Kaj si želijo starostniki?

Januarja se je dr. Ignacij Voje, akademik, zgodovinar in predsednik sveta upokojencev doma za starejše na Taboru, prvič oglasil s protestnim pismom, v katerem je pozval k ureditvi problematike v domovih za starejše. Povod zanj je bil dvig cene oskrbnega dne za približno 2,2 odstotka.

Namen zvišanja oskrbnine naj bi bil dvig minimalne plače uslužbencev, čemur oskrbovanci ne nasprotujejo, vendar pa se jim ne zdi pravično, da bi breme nosili oni. Sploh glede na dejstvo, da jih ima veliko nizke pokojnine, zato jim morajo pri plačevanju bivanja v domu pomagati otroci – ki pa imajo svoje družine in stroške. Opozoril je tudi na druge nepravilnosti, kot je kadrovska podhranjenost (npr. en terapevt na 340 ljudi in pomanjkanje negovalcev, ki bi bili usposobljeni za delo s starostniki po poškodbah, kapi itd.), slaba hrana, pomanjkljiva organizacija kadra …

Toda ali se je kaj spremenilo? Očitno ne veliko, saj se je pred kratkim omemba imena g. Vojeta in njegovo svarilo, da so se tudi upokojenci sposobni javno upreti na Prešernovem trgu, znašla v še enem javnem pismu, ki ga je medijem poslala Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, gibanja za dostojno starost. V njem navaja petnajst točk, ki jih je treba v domovih za starejše urediti takoj – od izboljšanja bivalnih pogojev, ureditve higienskih razmer pa do ureditve paliativne oskrbe v državi in odpravljanja sovražnega odnosa do starejših.

Društvo Srebrna nit je prejelo odgovor ministra za zdravje Aleša Šabedra, a z njim niso zadovoljni. Vsekakor bi morala vlada čim prej sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim se ukvarja že leta, a predlog naj bi bil predložen v obravnavo na vlado šele novembra 2019.

Nejevoljen je tudi dr. Ignacij Voje, ki pove, da so razrešili uslužbenko na Direktoratu za dolgotrajno oskrbo, s katero so že potekali plodni dogovori, na njeno mesto pa postavili osebo, ki problematike ne pozna. »Najbolj me motita razčlovečenje in birokratizacija, da se z osnutki tako pomembnega zakona ukvarjajo ljudje, ki ne vedo, kako je v praksi, in se niso pripravljeni pogovarjati z nami. Zakonodaja je pri nas zavožena, namesto da bi se stvari poenostavljale, se zakomplicirajo,« pravi dr. Voje, ki tudi pri urejanju področij, kot so boljši bivalni pogoji v domovih, stavi na strpen dialog. »Ni mi žal, da sem začel s protesti, saj se je nekaj stvari, ko sem se oglasil, le uredilo – izboljšala se je prehrana, zopet nam bodo uredili posode s čajem po nadstropjih, gospa, ki je diabetična, dobiva hrano, primerno svoji dieti, za katero ji ni treba dodatno plačati, in tako dalje. Poleg tega me vodstvo zaradi tega ne gleda postrani – poslušajo me, imamo odprte pogovore. Je pa seveda odvisno od vodstva, kako ostro bo nastopilo pri urejanju razmer v domu in kako bo motiviralo zaposlene. Tu v domu Tabor imamo nekatere res dobre negovalke, ki bodo poskrbele za vse. Po drugi strani pa tudi takšne, ki ne znajo nuditi osebnega stika. Osebni odnos mora biti nujno človeški – ljudje potrebujejo toplino, pristen človeški stik, ne le gole nege in oskrbe.«