Glavkan kot Theresa May, Sokrat kot Slavoj Žižek in Polemarh kot Janez Janša 

Predstava po navdihu filozofskih del Platona, Alaina Badiouja in drugih

V Slovenskem mladinskem gledališču bo danes, 17. junija ob 20.00 premiera predstave Država v režiji Anje Suša, ki je nastala po navdihu filozofskih del Platona, Alaina Badiouja in drugih, končna različica pa v sodelovanju z ekipo. Predstava je sestavljena iz dveh delov, za katera sta besedili napisala mlada poljska dramatičarka Agnieszka Jakimiak in švedski dramatik Tom Silkeberg.

Državo, Platonov najznamenitejši dialog, preveva globoko nezaupanje do obstoječega sistema vladavine, nezaupanje, ki temelji na konkretnih političnih dogodkih: Atene so v hudi krizi in zaupanje v demokracijo je okrnjeno. Sedem državljanov se sreča pri večerji, da bi se pogovorili o svojih izkušnjah in poskušali opredeliti pravično državo in pravičnega človeka. Komu je država namenjena? Kako naj bo videti? Je demokracija prava oblika vladavine? In kaj se zgodi z idejo parlamentarnega sistema, ko državi vladajo zasebni interesi?

Uprizoritev se ukvarja s problemom utopije, saj je neizogibno, da bi utopične ideje odražale kaj drugega kot sodobne podobe prihodnosti. Ali natančneje: s problemom, da si iz okvira države predstavljamo kaj drugega kot državo. Ustvarjalci so skušali sprožiti dialog o sodobnih evropskih družbah v povezavi z umetnostjo, pri čemer so upoštevali tako lastne izkušnje kakor tudi svoje razumevanje del Platona, Badiouja in drugih avtorjev z današnje perspektive.

Besedilo za prvi del predstave je napisala Agnieszka Jakimiak. Izhajala je iz oseb, ki se pojavijo v Platonovi Državi, in jim poiskala ekvivalente iz sodobnega javnega življenja: politike, morilca, flozofa, poslovneža in umetnika ter jih postavila v kontekst Evropske unije. Tako je denimo Glavkan v tekstu predstavljen kot Theresa May, Sokrat kot filozof Slavoj Žižek, Polemarh kot sodobni umetnik Janez Janša, Adejmant kot Donald Tusk. Prvi del predstave se ukvarja s hiperprodukcijo pomena, hiperpovezav – skratka s hiperprodukcijo fikcije, s pojmom utopij(e).

Besedilo za drugi del predstave je prispeval Tom Silkeberg, katerega izhodišče so bile naše predstave o prihodnosti oziroma domišljija kot predpogoj za obstoj drugačne prihodnosti. Osrednji del je prispodoba o votlini oziroma Platonova teza, da je gledališče "senca sence" in da zatorej ne more o ničemer ponuditi pristne podobe. Ali so ljudje pripravljeni ustvarjati lastne slike oziroma ali so si jih pripravljeni najprej izmisliti, da bi se zanje borili? Tom Silkeberg v besedilu navaja nekaj ključnih dogodkov iz sodobne zgodovine, kot so Arabska pomlad, gibanje Occupy in pokol v kinu v Koloradu.

V obeh delih predstave igrajo Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman k.g. in Vito Weis. Ekipo sestavljajo tudi otroci Sherita Cerar Hlede, Marko Engelman, Adrian Grošelj, Patricija Marolt, Zoja Mihelič Syed, Jakob Petric, Nina Puhek, Zarja Pertot Weis (na avdio posnetku) in Mitja Strašek. Dramaturginja je Urška Brodar, scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Maja Mirković, avtor glasbe Vladimir Pejković, oblikovalec svetlobe David Cvelbar, oblikovalec zvoka Marijan Sajovic, oblikovalka maske pa Nathalie Horvat.