Holly Herndon: PROTO

+ + +

Umetna inteligenca tudi v svetu glasbe že dolgo ni več novost. Od prvih računalniško ustvarjenih kompozicij pred več kot pol stoletja smo dosegli stopnjo, ko je najnovejša tehnologija z analizo ogromne količine zbranih podatkov postala tako rekoč sestavni del ustvarjanja generičnih mainstream hitov. Čas, ko bo UI sposobna povsem izločiti človeški dejavnik, je vse bližji. O filozofskih, pa tudi povsem praktičnih vidikih tega trenutka se na svoji novi, tretji plošči sprašuje ameriška elektronska skladateljica Holly Herndon. Ta je ploščo zasnovala v sodelovanju z UI-sistemom, ki ga je v zadnjih treh letih razvila skupaj s še z dvema programerjema in ga ljubkovalno poimenovala Spawn. Gre za sistem, ki je sposoben skoraj popolne avtonomije, zato plošča ponudi nekaj osupljivih trenutkov. Ker pa ga je glasbenega jezika naučila Herndonova, končni rezultat vendarle ni bistveno drugačen od tega, kar je prodorna glasbenica ponudila na prejšnjih ploščah.

Ja, Herndonova je predvsem mojstrica ustvarjanja zanimivih, pronicljivih, tudi polemičnih konceptov. Na prvencu je prevprašala svoj odnos s prenosnikom. Na drugi plošči je iskala ločnico med zasebnim in javnim ter se spraševala, ali ta zaradi tehnološkega oziroma spletnega nadzora še sploh obstaja. Koncept nove plošče je logično nadaljevanje; postajajo vse naše kretnje del treninga za neko še neznano obliko UI? Pri tem grožnjo vidi v zloglasnih korporacijah, ki v svojih računalniških bazah kopičijo naše podatke in navade. Bodo stvari ušle izpod nadzora, ali bomo tehnološki napredek in razvoj UI izkoristili za oblike izboljšanega sobivanja? Enega od odgovorov na to vprašanje ponudi že sama zasnova plošče PROTO. Spawn se tukaj namreč ne pojavi v obliki svojeglave UI, temveč kot nekakšen polnopravni član ansambla Herndonove, v katerega je ta tokrat povabila še kopico vidnih producentov in vokalistov. Ker se je predvsem z raziskovanjem zborovskega petja oprla na različne prakse oziroma dediščine ljudskega petja, je PROTO izrazno morda celo njena doslej najbolj konvencionalna plošča. Deloma verjetno tudi zato, da bi razbila mit o tem, da računalniško generirana glasba ni sposobna uloviti povsem človeških čustev. Tukaj bi od nje vsekakor pričakovali več drznosti, nekaj povsem novega in drugačnega, česar pa plošča z izjemo skladbe Godmother, edine, pri kateri je eksplicitno sopodpisan Spawn, ne ponudi. Ker v skladbi sodeluje tudi Jlin, ena najdrznejših aktualnih elektronskih producentk, je ta ločnica le še bolj neotipljiva.

Zdi se, da je Holly Herndon z novo ploščo pravzaprav zamudila lepo priložnost za to, da bi nagovorila tiste najradovednejše poslušalce. Si pa na drugi strani zasluži pohvalo za dodelan in dobro premišljen koncept, ki bo morda tudi na račun (nekoliko) dostopnejše glasbe ponudil zanimiv razmislek širšemu občinstvu.