Vojna proti pravici do splava je del industrije laži

V državah, kjer se povečuje nacionalizem, vlade propagirajo, da je treba imeti več otrok

Ko je splav postal zakonit, je to bil prelomni trenutek za samoodločbo žensk. Danes veliko držav zakonodajo o splavu zaostruje, poroča nemška javna TV ARD. Na Poljskem, Italiji, Španiji in ZDA so to dosegli nasprotniki splava.

Sociolog Andreas Kemper kot razlog za to navaja zmanjševanje števila prebivalcev. V državah, kjer se povečuje nacionalizem, vlade propagirajo, da je treba imeti več otrok. Na drugi strani je feminizem zaradi številnih bojev za volilno pravico, poroke za vse, ženske kvote izčrpan, zato ima manj moči za boj, da je treba ženskem omogočiti, da same odločajo o rojstvu otrok.

Profesorica Daphne Hahn vidi razlog v religiji. Papež splav enači z umorom. Takšne izjave pripomorejo h krepitvi prepričanja, da ženske ne morejo same odločati o rojstvu otrok. Na splošno nasprotovanje splavu ni nekaj novega, zato profesorica današnjih razmer ne vidi povsem črno. So namreč tudi države, ki zakonodajo o splavu liberalizirajo. Irci so recimo maja lani na referendumu podprli odpravo prepovedi splava.

Papež splav enači z umorom. Takšne izjave pripomorejo h krepitvi prepričanja, da ženske ne morejo same odločati o rojstvu otrok.

Kot primer, da liberalna zakonodaja sama po sebi ni razlog, da bi se ženske v večji meri odločale za splav, ARD omenja Nizozemsko. Ta država ima glede splava eno najbolj liberalnih zakonodaj v Zahodni Evropi. Ženske se tam lahko odločijo za splav do 24 tedna nosečnosti, kar je enkrat daljši rok kot v večini drugih držav. Ko se odločijo za to, se morajo obvezno pogovoriti z zdravnikom, potem pa imajo pet dni časa za premislek. Ta zakon velja od leta 1984. Od takrat so v državi odprli številne klinike za opravljanje splavov, kljub temu je Nizozemska je med državami z najmanj splavi na svetu.

To je več kot prepričljiv dokaz, da se ženske za splav ne odločajo rutinsko kot za obisk frizerja, pa tudi, da problem ni črno-bel. Potrebna je tehtna, argumentirana razprava, ki edino lahko privede do razumnih zaključkov in rešitev. Le te so lahko v korist pravic žensk, jih obravnavajo in upoštevajo kot razumne osebe, in nasploh celotne družbe. Tega ne upoštevajo oziroma nočejo upoštevati ne v gibanjih za prepoved splava, ki so v zadnjem času najbolj glasna in pri politikih uspešna v ZDA, ne v gibanjih, proti prepovedi splava.

Liberalna zakonodaja sama po sebi ni razlog, da bi se ženske v večji meri odločale za splav.

To vojno večinoma še podžigajo mediji. Tudi liberalni, ki veljajo za kredibilne in njihovi novinarji vključno s kolumnisti naj ne bi skakali na prvo žogo. Politike, ki podprejo drastičen zakon o prepovedi splava, lahko pribije na sramotilni steber vsakdo, ki zna brati in pisati. Kar precej znanja in spretnosti, tudi poguma, pa je potrebnega za razkritje ozadij takšnih drastičnih odločitev in gibanj. Kdo ima finančno od tega korist, ne piše v javnosti dostopnem zapisniku glasovanja o zakonu, prav tako ne, kdo s podžiganjem vojne med zagovorniki in nasprotniki občutljivih zadev, kot je splav, skuša prikrivati različna vprašljiva tudi kriminalna dejanja.

Zakaj je potrebno pogledati za oder, je v svoji knjigi Lies, Incorporated s konkretnimi primeri, med katerimi je tudi splav, opisal Ari Rabin-Havt. Razkriva, da se tam dobro zakrinkana skriva industrija, ki z namenom služiti politiki ustvarja in razširja laži. Ta industrija je v porastu in vključuje lobiste, podjetja za komuniciranje z javnostmi, medijske lakaje, neetične strokovnjake in brezvestne možanske truste.