Le slavljenje »uprizoritelja fašizma«?

Tržaška občinska oblast je izglasovala sklep o obeležju stoletnice italijanske zasedbe Reke z razstavo »Ne ubogam. Revolucija Gabriela D’Annunzia na Reki 1919–1920«. Po poročanju Primorskega dnevnika so tržaške oblasti za razstavo, ki bo od julija do novembra na ogled v razstavnem salonu nekdanje ribarnice v Trstu, namenile več kot 380 tisoč evrov, spomin na Gabriela D’Annunzia, ki je vodil zasedbo Reke, pa bodo ovekovečile še s kipom v vrednosti 20 tisoč evrov. Skoraj 50 tisoč sponzorskih sredstev za postavitev razstave naj bi prispevalo javno prevozno podjetje Trieste Trasporti, 75 tisoč evrov pa fundacija CRTrieste.

Omenjena zasedba Reke v letu 1919 je bila med bolj nenavadnimi dogodki svetovne zgodovine. Gabriel D’Annunzio (1863–1938), tedaj najbolj znan italijanski živeči pesnik, vojščak, vojaški pilot, predvsem pa hedonist in nenasiten ljubitelj žensk, se je za zasedbo Reke odločil na lastno pest. Megaloman, kakršen je bil, je z 2500 vojščaki septembra 1919 vkorakal na Reko, da bi v njej ustvaril nov tip države, ki jo je imenoval impresa – pustolovščina ali podvig. V ustavi, ki jo je spisal zanjo, je med drugim uzakonil popolno enakopravnost moških in žensk ter religije in ateizma, prepovedal je preganjanje homoseksualnosti. Njegova »pustolovščina« je trajala skoraj 16 mesecev, konec leta 1920 pa je Italija, ki je imela te farse dovolj, blokado mesta okrepila in ga začela bombardirati. V krvavih dogodkih je D’Annunzia zadela granata, osebni napad nanj pa je izkoristil kot izgovor, da mesto zapusti. Znova se je posvetil pisanju knjig ter razkošnemu in hedonističnemu življenju.

Ni naključje, da D’Annunzia včasih imenujejo »mali duce«. S svojim patosom, retoriko, spektaklom, z uporabo rimskega pozdrava, s čimer je ustvarjal svojo reško »impreso«, je navdahnil velikega duceja, Benita Mussolinija. A njun odnos je bil zapleten. Čeprav je Mussolini ob svojem vzpenjanju na oblast D’Annunziu omogočil razkošno življenje v vili ob gardskem jezeru, je v resnici pesnika le trpel, saj ta ni dovolil, da bi si ga fašistična oblast prisvojila.

D’Annunzio je bil zaradi svojega ekstravagantnega življenjskega sloga zanimiv, zaradi reškega »podviga« pa je postal sporna politična osebnost. Povedno je, da Giordano Bruno Guerri, snovalec tržaške razstave in direktor fundacije Il Vittoriale degli Italijani, ki hrani večino zapuščine Gabriela D’Annunzia, v knjigi »Ne ubogam. 500 dni revolucije« trdi, da D’Annunzio ni bil fašist, tudi simpatizer te ideologije ne, njegov reški »podvig« pa opredeljuje kot »anticipacijo uporniških gibanj v letu 1968«. Vendar ostaja nesporno, da je pesnikovo »uprizarjanje fašizma« pokazalo diktatorjem 20. stoletja pot do množic.

Nekateri Rečani pravijo, da je imel »mali duce, v primerjavi z velikim, njihovo mesto rad«. Leta 2010 so o njegovi zasedbi Reke pripravili obširno in med ljudmi dobro sprejeto razstavo. Zagotovo pa bodo pozorni, na kakšen način bo italijanska zasedba njihovega mesta – tudi spričo revizionističnih izjav v Bazovici – zdaj predstavljena v Trstu.