21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura
Kitara je ženskega spola
Učili so nas, da je kitara instrument za fante. To ni (več) res
Ana Popović, večkrat nagrajena in mednarodno prepoznavna kitaristka srbskih korenin
© Jack Moutallier
Kitara je bila v medijih skozi desetletja predstavljena kot falični simbol, zato so mesta kitarskih bogov sodobne glasbe, predvsem v rocku in bluesu, večinoma zasedali moški. Erica Claptona so že v šestdesetih letih okronali za boga, boginje pa nikoli nismo dobili, čeprav je bilo v zgodovini kar nekaj odličnih kitaristk, ki so bile žal spregledane ali zapostavljene ter zato manj znane. Kitaro so glasbeni kritiki opevali kot žensko, saj naj bi njene obline spominjale na žensko telo, igranje kitaristov pa kot ljubljenje. Pri ženskih kitaristkah taisti pisci tega niso omenjali, torej so se že v izhodišču kitaristk lotevali previdneje, s predsodkom, v rokavicah in z dvojnimi merili. A tudi glede kitare se odvija mala revolucija, saj so ženske kitaristke v zadnjih letih vse vidnejše.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura
Ana Popović, večkrat nagrajena in mednarodno prepoznavna kitaristka srbskih korenin
© Jack Moutallier
Kitara je bila v medijih skozi desetletja predstavljena kot falični simbol, zato so mesta kitarskih bogov sodobne glasbe, predvsem v rocku in bluesu, večinoma zasedali moški. Erica Claptona so že v šestdesetih letih okronali za boga, boginje pa nikoli nismo dobili, čeprav je bilo v zgodovini kar nekaj odličnih kitaristk, ki so bile žal spregledane ali zapostavljene ter zato manj znane. Kitaro so glasbeni kritiki opevali kot žensko, saj naj bi njene obline spominjale na žensko telo, igranje kitaristov pa kot ljubljenje. Pri ženskih kitaristkah taisti pisci tega niso omenjali, torej so se že v izhodišču kitaristk lotevali previdneje, s predsodkom, v rokavicah in z dvojnimi merili. A tudi glede kitare se odvija mala revolucija, saj so ženske kitaristke v zadnjih letih vse vidnejše.
Na Ljubljanskem gradu se bo od 27. do 29. junija odvijal glasbeni festival Bluesland. Blues je žanr, ki se vrti predvsem okoli »jokajoče« kitare, že tradicionalno pa v njem dominirajo moški. Tudi v slovenski prestolnici ne bo nič drugače, vseeno pa bo zvezdnica otvoritvenega večera ženska – Ana Popović, večkrat nagrajena in mednarodno prepoznavna kitaristka srbskih korenin, ki večinoma ustvarja v ZDA.
»Stvari se obračajo na bolje, ženske danes spodbujajo, naj se lotijo kateregakoli poklica, ne glede na to, ali je predstavljen kot moški ali ženski,« pravi Ana Popović in dodaja, da se spominja svojih začetkov, ko je bilo biti ženska kitaristka nekaj nevsakdanjega. Omeni, da je takrat pri moških kolegih zaznala tudi nekaj ljubosumja, če je imela več koncertov kot oni. Zanimiv je tudi naslov njenega novega albuma, Like It On Top, ki v prevodu pomeni, da ji je všeč, ko je zgoraj, kar ima lahko več različnih konotacij, vsekakor pa gre za opolnomočenje žensk, ki vzamejo vajeti v svoje roke.
Tudi v Sloveniji ni veliko kitaristk, celo njihovi uveljavljeni moški kolegi jih znajo našteti le nekaj. Ena od njih je Urška Supej, triindvajsetletna kitaristka iz Maribora, ki je glasbeno pot začela pri profesorici klasične kitare Kristini Marjanovič, zdaj pa obiskuje program jazz kitare Koroškega deželnega konservatorija v Celovcu pri profesorju Agostinu Di Giorgiu. »Med znanimi kitaristi najdemo predvsem moške, zato sem bila še toliko bolj srečna, ko sem tudi na jazz sceni našla nekaj ’ženskih vzornic’, denimo Emily Remler, Mary Helverson in Catherino Valente. Pričakovala sem, da bo njihov način igranja, ker so ženske, drugačen, pa sem s poslušanjem ugotovila, da dobra glasba enostavno dobro zveni, ne glede na spol,« pravi Urška Supej, ki je tudi sama opazila, da je kitaristk danes vse več, ali pa so v času družabnih omrežij in spleta zgolj bolj prepoznane. »Za vsako dekle, ki se začne učiti kitaro, je zelo pomembno, da ima vzornico svojega spola. To sem opazila tudi pri svojih učenkah, ki so bile navdušene, ko sem jim pokazala Ano Vidović. Meni je to ob začetkih igranja zagotovo manjkalo,« dodaja glasbenica, ki se spominja, da jo je, ko je kasneje odkrivala tudi ženske kitaristke, presenetilo, da jih njeni moški glasbeni kolegi sploh niso poznali.
Urška Supej pravi, da še danes včasih najprej dobi komentar na svoj videz in šele kasneje na igranje kitare. »Nam dekletom se je morda malo težje vključiti v pretežno moško družbo, kar je lahko naporno, saj se moramo s tem ukvarjati vsak dan. Tudi profesorji so včasih prenežni s kritikami, verjetno zato, ker se jim zdi, da me bodo prizadeli, kar pa ni vedno najbolje zame in moj napredek. Poslušalci so mi že rekli, da so presenečeni, ko vidijo žensko na kitari. Ko rečem, da se ukvarjam z glasbo, ljudje dostikrat vprašajo, ali sem pevka,« poudarja Urška Supej, edina ženska kitaristka na jazz oddelku omenjenega konservatorija, jih je pa zato kar nekaj na oddelku klasične kitare.
Glasbeni kritik Miroslav Akrapovič pravi, da so njegovo glasbeno izobraževanje in ljubezen do rokovske in druge kitarske godbe odredile prav tri kitaristke. »Na prvem mestu Kim Gordon, basistka kultnih Sonic Youth, ki je razbijala puristične glasbene postulate o kitari kot podaljšanem objektu moškosti, saj ni bila le basistka, bila je kultna pankrokovska in nojzerska legenda. Kar bi lahko rekli tudi za Kimberley Ann Deal ali krajše Kim Deal, basistko skupine Pixies, še eno kitarskih junakinj, ki so presegale pretežno moško polje instrumentalne iniciacije. Slednje se je najbolje pokazalo v liku in delu PJ Harvey – glasbenice, ki je kitarsko godbo pripeljala v nove sfere predstavljanja rokovske lirike in katere glasbena dela so učne ure za vse, ki bi o roku, kitarskem popu, panku ali nojzu želeli vedeti več,« poudarja Miroslav Akrapovič.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.