Ne le kontroverzna figura

Med znamenitimi figurami francoske zgodovine je ena najbolj slikovitih knez Talleyrand. V zgodovino se ni zapisal kot velik državnik niti ni bil za časa življenja posebej cenjen, morda ravno nasprotno, fascinantna pa je njegova politična trdoživost. Čeprav je neslavno padal s položajev skupaj z mnogimi vladavinami Francije 18. in 19. stoletja, so novi vladarji vedno znova ugotavljali, da težko shajajo, če blizu sebe nimajo njegovih »posebnih izkušenj«, pretkanosti in poznanstev.

Morda bi si lahko v tej maniri, čeprav ne v takšnem obsegu in slavi, lahko razlagali obstanek Damirja Črnčeca na pomembnih položajih v Sloveniji. V nedeljski oddaji Politično, ki je bila nekakšen uvod v torkovo zaslišanje Črnčeca kot nekdanjega direktorja Sove pred parlamentarno komisijo v zvezi z arbitražnimi prisluhi, ga je Tanja Gobec napovedala kot človeka, ki so ga na položaje v obveščevalni službi in vojski nastavljale leve in tudi desne vlade.

Je ne le kontroverzna, temveč izrazito negativna figura, do česar je prišel s svojimi javnimi, do beguncev in homoseksualcev sovražnimi stališči. Je pa tudi svetovalec predsednika vlade za varnostna vprašanja in pristojen za projekt uveljavitve arbitražnega sporazuma, zato je za javnost pomembno, da pozna njegove poglede. Ključen pri tem je način obravnave. Tanja Gobec se v oddaji izkaže kot izkušena in pronicljiva novinarka. Prava za to delo. Na pogovor je bila dobro pripravljena. Za priprave je imela tudi dovolj časa, saj je, kot je povedala, dogovarjanje za intervju teklo več mesecev, iz česar lahko sklepamo, da ima Črnčec za nacionalno televizijo res veliko vrednost.

Vrednost senzacionalizma, ki nam ga strežejo predvsem komercialne televizije, je verjetno v gledalčevem vtisu, da si novinar pogumno upa postavljati vprašanja, čeprav so ta lahko še tako butasta. Predvsem pa je zelo jasno sporočilo, ki ga novinar z vprašanjem želi povedati. Na drugi strani je Politično umirjena oddaja za podučene o političnih razmerah, in gledalec mora pogosto ugotovitve vleči sam. Voditeljica je krmarila skozi težke, za gosta vidno nezaželene teme, a je ostal pogovor pri tem vljuden in vsebinski. Gledalec je tako lahko izvedel, da se je lojalnost Črnčeca od Janše prevesila k aktualnemu premieru Šarcu, a, kot je voditeljici uspelo iztisniti skromno priznanje iz njega, da se ob tem njegova zavržna prepričanja niso spremenila. Še vedno stoji za njimi, le da je sedaj tiho. In morda, glede na to, da je človek na delikatni funkciji, prav zato tudi bolj nevaren.

Manj podučeni pa bi lahko iz prijaznega pogovora razumeli tudi, da z njim ni nič narobe. V tej luči je nevarno, kako ga je voditeljica pustila razlagati, da je bil glede svojih sovražnih tvitov deležen številnih »diskreditacij, diskvalifikacij, zelo trdih izrazov« in da se je velikodušno in v maniri svobode govora odločil, da zaradi tega ne bo nikogar preganjal – kot da ni on tisti, ki bi moral biti preganjan.

Težko sodimo, ali bi bil lahko ta intervju izpeljan bolje. Zagotovo pa smo iz Črnčečevih odgovorov lahko ugotovili, da človek s takšnimi stališči ni primeren za delo, ki ga opravlja.