Narodna zabava

Prejšnji petek se je v Ljubljani odprl 33. grafični bienale, »eden od dogodkov, ki so v 50. letih postavili Ljubljano na zemljevid mednarodno pomembnih razstav«, ga je v oddaji Osmi dan na 1. programu TV Slovenija voditeljica Polona Balantič naznanila dan pred tem. V oddaji so obdelali tudi rdečo nit tokratne izdaje: humor. »Pod naslovom Vice v lisice so razstavljena dela, ki govorijo o dolgi tradiciji grafike kot žanra, ki je pravzaprav idealen za satiro,« je voditeljica razložila odločitev kustosov, da v duhu sodobnega razumevanja grafike povabijo celo stand up komike.

Še dobro, da je ostali, »klasični« program bienala kakovosten, saj stand up komiki, ki so nastopili ob odprtju, niso ravno trgali gat. Kustosi verjetno niso vzeli v obzir, da je slovenski stand up sicer vse bolj razširjen, a imamo hkrati s humorjem vse manj veselja. Imamo rastočo zakladnico slabega humorja: neinteligentni dovtipi, daleč od satire, nas spremljajo od Jake Šraufcigerja do TV Dober dan in, žal, vse bolj tudi današnjega Jonasa, pa Denisa Avdića, če se omejimo na nekaj najbolj prominentnih. In če smo v petek zvečer, v času odprtja bienala, ostali doma, nas je nacionalka nagradila z butarico humorja, zadnjo predpoletno epizodo narodno-zabavne oddaje Slovenski pozdrav, v kateri so zbrali najbolj smešne peripetije likov Tilna Artača, ki ju je za naš denar razvijal skozi leto: ciganke Emeralde in kmečkega intelektualca Mira Serpentinška.

Gibanju #MeToo v brk smo se smejali, da mora biti Serpentinšek od februarja do junija na verigi, ker se ne more zadrževati, ko vidi ženske. Pa kimali ob modrem nasvetu, da moraš žensko peljati na bazen, ker mora biti tam v kopalkah, in jo vidiš, kakršna je v resnici. Plastične operacije so namreč smešne! Kajti, »silikonske« so nevarne, enkrat se je zapodil v eno in ga je odbilo, da je pristal na urgenci (ob vsem tem pa bi bilo reči »joške« očitno preveč vulgarno). Žokali smo se pod rebra med izzivalnimi trditvami, ki so izzivalne ravno toliko, da niso zares, na primer, da mora imeti vsak dec vsaj dve ženski. Ob tem mu je uspelo izničiti še eno redkih opolnomočenj žensk v oddaji: ansambel, v katerem so ženske tudi igrale, ne le pele, je odpeljal z odra rekoč: »Pejmo, punčke, bo stric Miro pokazal, kje pančka.« Saj bi rekli, da je seksualna svoboda super, ampak kaj, ko je v oddaji svoboden le moški – težko si predstavljamo, da bi v oddaji štiri moške na enak način odpeljala ženska.

No, razen če bi bila ciganka, a Emeralda za »nas« ni zares seksualna, čeprav ji je za osmi marec njenih »32 mož s skupaj 56 zobmi« podarilo polavtomatsko puško (če se ne smejimo, verjetno nimamo smisla za umor) in so tako pretiravali s cvetjem, da je cela vas ostala brez rož na vrtovih. Smešno je namreč, kako se hecamo iz teh kradljivih, poligamnih, nehigienskih ciganov! Ker se sicer super razumemo, vsi drugačni, vsi enakopravni.

V Osmem dnevu so se vprašali, ali je vsaka šala že majhna revolucija ali je smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti. Je Slovenski pozdrav torej namenjen ljudem, ki si morajo odpočiti od tlačenja s strani žensk, še posebej romskih, in kmečkih intelektualcev?