V Ljubljani razstava enega največjih svetovnih fotografov

Največja samostojna razstava Luciena Hervéja, enega od velikih fotografov 20. stoletja

V Galeriji Jakopič bodo 11. junija ob 19.00 odprli razstavo fotografa Luciena Hervéja z naslovom Geometrija luči, ki v Ljubljano prihaja iz najpomembnejše pariške fotografske galerije Jeu de Paume. Gre za največjo samostojno razstavo posvečeno temu velikemu fotografu 20. stoletja, ki zajema več kot 160 fotografij. Razstava, ki sledi njegovi karieri od samega začetka, se osredotoča na najpomembnejše teme iz njegovega bogatega opusa: zgodnja leta, ko je še razvijal svoj fotografski jezik, odločilna srečanja, pomembno vlogo Le Corbusiera, moderno arhitekturo, fotografovo stanovanje, zanimanje za arhitekturne kontraste, ki ga je razvil na svojih potovanjih (Indija - antični svet, Sakralna in posvetna arhitektura, Črna Španija - Bela Španija) in abstrakcijo. Kustosinja razstave: Imola Gebauer.

Lucien Hervé (1910–2007) se je rodil na Madžarskem, leta 1929 pa je emigriral v Francijo, kjer je nameraval postati slikar. Fotografiji se je dokončno zavezal po srečanju z Le Corbusierom leta 1949. Večino svojih fotografij je posnel v dvajsetletnem obdobju, ki je obsegalo tudi sodelovanje s tem velikanom arhitekture. Pozneje je sodeloval tudi z drugimi znamenitimi arhitekti tistega časa (z Alvarjem Aaltom, Walterjem Gropiusom, Marcelom Breuerjem, Oscarjem Niemeyerjem, Jeanom Prouvéjem ...), vrstila so se naročila in odkrivanja novih krajev po vsem svetu.

Po letu 1965 je moral zaradi invalidnosti opustiti dolga potovanja, a je še naprej vzdrževal stik z občinstvom prek številnih objav in razstav, v katerih je soočal staro in sodobno, tradicionalno in novo, abstraktno in človeško, da bi pritegnil pozornost svojih sodobnikov in izostril njihov pogled. Za svoje delo je prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim red častne legije, veliko fotografsko nagrado mesta Pariz in nagrado Akademije za književnost in umetnost Széchenyi v Budimpešti.

Madžarsko - francoski fotograf posebej slovi po svojih posnetkih arhitekture. Njegove natančne geometrične kompozicije temeljijo na napetosti med senco in svetlobo ter predmete bolj nakazujejo kot opisujejo. Razstava nas uvede v najpomembnejše teme iz njegovega bogatega opusa, seznani pa nas tudi z umetnikovimi razstavami v obdobju 1950–2000. V vseh razstavnih prostorih poteka dialog med fotografijami in mislimi Luciena Hervéja, pa tudi različnih leposlovnih ustvarjalcev. 

Začetno fazo dela Luciena Hervéja (1938-1950), označujejo kompozicije s slikarskimi značilnostmi, ki temeljijo na pretanjenem ravnovesju med močno kontrastiranimi ploskvami in volumni. Hervé je svoje podobe – od posnetkov Eifflovega stolpa, s katerimi se je začela njegova fascinacija z arhitekturo, do fotografij, posnetih skozi okno ateljeja – sestavljal s kar največjo natančnostjo, da bi zajel njihovo bistvo. Na svojih fotografijah je sicer le redko tematiziral posameznike, vendar to nikakor ne pomeni, da ga ni gnala globoka vera v človečnost.

Za Luciena Hervéja je bilo odločilno srečanje z delom Le Corbusiera. Arhitektove konstrukcije so ga prevzele in prizadeval si jih je zajeti tako v njihovi snovnosti kot v njihovih nesnovnih vidikih. Potovanja so ga še utrdila v misli o univerzalni razsežnosti jezika arhitekture. Njegove fotografije izražajo čudenje nad mogočnostjo starodavnih zgradb, obenem pa poudarjajo tudi njihovo sodobnost. 

Za Luciena Hervéja je abstrakcija univerzalni jezik. K njej se je zatekal v vsem svojem delu: odkrival je ni le v arhitekturi, temveč tudi v prizorih iz vsakdanjega življenja. Tako lahko geometrija celo najmanjši ulični detajl spremeni v nekaj abstraktnega, mu podeli slikovno vrednost, mu vlije lepoto.