Nehvaležni begunci

Begunci niso nikomur ničesar dolžni. Je pa osnovna dolžnost vsakogar, ki je rojen v varnejši sobi, da opre vrata vsakomur, ki potrka in je v nevarnosti.

Dina Nayeri je kot otrok s starši pobegnila iz Irana. Naselili so se v Londonu. V šoli so jo otroci najprej toplo sprejeli, jo s pomočjo igrač in slik učili angleščine. Čez nekaj dni se je vzdušje povsem spremenilo. Šele čez leta je ugotovila, da so bili otroci prijazni, dokler svojim staršem niso povedali, da imajo v razredu novo sošolko, ki je Iranka. Od takrat jo je na dvorišču vsako jutro pričakala skupina fantov, ki se je pretvarjala, da se igra. Ko je šla mimo, so jo udarili v trebuh, ji sledili na igrišče in se norčevali iz nje. Čez nekaj tednov so ji med vrati odščipnili prst. Morala je v bolnišnico, v tisto šolo se ni več vrnila, saj so se vrnili v Iran, piše v Guardianu.

Tri leta pozneje, ko so mamo zaradi prestopa v krščansko vero strpali v zapor in so ji zagrozili, da jo bodo ubili, je družina spet zbežala in ostala v tujini. Dina, njen brat in mati so postali prosilci za azil. Ko je bila Dina stara deset let, so dobili dovoljenje za preselitev v ZDA. Tudi sošolci v ZDA so staršem povedali, da imajo v razredu tujko in posledično so kmalu sledile temu primerne žaljivke.

Ko je učitelju med pripravami za pridobitev ameriškega državljanstva pojasnila, da ne more poznati zemljevida ZDA, ker je še pred kratkim živela kot begunka na obrobju Rima, ji je odgovoril: »Draga, biti moraš hvaležna, da si tukaj.« Da mora biti hvaležna, posluša vse odraslo življenje.

Mora biti begunec res zgolj dober, koristen, dolžan poplačati svoj dolg in hvaležen?

Njena mama je imela še več težav. V Iranu je bila zdravnica, v ZDA je delala v farmacevtski tovarni in šefi so vsak dan preverjali njeno inteligenco, čeprav so bili od nje bistveno manj izobraženi. Če je zaradi slabega znanja angleščine za odgovor potrebovala nekaj več časa, so jo takoj označili za neumno. Ko jih je prosila, če lahko povedo počasneje, da jih bo lahko razumela, so samo zavili z očmi in jo označili za neumno. Ona je bila dežurni krivec za napake.

Sčasoma se je družina asimilirala, mati, Dina in njen brat so postali člani skupnosti. S tem so postali to, kar so Američani od njih želeli. Za to, da so jih rešili in sprejeli, so spet pričakovali hvaležnost. Mama je morala vedno znova razlagati, kako so pobegnili. Nikogar ni zanimalo, kakšno hišo so imeli v Iranu, katero sadje so imeli na dvorišču, katere knjige so brali, kakšno glasbo so poslušali, kako so se počutili v ZDA, ko na radiu niso razumeli besedil pesmi. Nihče jih ni vprašal, ali pogrešajo sorodnike in prijatelje, kaj so počeli poleti, ali imajo kakšno fotografijo Kaspijskega morja. Ženske so spraševale: »Moški tam grdo ravnajo z ženskami, a ne?« Ni bilo prav, da bi jim pripovedovala, kako smešen je znal biti njen oče, kako si je dedek vedno vzel iz ust umetne zobe, ko je pripovedoval zgodbe o duhovih.

Takšne zgodbe bi seveda bile dokaz za nepredstavljivo: da je Iran enako lep, smešen, romantičen kot ZDA. Od takrat so vedeli, da Američani od njih pričakujejo, da bodo pozabili na svojo identiteto, zaradi katere so bili to, kar so bili, in ves čas ponavljali, da je Amerika boljša, da so imeli srečo. Leta 1994, ko je Dina dopolnila 15 let, so postali državljani ZDA in sledil je slavnostni obred. Leta so minevala in postala je prava Američanka. Začela je imeti rada zahodni način življenja.

V šoli so jo otroci najprej toplo sprejeli, jo s pomočjo igrač in slik učili angleščine. Čez nekaj dni se je vzdušje povsem spremenilo. Šele čez leta je ugotovila, da so bili otroci prijazni, dokler svojim staršem niso povedali, da imajo v razredu novo sošolko, ki je Iranka.

Ko je dopolnila 30 let, je bila udeleženka še enega obreda za pridobitev državljanstva. Poročila se je s Francozom in postala Francozinja. Ko je v postopku potrebovala prstni odtis, jo je ameriški uradnik, ki nadzira postopek, vprašal, zakaj tako prijetno dekle potrebuje prstni odtis. Ko mu je pojasnila zakaj, ji je odgovoril, ali ni mogla najti za moža Američana.

Od obreda za pridobitev francoskega državljanstva na veleposlaništvu v Amsterdamu, kjer je takrat živela, ji je ostalo v spominu, kako so člani družin iz Maroka, Libanona, Turčije Tunizije in držav podsaharske Afrike peli francosko himno. V odraslem življenju je Dina veliko potovala med New Yorkom in Evropo. Ko je živela v Amsterdamu, so se tudi visoko izobraženi ljudje pritoževali, da je v določenih četrtih preveč Maročanov in Turkov.

V Amsterdamu je srečala begunce iz Irana, ki niso imeli takšne sreče kot njena družina. Čeprav so izpolnili vse zahteve, niso dobili dovoljenja za bivanje. Videla pa je tudi, kako so po vzponu nacionalističnih gibanj ljudje spremenili stališča o beguncih. Celo na levici govorijo, da so begunci naredili Ameriko veliko. Kažejo fotografije srečnih beguncev, ki so postali dobri državljani, naštevajo njihove prispevke, kot da bi bila to cena za to, da lahko prebivajo v isti državi. Prijatelji Dino pogosto uporabijo kot primer: »Poglej, bila je begunka, in kaj vse je naredila.« To pomeni, da mora begunec biti dober, koristen, dolžan je poplačati svoj dolg, biti mora hvaležen.

Dina in njena družina so bili včasih ljudje v nevarnosti. Potrkali so na vrata vseh veleposlaništev do katerih so prišli. Američani so jim jih odprli. Toda, kar so ZDA naredile, je osnovna človeška dolžnost. Ta dolžnost je, da vsaka oseba, ki je rojena v varnejši sobi, odpre vrata vsakomur, ki je v nevarnosti, četudi po vstopu tega ne plača s posladkano zgodbo o uspehu.