Laži so del demokracije

Največja skrb v Evropi so zdaj lažne novice, ki se utegnejo pojaviti pred volitvami v evropski parlament, ki bodo prihodnji teden

Za resnico so današnji časi težki, zlasti v političnem življenju. Povsod od  predvolilnih govorov do virov novic na družbenih omrežjih (news feed) cvetijo napačne informacije, dezinformacije in namerne laži. Še hujše je, da številni komentatorji ugotavljajo, da je veliko ljudi do tega brezbrižnih, je v govoru v Bruslju, katerega del je objavil die Zeit, dejala Sophia Rosenfeld, profesorica zgodovine na univerzi Pennsylvania. Manj nas zanima, ali informacije držijo, kot čustveno zadovoljstvo ali dobiček. To so razmere, ko demokracija lahko brez težav zdrsne v avtoritarizem.

To velja za demokracije povsod po svetu, tudi v Evropi. Vmešavanje v volitve z vdori v računalniške sisteme in širjenje lažnih novic z namenom oslabiti demokracijo, so postali ena od oblik sodobne vojne. Nič manj neresnic se ne širi iz poslovnih interesov. Zdaj recimo vemo, da protisemitska gonja proti milijarderju Georgu Sorosu, ki se z Madžarske razširila po svetu, izvira iz podjetja za komuniciranje z javnostjo v Washingtonu. Novice za napade na Sorosa so ji pomagale širiti različne spletne platforme.

Desničarke stranke v Veliki Britaniji, Franciji, Španiji, Nemčiji so širile še svoje lažne novice. Ljudje, ki se niso potrudili, da bi preverili, ali so resnične, in tisti, ki jim tovrstne laži zagotavljajo čustveno zadovoljstvo, jih širijo naprej.

Tudi Evropa je prizadeta, čeprav se širjenja lažnih novic nobena vlada še ni lotila na enak način kot predsednik Donald Trump v ZDA. Največja skrb v Evropi so zdaj lažne novice, ki se utegnejo pojaviti pred volitvami v evropski parlament, ki bodo od 23. do 26. maja.

Preden pa zaključimo, da živimo v novi dobi, kjer dejstva niso pomembna, je po besedah Sophije Rosenfeld potrebna previdnost. Pravilnost tega zaključka lahko resno preverimo le, če preučimo globljo zgodovino politične resnice. Namesto, da verjamemo, da doživljamo izrazito protidemokratično naklonjenost neresnici, je treba priznati, da so korenine današnjih razmer tesno povezane s sodobno demokracijo.

»Sistem resnice«, ki je značilen za prve moderne demokracije ali republike, neposredno izvira iz razsvetljenstva v Evropi. Medtem ko so monarhije podpirale skrivnostnost in prikrivanje, so republike zagovarjale transparentnost, preverljive informacije in osebno poštenost.

»Sistem resnice«, ki je značilen za prve moderne demokracije ali republike, neposredno izvira iz razsvetljenstva v Evropi. Zagovorniki suverenosti narodov, med njimi Jean-Jacques Rousseau in Thomas Paine, so razlagali, da imajo republike poseben odnos do resnice. Medtem ko so monarhije podpirale skrivnostnost in prikrivanje, so republike zagovarjale transparentnost, preverljive informacije in osebno poštenost. Demokracija je temeljila na resnici in demokracija je bila eden od njenih rezultatov. Po razlagi predstavnikov razsvetljenstva ni ene resnice in ostati mora nedogmatična. Kot vira za resnico ne gre predpisati nobene osebe, institucije ali metode. Resnica je produkt družbe, so razlagali razsvetljenci.

Zaradi tega so se v demokracijah vedno hudo prepirali, kaj je resnica in znanje, predvsem pa, kdo o tem lahko odloča in s kakšnimi sredstvi. Predvsem dva tabora sta si prizadevala prevzeti kontrolo nad tem. Konflikt med njima se je zaostril, ko sta se v sodobnem času okrepila.

Ustanovitelji ZDA in francoski revolucionarji so se predstavljali kot posebej modra in krepostna (s tem tudi bogata) skupina mož, ki bi morala prevzeti vodenje republike. V 19. stoletju so se ti možje preoblikovali v »specialiste« in »strokovnjake«, na katere se v vse večji meri naslanjajo vlade in sprejemajo njihove nasvete. V 20. stoletju se je razrasla tehnokracija, ki predstavlja znanstvene in pogosto statistične resnice, ki niso v skladu z izkušnjami ljudi v vsakdanjem življenju, zato jih dojemajo kot napačne.

V drugi skupini so ljudje, ki populistično zahtevajo, da je treba resnice, ki so jih iznašli strokovnjaki in elite, razkriti, in tako omogočiti zmago prave resnice. Ta resnica ne nastaja na univerzah, znanstvenih inštitutih, je ne ustvarjajo ekonomisti, ampak temelji na občutku, nagonu, veri ali osebnih izkušnjah. Danes to pomeni, da je treba ignorirati podatke, koliko ljudi se dejansko preseli v državo, ki jih objavi ministrstvo ali mednarodna organizacija, če imajo ljudje občutek, da je priseljevanje množično.

Družbeni mediji so gotovo pripomogli k poslabšanju razmer. Algoritmi, ki omogočajo rast dobičkov, pomanjkljiva zakonodaja, ki omogoča izogibanje odgovornosti, so prispevali svoj delež.

Družbeni mediji so gotovo pripomogli k poslabšanju razmer. Algoritmi, ki omogočajo rast dobičkov, pomanjkljiva zakonodaja, ki omogoča izogibanje odgovornosti, so prispevali svoj delež. Kljub temu ni mogoče reči, da so današnje razmere nekaj novega. Presenetljivo je, kako jasno mit o Sorosu predstavlja staro protisemitsko gonjo. Napačno je tudi tovrstne laži in zavajanja označevati kot grožnjo za demokracijo. Veliko bolj kot grožnja so njen temelj, produkt režima resnice, iz katerega je nastala.

Problema lažnih novic se je treba lotiti na več frontah in z različnimi orodji. Na mikroravni kljub tveganju, da s tem napačnim trditvam posvečamo še več pozornosti, ostaja osnova preverjanje dejstev. Nič manj pomembno ni v šolah in v javnosti spodbujati kritično presojo z dvomom v uradne resnice v kombinaciji s preverjenimi metodami za preverjanje dejstev, ki je za demokratičen način življenja nepogrešljiva.

Demokratične vlade morajo v največji meri omogočiti svobodo govora, ob tem pa bi morale sprejeti zakone, s katerimi bi medijskim družbam, kot je Facebook, naložile večjo odgovornost za širjenje teorij zarot, lažnih informacij in drugih nevarnih vsebin.

Na srednji ravni je potrebno sprejeti ustrezno zakonodajo. Demokratične vlade morajo v največji meri omogočiti svobodo govora, ob tem pa bi morale sprejeti zakone, s katerimi bi medijskim družbam, kot je Facebook, naložile večjo odgovornost za širjenje teorij zarot, lažnih informacij in drugih nevarnih vsebin. S tem bi jih posredno prisilile, da bi svoje algoritme spremenile tako, da bi izbirali novice na podlagi pravilnosti in resnice, hkrati pa bi tudi bolj nadzirale, kaj je objavljeno na njihovih omrežjih.

Najpomembneje pa je, da razvite države naredijo več za zmanjšanje neenakosti med revnimi in bogatimi. Zaradi neenakosti ljudje danes živijo v različnih svetovih, imajo različne izkušnje, izobrazbo in možnosti. Zaradi tega si je težko predstavljali, da bi lahko priznali enaka dejstva. Zanesljive, skupne resnice, ki smo jih videli, so osnova, na katerih bi morala temeljiti sodobna demokracija, pravi profesorica Sophia Rosenfeld.