Zvezde plešejo …

V tekmi za gledalce povolilnih oddaj je imela Pop TV zlatega aduta: povolilna oddaja na Popu je neposredno sledila finalu oddaje Zvezde plešejo, katere tekmovalci so morda pridobili več src in glasov gledalcev kot bodoči predstavniki Slovenije v parlamentu. A veličasten uvod, ki ga je naredila komercialna televizija, ni bil največji problem nacionalke, od katere bolj kot spektakel pričakujemo preudarnost, znanje, izkušen uvid v politiko. Na TV Slovenija so se, kot je v njihovi navadi, potrudili, da naredijo vtis, da se res trudijo in predvsem, da so tam, da so na terenu, tako da se vidi, da delajo, tako kot delajo na Pop TV. In da bi gledalcem to dali vedeti, so na zaslonu najprej pokazali kolaž vseh svojih novinarjev na terenu v Sloveniji in Evropi. Kar bi bilo odlično (no, do oči bolj prijazna grafična oprema sicer tudi ne bi škodila), če bi ob kvantiteti malo več pozornosti namenili kvaliteti.

Žal je kljub pozitivno izstopajočim novinarjem, kot sta Tanja Gobec in Saša Krajnc, gledalec lahko dobil vtis, da uredniki na TV Slovenija volitev ne jemljejo dovolj resno in oddajo izkoriščajo za vajo s terena za novince. Ti so nam iz štabov strank neiznajdljivo in štorasto stregli s podatki, za katere sploh nismo vedeli, da jih potrebujemo, a smo se hitro prepričali, da jih zagotovo ne. V neskončnih minutah pred razglasitvijo rezultatov smo iz štabov lahko izvedeli predvsem, da se »še nič ne dogaja«. Od Nuše Baranja, ki je poročala iz štaba SDS, pa tudi, da če bo vreme zdržalo, bodo morda imeli tiskovno konferenco zunaj, saj je od stranke izvedela, da so dobili toliko prošenj za medijske akreditacije, da se bo dogajanje iz novinarske sobe preselilo na vrt in bo soba premajhna.

Pop TV sicer lahko očitamo, da levji delež njene programske sheme sestavljajo pogrošne vsebine, ki – sploh v velikih količinah – ne prispevajo dosti k dobrobiti gledalca, a oddajo ob razglasitvi izidov volitev v evropski parlament so naredili, kot je prav. Včasih je njihova spektakularnost moteča, saj odvrača od vsebine, a tokrat ni prav nič škodilo, da smo se z Edijem Pucerjem, ko je krmaril skozi zadnjo minuto pred razglasitvijo rezultatov, počutili kot pred novim letom. Kar pa je bolj pomembno: na teren so poslali novinarje, ki so se s svojimi izkušnjami dobro izkazali. Tako je bila oddaja ne le gladko tekoča in gledljiva, temveč smo državljani izvedeli bistvene informacije, ki so jih politiki težje usmerjali po svojih interesih. Ko je Milan Zver novinarki Maji Sodja poskusil podtakniti, da so za nizko volilno udeležbo krivi tudi mediji, med njimi njihova televizija, ki je poudarjala negativne teme (ne razumemo, kako bi bilo to slabo), se je novinarkina profesionalnost izkazala v tem, da je znala njemu in s tem gledalcem elegantno in vljudno pojasniti, da so imeli kandidati priložnost, da se v teh temah izkažejo.

Se je pa izkazala nacionalkina mreža dopisništev. Ne glede na to, da jo TV Slovenija krči in v nekatere prestolnice pošilja novinarje, ki so bolj usposobljeni v lokalni politiki, dopisniki še vedno dodajajo globino marsikdaj dvodimenzionalnemu televizijskemu svetu. Žal je bilo težko, za marsikoga verjetno pretežko, zdržati klavstrofobični prvi del oddaje, da smo se prebili do njih.