Igor Matković, trobentač in skladatelj

Obstajajo glasbeni mojstri, katerih obrazov ne pozna vsak, ki lista rumeni tisk, zagotovo pa vsi poznamo njihova dela, četudi morda sploh ne vemo, da so njihova. Igor Matković (letnik 1983) je zagotovo eden takšnih. Ne pojavlja se na naslovnicah revij; če bi v Sloveniji premogli več strokovnega glasbenega tiska, pa bi bil po vsej verjetnosti eden od vidnejših draguljev domače scene. Igorja Matkovića povezujemo z jazzom, a je to lahko napačna asociacija, saj žanr, ki ga ustvarja, ne spada v tradicionalne okvirje, tudi v svobodnoimprovizacijske ne, temveč hodi po t. i. sredinskem robu. Gre za prostor, ki ga doslej pri nas ni bilo, zato si ga je moral preprosto ustvariti. A Matković nima težav z ustvarjanjem zunaj meja, tako žanrsko kot tudi geografsko, saj je nastopal že domala po vsem svetu, od festivalov v Egiptu in na Portugalskem do gostovanj v Maroku in na Kitajskem, med svojimi popotovanji pa sodeloval s priznanimi trobentači, kot so Stjepko Gut, John Swana, Charles Tolliver in Dave Rodgers.

Je tudi profesor – od leta 2009 poučuje na jazz oddelku konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, avtor filmske glasbe – ustvaril je zvokovno podlago za znane TV-serije, kot sta Usodno vino in Reka ljubezni, za glasbene kolege pa je vrhunski soustvarjalec, kar lahko potrdita tudi Magnifico in N’toko, s katerima (in še s številnimi drugimi) jih druži dolgoletno sodelovanje. S svojim kvintetom je letos izdal četrti (samostojni) album Ephemeral Lake, na katerem lahko slišite tudi enega najbolj priznanih evropskih pianistov Marcina Wasilewskega. Ob vsem tem pa bo z novim projektom Ecliptic kmalu nastopil v Križankah na 60. Jazz festivalu v Ljubljani.

Jazz ima v krvi: rojen je bil v glasbeno družino, kjer je že od malih nog poslušal plošče džezovskih velikanov (denimo Milesa Davisa, Clifforda Browna in Freddieja Hubbarda), ki jih je vrtel njegov oče, Milivoj Matković, prav tako trobentač. A pot ga je od igranja trobente do jazza privedla šele kasneje, na srednji šoli je namreč sprva obiskoval oddelek za klasiko, vzporedno pa je nato hodil tudi na oddelek za jazz in pop glasbo. »Skozi klasično glasbo se zelo dobro pripraviš na tehnično plat igranja inštrumenta, kar se mi zdi v začetni fazi razvoja zelo pomembno. Kaj potem izvajaš, pa mora biti odraz tvojega karakterja,« je pred leti dejal v enem od intervjujev. »V osnovi me je pri jazzu pritegnil element improvizacije. Način razmišljanja, ki ti omogoča svobodo, spontanost. Nikoli pa se nisem žanrsko omejeval. A tudi pri jazz glasbi se lahko ujameš v začaran krog in nehaš raziskovati ter zgolj poustvarjaš glasbo nekega obdobja. To me nikoli ni zanimalo. Imam srečo, da večinoma sodelujem in ustvarjam z glasbeniki, ki raziskujejo,« še poudarja.

Je eden od redkih slovenskih glasbenikov, ki se ne boji izraziti svojega mnenja na družabnih omrežjih, ko gre za družbeno pomembne teme, denimo človekove pravice. Do tega ima jasno stališče: »Ena od nalog ustvarjalcev, umetnikov ali drugih predstavnikov v medijih je opozarjanje na družbene problematike. Moti me, da se ljudje pogovarjamo o določenih temah samo, ko so na političnem piedestalu. Ko zadeva ponikne, o tem ni več govora. Problemi pa ostajajo.«

O ljubljanski jazz sceni je bilo napisanega in povedanega že veliko in kritiki o tem, ali je zanjo dobro poskrbljeno, niso enotni. Dejstvo pa je, da je kljub težkim časom preživela. Matković meni, da se trenutno v prestolnici na področju jazza dogaja veliko, tudi prostorov je več. Motijo pa ga stroge žanrske delitve. »V nekaterih prostorih imamo zgolj tradicionalni jazz, nekje pa le avantgardni jazz. Tako se tudi občinstvo fragmentira, kar je seveda razumljivo, ni pa dobro za glasbo. Pogrešam prostor, klub, ki bi bil bolj povezovalen do vseh podzvrsti. To sicer že počnejo v institucijah, kot sta Kino Šiška ali Cankarjev dom, vendar bi imel klub, kamor bi glasbeniki zahajali, tam igrali in se družili, povsem drugačno vlogo,« pravi Matković in dodaja, da ga z optimizmom navdaja mlajša generacija. »Na jazz oddelku konservatorija za glasbo in balet je kar nekaj že zelo dobrih glasbenikov, ki vstopajo na sceno z bolj odprtimi predispozicijami, kot so jih imele denimo prejšnje generacije.« Dodajamo le, da so lahko srečni, da imajo naprednega profesorja, ki jih pri tem podpira.