Iz Slovenije v hrvaško-bosanski pekel

Sedemnajstega maja, v noči s petka na soboto, so policisti izpeljali racijo v Avtonomni tovarni Rog v Ljubljani. Popisali in preiskali so 29 ljudi, med njimi številne prosilce za azil oziroma begunce, preiskali so prostore, si zapisali številke registrskih tablic tam parkiranih avtomobilov … Šlo je za obsežno akcijo, kakršne v Rogu ne pomnijo. Potekala pa je le nekaj ur po tem, ko je civilna družba razkrila nezakonito ravnanje slovenske policije z begunci na meji.

So policisti res zgolj »izvajali nadzor s področja javnega reda in miru na podlagi mesečnega načrta dela Policijske postaje Ljubljana Center«, kot so kasneje zatrdili? V Rogu že ne mislijo tako, v kratkem zapisu o nenavadnem dogodku so na družabnem omrežju Facebook zapisali tudi: »Verjetno ni naključje, da je le nekaj ur pred tem v ZRC SAZU potekala predstavitev poročila iniciative Infokolpa o nezakonitem vračanju migrantov s strani slovenskih policistov.«

Lani je policija večino beguncev, pribežnikov, potencialnih prosilcev za azil zavrnila že na meji, ta usmeritev pa se nadaljuje tudi letos. Policija svoje aktivnosti izvaja zakonito in v skladu z mednarodnimi standardi, trdijo na policiji in notranjem ministrstvu. Je sploh lahko kaj narobe z vračanjem nezakonitih pribežnikov, ki so nezakonito prestopili mejo, v državo, iz katere so vstopili? Lahko, marsikaj.

Prejšnji petek je skupina aktivistov, združenih pod imenom Civilna iniciativa Info Kolpa, predstavila poročilo o »državljanskem nadzoru« ravnanja policije z begunci na meji. Opozorila je, da policija prikriva lastna notranja navodila za ravnanje z begunci, in poudarila sume, da policija in s tem država kršita mednarodne zaveze iz azilnega prava in begunce s tem izpostavljata še večjemu tveganju. Ter tudi, da nesprejemanje prošenj za azil begunce sili v poskuse ilegalnih prehodov meje in države, s tem pa se povečuje občutek ogroženosti (predvsem) obmejnega prebivalstva.

Da je policija sredi lanskega leta – tedaj je nova navodila za ravnanje z begunci dal prejšnji generalni direktor policije Simon Velički – spremenila ravnanje na meji, potrjujejo podatki. Skoraj nepredstavljivi so podatki policijske postaje Črnomelj. V mesecu pred izdajo navodil je za azil zaprosilo 98 odstotkov »ilegalnih pribežnikov«, mesec kasneje pa le še trije odstotki. Da se je nekaj spremenilo, kažejo tudi podatki o številu »ilegalnih pribežnikov«, ki jih je Slovenija po hitrem postopku vrnila sosednji Hrvaški, češ da niso zaprosili za azil. Leta 2017 so jih na Hrvaško vrnili 39 odstotkov (767 od 1934), lani pa že kar 51 odstotkov (4653 od 9149).

Kaj vse piše v policijskih navodilih, ni znano, saj je policija predstavila le cenzurirano verzijo. Tajnost najspornejših delov, ki utegnejo biti v nasprotju z azilnim pravom, pa brani s tožbo pred upravnim sodiščem. Iz razkritega dela navodil je nekaj vendarle jasno: da je policija našla pravno podlago za takšno hitro vračanje zgolj na podlagi presoje policije oziroma posameznega obmejnega policista v sporazumu o vračanju tujcev med državama. Zato naj bi bilo takšno vračanje zakonito.

Četudi ne bi dvomili o pojasnilih policije in notranjega ministrstva, da gre za ljudi, ki ne želijo zaprositi za azil in si torej želijo vrnitve na Hrvaško, se je nujno vprašati, ali gre res za vračanje, ki je skladno z mednarodnim azilnim pravom. Na policiji trdijo, da je tako, saj je Hrvaška t. i. varna država, to pa laično pomeni, da ljudem tam ne kršijo človekovih pravic, potem ko so tja vrnjeni. A dokazov, pričevanj in posnetkov o tem, da hrvaška policija pribežnike pogosto pretepa, jih okrade in jim uniči telefone, je preveč, da bi jih prezrli. Preveč, da bi jih prezrli slovenska policija in slovenska vlada. Poleg tega hrvaška policija pribežnike potem odpelje do meje z BiH in jih preprosto pusti tam … Gre za t. i. verižno vračanje, ki je po mednarodnem azilnem pravu prepovedano.

Poleg tega v BiH oziroma v tamkajšnjih begunskih taborih v Bihaću, Veliki Kladuši in drugih manjših taborih vladajo grozne razmere. Pogosto je pomanjkanje najosnovnejših dobrin, recimo pripomočkov za osebno higieno in zdravstveno oskrbo ter celo hrane. Državne in krajevne oblasti ne obvladujejo razmer, zato kampe upravlja kar Mednarodna organizacija za migracije (IOM), sicer agencija Evropske unije. Razmere je nedavno opisal Matej Kavčič, član Civilne iniciative Info Kolpa, ki je v BiH beguncem pomagal kot prostovoljec. V nekaterih taborih ni niti pralnih strojev, zdravstvena oskrba je včasih na voljo, včasih ne, čeprav je poškodb, ki jih begunci pretrpijo na poti zaradi ravnanja različnih policij, nasilja med njimi samimi in tudi zaradi nasilja varnostnih služb, ki vodijo begunske tabore, veliko. Zaradi odsotnosti zdravstvene oskrbe so pogoste garje, tudi amputacije udov zaradi gangrene niso redkost. Primanjkuje hrane, in to čeprav za begunce po več sto obrokov na dan skuhajo prostovoljci. To je resničnost, ki jo dan za dnem doživlja na tisoče beguncev v BiH. Gre za ljudi, ki jih slovenska policija izroča v »varne roke« hrvaških varnostnih organov.

Leta 2017 je Slovenija na Hrvaško vrnila 39 odstotkov »ilegalnih pribežnikov«, lani že kar 51 odstotkov.

V Civilni iniciativi Info Kolpa so sicer pripravili tudi peticijo, ki jo bodo naslovili na pristojne državne organe. Od vlade zahtevajo »odstop od sporazuma med Hrvaško in Slovenijo«, ki ga naša država izkorišča za hitro vračanje beguncev. Nekaj zahtev so naslovili na ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, med njimi zahtevo, da »dopusti prisotnost civilne družbe v postopkih obravnave migrantov z namenom vzpostavitve civilnega nadzora nad postopki, za katere obstaja upravičen sum kršenja najbolj temeljnih človekovih pravic«. Od varuha človekovih pravic Petra Svetine pa med drugim zahtevajo »uvedbo nepristranske preiskave obravnave migrantov in onemogočanja dostopa do azila ter javno objavo izsledkov«. Peticijo je mogoče podpisati tudi prek elektronske pošte na naslov infokolpa@gmail.com.

Civilno iniciativo, katere jedro sestavljajo novinarji Radia Študent, je k akciji med drugim spodbudila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Junija lani je med nenapovedanim obiskom policijskih postaj Črnomelj in Metlika preverila govorice o nezakonitem ravnanju policije. Njeni sklepi so bili sicer medli, a med sporočili je bilo tudi to, da bi bilo delo policije na meji treba v prihodnje še naprej spremljati.

Bodo v uradu varuha držali obljubo, bodo bdeli nad policijo, kar je tudi ena izmed njihovih zakonskih dolžnosti, ali pa bo to nujno opravilo še naprej prepuščeno dobri volji civilne družbe? V uradu varuha, ki ga zdaj vodi novi varuh Peter Svetina, so pojasnili, da že načrtujejo »nadaljevanje preiskave, ali policija omogoča dostop do postopka mednarodne zaščite osebam, ki pred njo izrazijo namen podati prošnjo za mednarodno zaščito«. Ministrstvu za notranje zadeve so tako predlagali, naj »sprejme vse potrebne ukrepe v smeri doslednega zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, vključno z omogočanjem dostopa do mednarodne zaščite, zlasti pa doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami), ter zagotovi, da izvajanje sporazumov o vračanju ne bo spodbujalo k sprejemanju spornih odločitev glede vrnitve«. Čeprav so z ministrstva in tudi s policije dobili zagotovila, da policija na meji ravna v skladu z zakoni ter mednarodnimi in evropskimi zavezami, pa je »varuh tudi po tem še prejemal informacije o nezakonitih vračanjih migrantov na Hrvaško, zato preverja, ali navedbe ministrstva držijo«.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina bo ponovno preveril, ali policija na meji onemogoča vložitev prošenj za azil in ljudi nezakonito vrača na Hrvaško.

Če država z lastnimi nadzornimi mehanizmi ne bo zmogla razčistiti s sumi o nepravilnostih in ne bo odpravila kršitev človekovih pravic, se bo tega lotil kdo drug. Recimo Svet Evrope, pri katerem deluje Evropsko sodišče za človekove pravice. Ravno te dni je komisarka za človekove pravice Sveta Evrope Dunja Mijatović objavila poročilo o stanju človekovih pravic v sosednji Madžarski. Med petdnevnim februarskim obiskom v tej državi so se ji potrdili sumi o številnih in grobih kršitvah azilnega prava. Obsodila je »policijsko nasilje« in »odrekanje hrane«, česar (vsaj za zdaj) ni mogoče očitati slovenski policiji, in pa tudi »praktično sistemsko zavračanje azilnih prošenj« in »prisilno vračanje«, kar pa bi z lahkoto aplicirali tudi na sedanje ravnanje Slovenije z begunci. 5