Dr. Dušan Plut: Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično

»Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično«

Današnji nabor političnih strank se praviloma do jedrske energije ni pripravljen jasno opredeljevati. Pri vprašanju gradnje drugega bloka večinoma zagovarjajo izvedbo referenduma, nobena od strank pa glasno ne zagovarja zaprtja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem. Včasih je bilo drugače. In nekdanji predsednik Zelenih dr. Dušan Plut glede nasprotovanja jedrski energiji tudi danes ni spremenil mnenja.

Kakšna je zgodba slovenskega gibanja proti jedrski energiji?

Ekološka fronta civilne družbe v Sloveniji se je dejansko vzpostavila prav na nasprotovanju nadaljnjemu obratovanju jedrski elektrarni Krško, predvsem po nesreči v Černobilu. Ni bil edini, je bil pa to eden ključnih razlogov. Pred Černobilom in med gradnjo večjega nasprotovanja ni bilo. V okviru Zveze društev za varstvo okolja so se pojavljali nekateri pomisleki, vendar niso bili niti približno tako močni, da bi bilo v tistih razmerah smiselno razmišljati o uporu proti gradnji.

Nasprotovanje pa je ob osamosvajanju dobilo tudi politično razsežnost ... 

Zeleni smo zaprtje nuklearke postavili kot pogoj za vstop v Demos. Ostale stranke so v to privolile, a s figo v žepu. Najprej smo letnico zaprtja premaknili z leta 1992 na 1995, nato pa je vse skupaj potihnilo, ker je poraba elektrike začela naraščati, alternativnih virov pa nismo razvijali. Z današnjega vidika lahko rečem, da smo verjetno rok za zaprtje postavili preveč ambiciozno in da bi morali zagovarjati daljše prehodno obdobje. Je pa po zaslugi pritiska okoljevarstvenega gibanja in stranke Zelenih prišlo do predčasnega zaprtja Rudnika urana Žirovski Vrh, kjer pa so bili resnici na ljubo posredi tudi ekonomski razlogi, saj proizvodnja ni bila konkurenčna.

Danes imamo že več kot 35 let izkušenj z delovanjem jedrske elektrarne v Krškem, ta so minila razmeroma mirno, brez večjih pretresov. Je to mogoče dokaz, da so bile vaše skrbi odveč?

Ne. Prepričan sem, da je k mirnemu razvoju dogodkov prispevalo tudi budno oko protijedrske javnosti, zaradi katere so se morali tisti, ki v Sloveniji skrbijo za jedrsko varnost, še dodatno potruditi. Seveda si niti v snu ne bi želel, da bi se moje protijedrsko prepričanje potrdilo s kakšno nesrečo. Je pa bila ta nevarnost dosti bolj realna, kot si morda mislite. Kot član Predsedstva Republike Slovenije sem bil seznanjen s poročilom obveščevalca, ki je delal v generalštabu Jugoslovanske ljudske armade, o tem, da je bil v začetku julija 1991 načrtovan dvojni letalski napad na Slovenijo. Eden na civilne cilje v Ljubljani, drugi pa na jedrsko elektrarno v Krškem.

Predčasno zaprtje TEŠ 6 se kaže kot vse bolj realna možnost. Obnovljivih virov energije nikakor ne gradimo dovolj hitro. Ali ni drugi blok jedrske elektrarne edina rešitev, ki nam je še preostala za zagotavljanje zadostne proizvodnje elektrike?

Poraba električne energije in energije nasploh je predvsem absolutno previsoka. Zmanjševanje porabe energije bi moralo biti na prvem mestu med ukrepi. Pričakovati je sicer, da se bo poraba električne energije povečala v prometu in pri ogrevanju s toplotnimi črpalkami, a polovico vse električne energije v Sloveniji porabi industrija. Če bomo nadaljevali zdajšnji popolnoma zgrešen razvojni model, ki temelji na nenehni rasti, bomo prisiljeni izbirati med slabimi rešitvami. In med temi slabimi rešitvami sem med energenti, ki so na voljo, s stisnjenimi zobmi bolj naklonjen zemeljskemu plinu kot pa jedrski energiji.

Zagovarjanje jedrske energije se mi zdi skrajno neetično z vidika medgeneracijske pravičnosti. To, da zdajšnja generacija izkorišča sadove urana, prihodnje generacije pa se bodo morale tisočletja ubadati z izrabljenim gorivom. Podnebne krize po mojem mnenju ne bi smeli reševati na račun obremenjevanja prihodnjih generacij z visokoradioaktivnimi odpadki. Ne morem se strinjati s tem, da bi zaradi grožnje podnebnih sprememb morali povečati uporabo tehnologije, ki prinaša povečane okoljske obremenitve druge vrste.