Milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje

Zelene laži koncernov in tudi nevladnih okoljskih organizacij so eden od glavnih razlogov, da vedno bolj zaskrbljujoča opozorila o izumiranju vrst nimajo želenega odmeva

Milijonu živalskih in rastlinskih vrst trenutno grozi izumrtje, številne bi lahko izgubili že v nekaj desetletjih. Preživetje ljudi je odvisno od narave, ki nam daje čisto vodo, zrak in zemljo, primerno za obdelovanje. A če želimo ohraniti to naravo, potrebujemo temeljite spremembe načina, na katerega proizvajamo in porabljamo skoraj vse, še posebej pa hrano, po poročanju STA navaja poročilo Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES). 

Josef Settele, sopredsedujoči IPBES, je za Guardian dejal, da ljudje ne bi smeli postati panični, ampak začeti s korenitimi spremembami. Nadaljevanje sedanjega ravnanja z majhnimi prilagoditvami ne bo dovolj.

Biolog in ekolog Matt Wilkins je v Scientific American pred dobrim letom dni na primeru plastike opisal, zakaj kljub vedno bolj zaskrbljivim svarilom znanstvenikov IPBES ni bistvenih premikov. Wilkins pravi, da več recikliranja ni rešitev za onesnaževanje s plastiko. Laž je, da potratni potrošniki povzročajo problem z odpadno plastiko in da ga je mogoče rešiti s spremembo obnašanja nas posameznikov. Slabše kot to, da nam nekdo laže, je, da ne vemo, da nam laže. Res je, da je plastika velik problem za okolje, da bi kot posamezniki lahko naredili več za zmanjšanje količine odpadkov iz plastike. Res pa je tudi, da je dejanski problem v tem, da je proizvodnja plastike za enkratno uporabo zloraba tehnologije. »S spodbujanjem ljudi, naj več reciklirajo, nikoli ne bomo rešili problema množične proizvodnje  plastike za enkratno uporabo, ki bi se ji morali izogniti,« piše Wilkins.

Res je, da je plastika velik problem za okolje, da bi kot posamezniki lahko naredili več za zmanjšanje količine odpadkov iz plastike. Res pa je tudi, da je dejanski problem v tem, da je proizvodnja plastike za enkratno uporabo zloraba tehnologije.

Ljudje se na opozorila znanstvenikov, kot je, da bo leta 2050 v oceanih več odpadne plastike kot rib, po njegovih besedah ne odzivajo zaradi propagande koncernov. V 50. letih prejšnjega stoletja so pijačarski koncerni med katerimi sta bila tudi Coca-Cola in Anheuser-Busch, skupaj s tobačnim koncernom Phillip Morris in drugimi ustanovili neprofitno organizacijo Keep America Beautiful. Njen namen je javnost izobraževati o ekologiji. Njuna prva in najbolj dolgoročna kampanja je bila kampanja proti brezbrižnemu posamezniku, ki odmetava smeti v okolje. Z njo še danes korporacije prikrivajo svojo vlogo pri onesnaževanju okolja s plastiko.

Ena zadnjih kampanj organizacij Ad Council in Keep America Beautiful je »hočem biti reciklirana«, s katero spodbujata potrošnike, naj si predstavljajo, kako se odpadna plastična embalaža z recikliranjem spreminja v nove uporabne izdelke.

Na prvi pogled so ti pozivi dobronamerni, vendar odmikajo pozornost ljudi od pravega problema, ki je vloga koncernov pri onesnaževanju s plastiko. To preusmeritev pozornosti je novinarka Heather Rogers opisala kot prvi primer zelene laži korporacij, s katerimi proizvajalci preprečujejo sprejem zakonodaje, ki bi odgovornost za onesnaževanje nalagala njim.

Največji uspeh organizacije Keep America Beautiful pa je, da ji je v javnosti uspelo postati zaupanja vredna znamka na področju varovanja okolja. S tem je zagotovila podporo javnosti zakonodaji, ki nalaga odgovornost za onesnaževanje posamezniku, ki mu grozijo visoke kazni za onesnaževanje okolja, koncerni kot so proizvajalci plastike pa nimajo tako rekoč nikakršne odgovornosti za strupe in škodo, ki jo njihovi izdelki povzročajo okolju in zdravju ljudi.

Kot volivec pa ima vsakdo možnost podpreti tiste kandidate na lokalni in državni ravni, ki podpirajo zakonodajo za obdavčitev plastične embalaže in prek drugih ukrepov izstavitev računov korporacijam za škodo in zastrupljanje narave in ogrožanje zdravja ljudi. 

Kot posamezniki to lahko spremenimo tako, da zavračamo laži, ki nam jih prek svojih propagandnih strojev, kot je organizacija Keep America Beautiful, servirajo korporacije. Kot volivec pa ima vsakdo možnost podpreti tiste kandidate na lokalni in državni ravni, ki podpirajo zakonodajo za obdavčitev plastične embalaže in prek drugih ukrepov izstavitev računov korporacijam za škodo in zastrupljanje narave in ogrožanje zdravja ljudi. Kot potrošniki pa lahko v okviru danih razmer spremenijo navade tako, da povzročijo čim manj odpadkov. Čas je, da prenehamo kriviti potrošnike za krizo z odpadki iz plastike in začnemo zahtevati spremembo sistema, piše Matt Wilkins.

Zelene laži koncernov in tudi okoljskih nevladnih organizacij, kot je WWF, ter majhnih zagonskih podjetij, ki svojo dejavnost pogosto skrivajo za dobronamernim socialnim podjetništvom, že nekaj časa spremlja nemška novinarka Kathrin Hartmann. Da je to uspešen poslovni model,  je lani opisala v knjigi Die grüne lüge (Zelena laž). Ko podjetja trdijo, da je njihov poslovni model trajnostne in okolju prijazen, je po njenih besedah čas za dvom. Pogosto je to debela laž, ki ji ljudje kot potrošniki prevečkrat in preveč zlahka nasedejo.  

Greenwashing oziroma predstavljanje izdelkov in poslovnih praks, ki to dejansko niso, s propagandnimi kampanjami in drugimi metodami (podeljevanje različnih oznak) kot okolju prijazne je po besedah Kathrin Hartmann tako uspešno tudi zato, ker potrošniki v zahodnem svetu radi slišijo, da jim za to, da bi ohranili okolje, življenjskega sloga ni treba spremeniti. Glavni vir zelenih laži pa je po njenih besedah kapitalizem, saj te laži sistematično ustvarja.