Ko komentatorji ne želijo priznati, da nečesa ne vedo

V sodobnih razpravah manjka velikodušnosti. Nič ni narobe priznati, da nečesa ne vemo, smo v dvomih ali si mnenje šele ustvarjamo.

Velikodušnost je redka dobrina v politiki. To ni posebno presenečenje na desnici, saj ta politika izhaja iz individualizma, zanašanja nase in zasebni dobički ne gredo skupaj z altruizmom. Drugače je na levici. Družbo, ki raste z več delitve, prerazporejanja in kolektivnega truda, je težko graditi brez duha velikodušnosti. Videti je, da se danes vir velikodušnosti v levičarskih in liberalnih krogih suši, zato so razprave o temah, kot so pravice transpolnih ali antisemitizem, postale tako strupene, da marsikdo ostane tiho, ker smiselna razprava ni mogoča. Gary Younge v Guardianu piše, da je mogoče biti le za ali proti, nekoga imeti rad ali ga sovražiti.

Ljudje, ki se ne vidijo v nobeni od skupin, se večinoma odločijo molčati. Ne zato, ker ničesar nimajo za povedati, ampak, ker dvomijo, da bi jih kdo slišal. Prevladuje prepričanje, da se za vsakim stališčem skriva najslabši mogoč motiv. Možnost, da ima nekdo v glavi lahko dve popolnoma različni ali nasprotujoči si ideji, velja za herezijo.

Čeprav se sliši grozno, odločitev za molk ni vedno slaba. Nekateri ljudje, zlasti moški, so prepričani, da morajo o vsem povedati svoje mnenje, ne glede na to, kako dobro so obveščeni. Priporočljivo bi bilo, da bi sami ugotovili, da bi vsem naredili uslugo, če bi molčali. Čisto v redu je ne imeti trdega stališča o vsem. Nič ni narobe priznati, da nečesa ne vemo, smo v dvomih ali si mnenje šele ustvarjamo. Gary Younge si želi, da bi več komentatorjev to pogosteje priznalo.

Ni se treba zatekati k frazam, da je »resnica nekje vmes«, da so »vsi enaki«, da bi razumeli, da je boljša določena prilagoditev, ki temelji na občutljivosti in vzajemnem spoštovanju, kot boj na nož.

Ko govori o velikodušnosti, misli na mešanico vljudnosti in ustrežljivosti do ljudi, s katerimi je treba sodelovati. Ni se treba zatekati k frazam, da je »resnica nekje vmes«, da so »vsi enaki«, da bi razumeli, da je boljša določena prilagoditev, ki temelji na občutljivosti in vzajemnem spoštovanju, kot boj na nož. Ni problem v ljudeh, ki se postavijo na eno stran, ne v straneh, ki jih izberejo, ampak očitna nesposobnost mnogih, pogledati čez lastno bojno linijo, da bi videli, kakšno premirje je mogoče.

Politologinja Andrea Römmele je v pogovoru za Frankfurter Rundschau pojasnila, da se naša družba s tem, ko se vse bolj polarizira, hkrati izgublja tudi sposobnost za razprave. Pripravljenost ljudi, da bi se soočili z drugačnimi mnenji, se zmanjšuje.  Namesto, da bi ljudje iskali priložnosti za izmenjavo mnenj, se vse bolj omejujejo na razprave z enakomislečimi. »Ko ta varovan prostor zapustimo, se ne kregamo več z močjo argumenta, ampak poskušamo politične nasprotnike utišati. Nasprotnikom očitamo, da so nemoralni, obtožimo jih laganja ali najdemo drug razlog, da se z njimi ni treba prerekati o vsebini,« pravi Andrea Römmele.

To se večinoma dogaja na desnici, vendar se lahko zgodi v vseh skupinah. Družbeni mediji polarizcijo spodbujajo, niso pa je povzročili. Prek družbenih medijev se je lažje zapreti v prostor z enakomislečimi, hkrati pa so povzročili zaostritev jezika, saj je nekoga, s komer se ni treba osebno soočiti, lažje zmerjati.

»Ko varovan prostor zapustimo, se ne kregamo več z močjo argumenta, ampak poskušamo politične nasprotnike utišati. Nasprotnikom očitamo, da so nemoralni, obtožimo jih laganja ali najdemo drug razlog, da se z njimi ni treba prerekati o vsebini.«
(Andrea Römmele, politologinja)

Politiki in znanstveniki morajo biti zgled, da različno misleči med seboj lahko razpravljajo. Na koncu pa je vsak posameznik tisti, ki mora spoznati, da prepir ni le nekaj slabega, ampak je lahko tudi koristen.