Genialni šovmen

Benjamin Clementine, angleški glasbeni posebnež, pevec, pianist in skladatelj, je pri nas prvič nastopil pred poldrugim letom, ko je v napolnjenem Kinu Šiška predstavljal svojo drugo ploščo I Tell a Fly. Ker je to (za zdaj) njegova zadnja plošča, nas je nedavno nekoliko presenetila napoved o njegovem ponovnem obisku naših odrov. Še bolj zato, ker naj bi se koncert zaradi intimnejše narave akustičnega nastopa z godalnim kvintetom zgodil v Cvetličarni. Na koncu so organizatorji zaradi velikega zanimanja koncert prestavili v Kino Šiška, kjer je Clementine spet nastopil v polni dvorani. In najbrž bi jo napolnil tudi, če bi tam spet nastopil že prihodnji mesec. Ja, ko enkrat v živo slišiš njegov osupljivi glas in vidiš njegovo teatralno, enigmatično odrsko prezenco, se priložnosti za to, da ju ponovno izkusiš, preprosto ne moreš upreti.

K sreči Clementine rad nastopa. Lani je kot eden izmed gostujočih glasbenikov nastopil na več kot tridesetih koncertih severnoameriškega dela obsežne svetovne turneje Davida Byrna. Še preden je zaslovel, je vsak dan igral in prepeval na metroju in na ulicah Pariza. Njegovi nastopi v oddaji Joolsa Hollanda na BBC-ju, ki so ga izstrelili na glasbeno prizorišče, so postali že legendarni, na YouTubu pa brez težav najdete kopico njegovih butičnih nastopov z najrazličnejšimi glasbeniki. Je izvrsten pevec in performer, ki rad nastopa in hkrati raziskuje svoj izraz. Zdi se celo, da nobene svoje pesmi dvakrat ne izvede povsem enako, zato ne preseneča, da se je zdaj odločil oddelati krajšo turnejo s svojim Parisian String Quintetom. Tega je sestavil po sodelovanju s čelistko Barbaro Le Liepvre pri plošči I Tell a Fly in lanskem singlu Eternity, skupaj pa sta zdaj v godalne aranžmaje preoblekla še nekaj skladb s Clementinovega prvenca At Least for Now in oblikovala repertoar aktualne turneje.

Ker se Clementine že od začetka svoje kariere močno naslanja na elemente klasične glasbe, so nekoliko presenetili enostavni aranžmaji, zaradi katerih sta potencial spremljevalnega kvinteta in kompleksnost skladb ostala razmeroma neizkoriščena. To je bilo še posebej očitno v tistih zanimivejših medigrah in dopolnjevanjih med Clementinom in spredaj posedeno Le Liepvrejevo. Kar pa ne pomeni, da je bil koncert razočaranje. Ob Clementinovi emotivni vokalni interpretaciji, njegovih vokalnih sposobnostih in mojstrski igri na klavir preprosto težko ostaneš ravnodušen. Ob vsem tem se zdi, kot da oder postane njegov dom, domača dnevna soba, v kateri skozi gledališke vložke in anekdote razgalja svoje življenje in nadgrajuje že tako bogato izpovednost svojih pesmi. Je izvrsten performer, ki rad zabava in animira občinstvo – tokrat tudi z impromptu hvalnico Ljubljani – pri čemer pa prav nikoli ne deluje banalno.

Če smo po Clementinovem prvem koncertu ugibali o tem, kaj pričakovati ob njegovem vnovičnem obisku, je zdaj pred naslednjim koncertom jasno predvsem to, da si lahko obetamo izvrsten šov. Takšnega z vsebino, vrhunsko izvedbo in performerjem, ki ve, zakaj stoji na odru.