Max Modic je del vseh nas, on nas povezuje, čeprav se vsi ne poznamo med seboj

Poslovilni govor s pogreba našega dolgoletnega sodelavca Maxa Modica objavljamo v celoti 

Pozdravljeni. Moje ime je Zoran Smiljanić. Sem risar stripov in prijatelj Maxa Modica. Najprej pozdravljam Maxovo družino, ženo Radojko in sinove Adama, Abela in Arona, njegove starše, sorodnike, sodelavce, prijatelje, vse, ki ste danes tukaj. Ker nisem ravno dober govorec, bom raje prebral to, kar imam za povedati.

Ko me je Radojka prosila, če bi lahko kaj povedal na Maxovem pogrebu, sem seveda pristal. Prav je, da prijatelja ob slovesu pospremimo z nekaj toplimi besedami. Najprej sem nameraval natresti nekaj hudo pametnih misli o življenju, smrti in človekovi eksistenci, a to nekako ne gre skupaj z Maxom. Max ni maral pretencioznih, patetičnih in pocukranih čustvenih izlivov in bi nekako že našel način, da bi me za ušesa, če bi me slučajno zaneslo v to smer. Zato bom skušal ostati preprost in predstaviti tisto, kar poznam. V 12. slikah bom opisal najino skupno pot. Predstavljate si jih kot stripovske ali filmske prizore, kot mali delček velike zgodbe Maxovega življenja.

Slika prva: Videoteka Carnium v Kranju. Kraj, kjer sem Maxa spoznal pred več kot 30. leti, torej leta 1988, ko sva bila še oba v svojih dvajsetih letih. V videoteki so imeli lepo zbirko piratskih filmov na VHS kasetah in to je bil razlog, da sta z Radojko, s katero sta bila takrat že par, večkrat prišla iz Ljubljane v Kranj, nabrala nekaj filmov in spila kakšno pivo. Max Modic že takrat ni bilo neznano ime, jaz pa sem pa tudi že začel objavljati svoje stripe. Najprej sva se dva precej trapasta mladca nekoliko nezaupljivo gledala in glumila ravnodušnost, potem pa je med nama hitro kliknilo. Brez veliko besed sva se sporazumela, imela sva rada podobne stvari in tudi usoda naju je v prihodnosti večkrat nepričakovano združila.

Slika druga: Mladina. Max je bil novinar, jaz sem risal stripe. Velikokrat sva se srečevala v redakciji na Resljevi, večkrat sva sedla v kakšno gostilno in debatirala o filmih, stripih, tujih, mojih. Oba sva se navduševala nad trdimi, ostrimi, brezkompromisnimi stripi, ki so rušili meje. Max je znal biti do mojih stripov precej kritičen, a me je vedno podpiral in spodbujal. Mislim, da mu je bil še najbolj všeč moj strip Sonetni venec, kjer sem Franceta Prešerna spravil v ljubezenski objem s Primcovo Julijo. "Ta ti je pa ratal," se je krohotal in me lopnil po ramenu.

Slika tretja: Barbariga, Peroj. Čeprav nikoli nisva hodila skupaj na morje, sva se nekajkrat čisto po naključju srečala tam doli, na jugu hrvaške Istre. Max in Radojka sta imela v Peroju kamp prikolico, Tanja in jaz pa sva hodila v apartma od moje nekdanje firme v Barbarigi. Hecno je bilo videti Maxa v kopalkah.

Slika četrta: Radio študent, Maksova oddaja Čudoviti svet zlobe in nasilja. V času, ko ni bilo posnetkov ali podcastov, si moral biti ob točno določeni uri ob radijskem sprejemniku in poslušati. In smo poslušali. In imeli smo kaj slišati.

Slika peta: Radio Kranj. Tudi jaz sem imel tam neko filmsko oddajo in na pomoč večkrat poklical Maxa. Vedno se je odzval. Z veseljem sva provocirala gorenjske poslušalce, ki so najraje poslušali Avsenike in Pop Design. Blebetala sva o filmih, ki jih nihče ni gledal in igralcih, ki jih niče ni poznal. Na koncu sta nama ostala le še dva poslušalca.

Slika peta: Oskar. Filmska revija, ki je izhajala ob koncu 90. let, urednik je bil Marcel Štefančič. Vsem ostalim nam je na veliko popravljal članke, le Maxu nikoli. Ko sem Marcela enkrat malce ljubosumno vprašal, kako to, da pa Maxu nič ne popravlja, je rekel le: "Max dobro piše." V obdobju Oskarja, torej pred 20. leti, smo vsi trije igrali v nizkoproračunskem slovenskem filmu V petek zvečer. Marcel je bil barmen, jaz učitelj telovadbe južnjaškega porekla, Max pa pijani žurer, ki pobruha lepo negovano trato neke vile.

Slika šesta: Moje stanovanje, Max in fotograf Borut Krajnc iz Mladine sta prišla naredit intervju z menoj in me pofotkat ob začetku izhajanja prvega dela mojega stripa Meksikajnarji. Zabavamo se in veselo krohotamo ob fotografiranju. Max je ob izidu vsakega albuma naredil odlično napisan intervju z menoj, le pri petem, zadnjem delu mu ni več zneslo.

Slika sedma: Striparnica Buch v Murglah. Že 15 let traja druženje skupine pacientov, ki so se tam spoznali in ustvarili krožek prav posebne vrste. Tam so se skoraj vsak četrtek družili, popili pivo ali dve, dražili lastnika, debatirali o stripu, politiki in pornografiji (a ni to eno in isto?) in se nasploh fajn imeli. Sandi, David, Max, Samo, Aco, Damjan, Uroš, Mitja, Primož, Vid, Gašper, Miha, Boltežar in še veliko drugih čudnih patronov, ki so prihajali in odhajali. Še danes po hodnikih Murgle centra odmeva Maxov glasni smeh ...

Slika osma: Striparnica Buch, predstavitev zadnjega dela Meksikajnarjev. Max mi čestita in podari cigaro. Ne pokadim je takoj, tudi pozneje ne. Odnesem jo domov.

Slika deveta: Striparnica Buch: delovni sestanki projekta Zavod za kulturo pornografije 69 so eno samo veselje, zabava in smeh. Toliko se nisem presmejal še od srednje šole. Max je v formi, kot po tekočem traku stresa šale, domislice, ideje, ki bodo kmalu meso postale. S skupnimi močmi ustvarimo lik in delo Stojana Trdine.

Slika deseta: Onkološki inštitut. Še nikoli nisem bil tam in upam, da tudi nikoli ne bom. Sem pa včasih mislil na Maxa tam. Predstavljam si ga kako hodi po tistih hodnikih, ordinacijah, kako prenaša kemoterapijo, operacije. Poskušam si predstavljati, kako se počuti na tem groznem kraju, kaj vse mora prestajati njegov duh in telo.

Slika enajsta: Narodna galerija, otvoritev razstave Alana Forda. Ogromno ljudi, res neverjetno, velik dogodek za stripovske zanesenjake. Strip je končno dobil svojo državljansko pravico. Vem, da Max to razume, saj je sledil njegovi poti od kilavih začetkov do tega sijajnega dogodka. Poleg tega je napisal odličen in obsežen tekst za katalog razstave. Gledam, če bo slučajno prišel, če je kje med množico. Ni ga. "Ne bo ga," je rekel prijatelj Samo, ki je bil z njim na zvezi in ga obveščal o dogajanju.

Zadnja, dvanajsta slika: miza pred mojim računalnikom, danes zgodaj zjutraj, ko tole pišem. Opazim, da se pred menoj nekaj premika. List odprtega notesnika na mizi, nalahno, komaj opazno poplesuje. Za milimeter gor in dol, v ritmu. Čudno, saj ni prepiha. Pogledam bolj natančno in vidim, da je pajek na sosednji steni napel eno samo nit do roba zgornjega lista in jo narahlo cuka, da se list premika sem in tja. Kot bi mi hotel pritegniti pozornost ...

To so moje slike. Vsakdo med vami ima z Maxom svoje slike, svoj strip, svojo zgodbo. In toliko, kot vas tukaj stoji, toliko je zgodb. Vse te zgodbe so silno različne, v njih nastopa naš Max v različnih vlogah, kot mož, oče, sin, poslovni partner, sodelavec, režiser, novinar, prijatelj ... Na žalost pa imajo vse te zgodbe isti konec ... če je to res konec ... kajti v stripih namreč pogosto piše: "se nadaljuje" ...

Ne vem ali se bo in kako se bo ta zgodba nadaljevala. Ne vem, ali nas Max zdaj posluša in si misli svoje. Ni mi dano vedeti. Vem pa, da je živel polno in izpolnjeno življenje. Vem, da je z vsakim izmed nas ustvaril dobro zgodbo, kvaliteten odnos, ki ga bomo pomnili dokler bomo živi. Max Modic je del vseh nas, on nas povezuje, čeprav se vsi ne poznamo med seboj.

Maxo moj, na koncu bi se ti rad zahvalil za tvoje prijateljstvo, za to, da sem te lahko poznal in preživel nekaj časa s teboj.

Hvala ti za tole najino zgodbo. Dobra je bila.

Pa še to ... tvojo cigaro še vedno hranim, ne vem, kdaj jo bom pokadil.

Hvala vam.