Zoran Poznič, minister za kulturo: Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost

»Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost«

Prihod Zorana Pozniča na ministrstvo za kulturo je bil manjše presenečenje. Med razpravo o mobingu na ministrstvu, v času odstopanja prejšnjega ministra Dejana Prešička, se je, tedaj še direktor Delavskega doma v Trbovljah, oglasil pri stranki SD in se ponudil, da bi prevzel položaj. V intervjuju trdi, da je med Trbovljami in slovensko kulturno politiko veliko vzporednic, tako kot Trbovlje nekoč je zdaj zaspalo tudi ministrstvo za kulturo. To kani spremeniti. Je nenavaden politik, govori naravnost, je neposreden, ne olepšuje, je trmast. Vprašanje je, kakšen bo njegov mandat, kakšna je njegova resnična politična moč v primerjavi z, denimo, močjo ministra za finance in kako uspešen bo na ministrstvu pri omejevanju množice interesnih skupin.

Poznič najraje kipari, tolče z dletom in kladivom, ustvarja. In ravno zbujanje ustvarjalnosti, zbujanje vsega tistega, kar človeka žene k ustvarjanju, je po njegovem mnenju temeljno poslanstvo ministrstva za kulturo. Ministrstvo pač ne sme biti socialna ustanova.

Gospod minister, dobre tri mesece ste na položaju, preskok z vodenja kulturne institucije v malih Trbovljah na državno ministrstvo, ki je prepredeno s številnimi interesi, je velik. Kakšne so razlike?

Če sem iskren, razlika ni tako gromozanska, kot si ljudje predstavljajo. V resnici gre za podobne principe delovanja, načela, le ljudi je več. Ko pravim ljudi, imam v mislih človeške usode, človeške zgodbe; ko sem prišel na položaj ministra za kulturo, je bil tukaj fokus mojega delovanja. Kako diha kolektiv? Kakšni so medosebni odnosi? Kakšna je motivacija zaposlenih? V teh prvih stotih dneh je bilo resnično treba vložiti ogromno energije v vzpostavljanje tvornega, delovnega, humanega ozračja. To je temelj za nadaljnje delo, mislim, da nam je to večidel uspelo.

Kako ocenjujete stanje birokratskega aparata? Ali z drugimi besedami, kakšne so razmere v hiši, iz katere je v zadnjih letih odšel skoraj vsak, ki je imel drugo možnost, med preostalimi pa je veliko sprtih?

Stanje, kakršno opisujete, se je v zadnjih letih vzpostavilo predvsem zaradi »overdosa« birokracije, veliko strokovnjakov se je ukvarjalo z nepotrebnimi stvarmi, za katere se niso niti izobraževali niti jih niso želeli delati. Ministrstvo za kulturo je bilo v resnici zelo zbirokratizirano, uslužbencem je bila odvzeta vsa odgovornost, naloženo jim je bilo prelaganje kupov papirja, včasih nekateri niso niti vedeli, kaj in zakaj vse to počno. Tudi zato gredo moji prvi ukrepi v smeri debirokratizacije. Konkretno to pomeni, da sem vodjem oddelkov, vodjem služb, direktorjem direktoratov natančno podelil odgovornosti. Zdaj lahko znova vodijo svoje sektorje. Drugi cilj je digitalizacija celotnega polja razpisov, vsako leto upravljamo več kot 300 razpisov, na koncu nastane nepregledna solata papirjev in nepotrebnega formalizma, osmislitev vsebin je potisnjena v ozadje. Ljudje torej delajo ogromno, a veliko njihovega dela je opravljenega po nepotrebnem.

Ko ste se pred desetimi leti iz Ljubljane vrnili v Trbovlje, je bilo to socialno in kulturno devastirano mesto … 

… točno tako, prišel sem v črno luknjo.

Ministrstvo za kulturo je bilo v resnici zelo zbirokratizirano, uslužbencem je bila odvzeta vsa odgovornost, naloženo jim je bilo prelaganje kupov papirja, včasih nekateri niso niti vedeli, kaj in zakaj vse to počno.

Vaš Delavski dom, kulturno dogajanje okoli njega, je te stvari začel odpirati.

Ne samo naš program, nekako sta se na tisto pogorišče industrijske dobe res vrnila pogon in energija, kultura pa je bila temelj te spremembe. In to ne katerakoli kultura, pač pa nova medijska kultura. To se ni videlo le v razvoju mesta, ampak tudi v širšem družbenem okolju. Ravno včeraj smo v središču mesta, v novem mestnem parku, odprli prvi intermedijski spomenik z imenom Monolit avtorice dr. Maše Jazbec.

Naj se navežem, trdim, da ste zdaj prišli na prav tako kadrovsko in programsko devastirano ministrstvo. Gledališki režiser Janez Pipan recimo pravi, da kulturna politika v Sloveniji ne obstaja. Da je ta besedna zveza prazen označevalec.

Ravno tukaj sem videl možnost svojega političnega angažiranja in, imate prav, takoj sem zaznal močne vzporednice med tistim, kar smo postorili tam, in tem, kar nas še čaka tukaj, kar nas čaka na celotnem polju slovenske kulture. Trboveljski model se je izkazal za zelo uspešnega. Seveda so na državni ravni težave kompleksnejše, tukaj so polja in interesi neprimerljivo večji, raznolikejši, kakovostnejši, občutljivejši, vsega tega je veliko več, a s sposobno ekipo, z ljudmi, ki vedo, kaj želijo in kako do tega priti, me ni strah, da bi nam spodletelo.

Omenjate interese – ministrstvo za kulturo je tipično ministrstvo, kjer je veliko klik, poseči boste morali v razmerja moči, ki jo imajo različne skupine.

Krmarjenje utegne biti zahtevno. A ne gre za to, da bi vzpostavili prioritete in rekli, letos bomo dajali prednost tej zvrsti umetnosti, drugo leto neki drugi. Z benevolentnostjo sogovornikov na celotnem kulturnem polju bomo našli poti, kako skupaj naprej. Na ministrstvu se ne smemo odločati v nekakšnem slonokoščenem stolpu, ampak skušamo priti do odločitev, četudi bo kakšna boleča, skupaj s tistimi, ki jih bodo spremembe zadevale. Nič iz Mordorja, ampak vse »po šajersko«.

Pripravljate nov kulturni model, strategijo, veliko ministrov se je že lotilo nacionalnega programa, dobro pa veste, da je kulturna politika pogorišče nacionalnih programov za kulturo. Kakšen bo vaš model kulture za 21. stoletje?

Konservativni duh, ki je preveval pretekle programe, nezmožnost artikulacije interesov s področja kulture z začetkov 21. stoletja, nas prav sili v premislek, v iskanje novega konsenza, kakšna naj bo nova, sodobna kulturna politika. Zdaj smo na polovici poti, po vsej Sloveniji potekajo različne delavnice, vabimo ne le mnenjske in cehovske skupine, ampak tudi, oprostite mi za tale birokratizem, vso zainteresirano javnost. Iz vsega nabora zamisli in predlogov bomo oblikovali glavno strateško pot slovenske kulture.

In kakšna bo?

Da odgovorim na to vprašanje, se moram vseeno najprej ozreti čez ramo in pogledati, kaj je zadaj. Kulturno polje, kulturna politika je bila leta zelo okostenela, nepripravljena na spremembe, razlog so bili interesi »obvladovalcev« tega polja, razlog so bile interesne skupine. V tej moderni družbi, kjer vsi izgubljamo kompas, moramo poiskati nove glavne usmeritve. Pogovarjati se moramo o principu virtualizacije in digitalizacije celotnega polja kulture. Govorim o novih tehnologijah pri vstopanju v predstavitev naše kulturne dediščine, govorim o kulturnem turizmu, ki je ena izmed najbolj propulzivnih gospodarskih vej v sodobnem svetu, govorim o skrbi za ustvarjalnost in spodbujanju te v celotnem segmentu, ki mu birokratsko rečemo samozaposleni v kulturi in nevladne organizacije. Tu je veliko potenciala, veliko ustvarjalnosti. Naše poslanstvo je zbujati ustvarjalnost, zbujati vse tisto, kar človeka žene k ustvarjanju, in tudi v tej smeri naj bi bil narejen novi nacionalni program za kulturo.

Kako razumete dejstvo, da je bila kultura ali umetnost ducat let potisnjena na stranski tir? Kaj to govori o državi?

Če smo se že odločili za liberalni kapitalizem, v katerem živimo in bivamo, je v tako majhni, drobni, ranljivi, krhki družbi, kakršna je slovenska, z leti prišlo na plan vse tisto, kar je v resnici del vsakega izmed nas. Torej neizmerna želja po boljšem življenju, po gospodarskem napredovanju, po vsem tistem, za kar mislimo, da v simbolnem razumevanju pomeni neko Švico. Vse to pa je hkrati naplavilo tudi slabše stvari, prepričanje, da je kulturno polje nebodigatreba, dodaten strošek, nekaj, kar je morda nujno, da obstaja, a v resnici ne potrebujemo. To razumevanje želim spremeniti. Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost. Če ostanem samo pri gospodarstvu, oglejte si Ljubljano, ki približno 11 odstotkov proračuna nameni za kulturne projekte, poglejte izplen te miselnosti, poglejte ljubljanske ulice, zelene površine, vse turiste, ki tudi zaradi kulturne ponudbe prihajajo v mesto. Ta princip samozavedanja, ponosa na tisto, kar je nacionalno, žlahtno v naši preteklosti, vse aspiracije, ki jih gojimo s projekcijo tistega, kar naj bi bilo v prihodnosti, lahko ponudimo kot kulturno tržno blago. Tu je mesto slovenske kulture v 21. stoletju.

Hodite po spolzkem terenu. Theodor Adorno je pisal, da je kulturna industrija sporna, namen industrije je namreč vedno dobiček in v tem primeru umetnost izgubi avtonomnost.

Dobro, da ste me opozorili. Adorno v tistih časih, ko je bilo to zapisno, v resnici ni niti slutil takšnega tehnološkega razvoja, kakršen se nam je dogodil. Ne govorim o golem dobičku, govorim o kohezivnem odnosu, o tem, da tisto omogoča ono drugo, ne da je tisto hkrati pogoj za ono drugo. Mogoče je težava slovenske družbe psihološka, pri vprašanju, kakšen je naš skupni odnos do tistega, kar naj bi kultura in umetnost bili. Torej nastavljanje ogledala, iskanje poti naprej, opozarjanje na stranpoti. Ko bo kapital prepoznal, da tudi on sam potrebuje nekoga, ki mu nastavlja ogledalo, takrat bo Zoran Poznič šel nazaj v gozd tolč kamen.

RTV Slovenija je najpomembnejši javni zavod, ki ga premore naša država. A kljub strokovnosti, moči, tehnologiji, kljub simbolnemu pomenu je domet RTV Slovenija v glave in srca prebivalcev veliko premajhen.

Z rebalansom je kulturno ministrstvo dobilo nazaj nekaj denarja, velika večina ga je bila sicer porabljena za sprostitev plač, pet milijonov evrov za programe, prihaja tudi zakon o zagotavljanju sredstev za določene programe RS v kulturi, t. i. kulturni evro. Zanima me, komu bodo ta sredstva namenjena. Boste vlagali v zidove ali v program? 

Gotovo tudi v tiste zidove, kjer je to nujno potrebno. Kar je letos ostalo od rebalansa, je šlo za projekte in programe, dodatnih 1,8 milijona evrov smo zagotovili za plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenih v kulturi, dodatnih 800 tisoč za nevladne organizacije. A da se razumemo, pri vseh stotinah milijonov evrov, s katerimi operira država, pri vseh teh milijardah, ki jih imajo tisti, ki betonirajo, zidajo, podirajo, se na kulturnem ministrstvu pogovarjamo o zelo skromnih sredstvih. Toda kljub temu še tako majhne vsote, še tako majhno zvišanje sproži vpitje, zgražanje, prerivanje. Tudi predlog zakona o zagotavljanju sredstev za določene programe RS v kulturi je le gašenje požara. Nekatere nacionalne kulturne institucije se nam dobesedno rušijo na glavo. Ducat let pišmeuhovstva in neskrbi izstavlja račun. Če nočemo, da se nam podre stavba ljubljanske Drame, če želimo, da arhivarke v mariborskem arhivu po prostorih hodijo brez plinskih mask, moramo te stvari takoj spremeniti. Preostala sredstva bodo šla za razvoj. Recimo za digitalizacijo slovenske besede, za oplemenitenje in opolnomočenje slovenščine kot svetovnega jezika na spletu. Govorimo o revitalizaciji konzervacije snovne kulturne dediščine. Pri slovenskem filmu nismo daleč od tega, da nam bodo prvi filmi na nitratnih celulojdnih trakovih propadli – če v letu dni ne bomo restavrirali filma Na svoji zemlji, ga ne bo več. Govorim o odkupu predmetov kulturne dediščine, pa tudi o odkupu projektov sodobne umetnosti. A znova pomislite, o čem govoriva – še vedno nismo na stopnji financiranja kulturnega proračuna, kakršnega je imelo ministrstvo pred ducatom let. Še vedno zaostajamo.

Skupaj z ministrstvom za izobraževanje obljubljate NUK II in prenovo Drame. Niste prvi minister. Zakaj bi vam verjeli?

Zakaj mi pa ne bi?

Oba projekta sta tako velika, da izvedba presega mandat enega ministra. Do zdaj smo imeli s takšnimi projekti slabe izkušnje. 

Narodna in univerzitetna knjižnica ni le nacionalni simbol, ampak je tudi zakladnica vsega tistega, na čemer temeljita naš jezik in naša kultura. Nujno je, da je ministrstvo za kulturo sodelovalo pri nedavni potezi ministra dr. Jerneja Pikala, pri podpisu pogodbe o projektni dokumentaciji za NUK II. Denar se v državi, če je le politična volja, vedno najde. Globoko sem prepričan, da se slovenski narod, družba, politika zavedajo, zakaj je pomembna nova stavba Narodne in univerzitetne knjižnice. Podobna zgodba je z Dramo, hkrati pa se pojavljajo legitimna vprašanja in relevantna razmišljanja o tem, da prestolnica in vsa Slovenija potrebujeta novo, večjo gledališko hišo. A staro damo, kot je Drama, je tako in tako treba obnoviti in jo usposobiti v vsem njenem blišču, jo nadgraditi s sodobno tehnično opremo, jo prenovljeno vrniti v uporabo ljudstvu. Zato bomo v teh dneh podpisali pogodbo o financiranju projektne dokumentacije za celovito prenovo SNG Drama Ljubljana.

Se vam zdi, da ima Slovenija preveč javnih kulturnih ustanov?

Naš narod ni imperialen, ni vodil kolosalnih bitk, ni spreminjal zgodovine, ni osvajal, vedno smo temeljili na izročilu, ki je v resnici naša kultura. Bogu hvala, da tako majhen narod na začetku 21. stoletja premore toliko energije, ustvarjalnosti, da cveti in poka po vseh šivih. Znotraj Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, če verjamete ali ne, deluje več kot 107 tisoč ljudi, 10 odstotkov prebivalcev Slovenije se dejavno ukvarja s kulturo. V Trbovljah, mestu s 17 tisoč prebivalci, obstaja skoraj 50 društev, ki imajo v imenu besedo »kulturno«. V vseh malo večjih občinah so kulturni domovi, imamo nacionalne javne zavode s področja uprizoritvenih umetnosti, glasbene umetnosti, galerijskih postavitev … Ne mislim, da imamo preveč javnih zavodov za kulturo, mislim, da jih je premalo. Seveda se postavljajo vprašanja, kako vse to financirati. Pojavljajo se tudi vprašanja o kulturnem menedžmentu v času gnilega in grdega liberalnega kapitalizma, a obstajajo poti in tisti, ki vedo, kako hoditi po njih, najdejo tudi ekonomska sredstva za razvoj in za programe.

Če ne sediš zgolj v pisarni, če ne šteješ muh na stropu, se lahko tudi v javnih kulturnih zavodih naredi veliko.

Kako ocenjujete strokovnost kulturnega menedžmenta? Ponekod se zelo težko najde dober kader, ki bi znal voditi kulturno ustanovo, recimo ljubljansko Opero. Ali država potrebuje študij kulturnega menedžmenta?

Seveda ga potrebuje, brez izobraženega kadra na tem področju ne bomo daleč prišli. Danes je res preveč prepuščeno posameznikom, njihovi energiji, afiniteti. V Sloveniji ni veliko dobrih kulturnih menedžerjev in ta študij je v smislu razvoja celotnega kulturnega polja res potreben.

Eden od vaših treh ciljev je poleg zakona o zagotavljanju sredstev za določene programe RS v kulturi in novega nacionalnega programa za kulturo tudi prenova medijske zakonodaje. Kako daleč ste?

Posodobljeni medijski zakon je pripravljen, v petek, 28. junija, bo poslan v javno razpravo, ki bo odprta do konca avgusta. Že do zdaj smo opravili posvetovalne pogovore z različnimi akterji znotraj medijskega polja, od novinarskih združenj do distributerjev.

Nekatere nacionalne kulturne institucije se nam dobesedno rušijo na glavo. Ducat let pišmeuhovstva in neskrbi izstavlja račun.

Glavni razlog za spremembo je preprost – stari medijski zakon ne prepoznava novih oblik medijev. Ta posodobljeni zakon v resnici ureja medijsko polje – veliko v tem novoreku govorimo o polju …

… in koscih na njem.

Ha, dajva, omejiva se na sejalce … Recimo vpis v razvid medijev ne bo več tako birokratski, s čimer naj bi dosegli veliko večjo preglednost in odgovornost. Ne bomo pa samo odpirali, nekateri mediji, ki nosijo to ime, v bistvu pa so nekaj drugega – recimo občinska glasila, ki so namenjena hvaljenju županovih lika in dela, korporativna glasila gospodarskih družb pa časopisi političnih strank – ne bodo upravičeni do shem pomoči za ustvarjanje vsebin, ki jih upravlja ministrstvo za kulturo.

Kako ste se počutili, ko se je vaše ministrstvo odločilo, da bo z denarjem podprlo program Nova24TV?

Ministrstvo mora delovati po zakonu, upoštevati mora vsa pravila, določbe, ki so napisane. Ne govorimo le o omenjenem medijskem projektu, govorimo veliko širše. Če se gremo demokracijo, moramo sprejeti, da je v demokraciji vedno tudi nekaj grenkih pilul. Ravno prihajam z razprave o interpelaciji ministra Karla Erjavca in tudi ta je del demokratične igre, morda nam ni vedno všeč, morda bi sami delovali drugače, a moramo jo sprejeti. Prenova medijskega zakona bo ponudila roko raziskovalnemu novinarstvu, tistemu, čemur rečemo medijsko izobraževanje, podpirali bomo združevanje neodvisnih novinarjev – to so glavne osi našega interesa in prihajajočih sprememb.

Vaša stranka SD ima v rokah ministrstvo za kulturo in ministrstvo za pravosodje. Obe politični entiteti sta odgovorni za ureditev sovražnega govora v Sloveniji. Kaj boste storili?

Pri odpravljanju pomanjkljivosti zdajšnje ureditve v zakonu o medijih smo se povezali z ministrstvom za pravosodje in z njegovo pomočjo pripravili predlog dopolnitve zakona, ki ga bomo preizkusili v javni razpravi. V presojo primerov spodbujanja neenakosti in razpihovanja nestrpnosti v medijih vključujemo novinarska združenja. Spodbujamo razvoj medijske pismenosti za zagotavljanje kritičnega razmišljanja pri presoji in ustvarjanju medijskih vsebin, razlikovanje med mnenji in dejstvi, prepoznavanje neresničnih in zavajajočih informacij v medijih.

Sicer pa spremembi zakona o medijih sledi prilagoditev zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS), ki ga moramo do septembra 2020 prenesti v svoj pravni red. Evropske pravne podlage so tukaj jasne. Države članice EU morajo zagotoviti, da avdiovizualne medijske storitve v njihovi pristojnosti ne vsebujejo nikakršnega spodbujanja sovraštva, temelječega na rasi, spolnosti, veri ali nacionalnosti.

Gledate kulturni program na TV Slovenija?

Kadar utegnem.

Pa se vam zdi dober?

To je subjektivno vprašanje, moje mnenje bi bilo tudi subjektivno. Naj vam odgovorim z vprašanjem: koga raje poslušate Modrijane ali ZZ Top?

To ni bistveno, težava je v tem, da se nacionalni medij trivializira, kulturne vsebine se uvrščajo v pozne termine. Na sosednji HTV, gre za državo, ki je v marsičem v slabšem položaju kot Slovenija, ima kulturni in dokumentarni program večjo veljavo. TV Slovenija v tem segmentu poslanstva ne opravlja dobro.

Lahko se strinjava ali pa tudi ne. Končno bi morali spodbuditi razpravo, kakšen javni servis si ta država zasluži. Zame je RTV Slovenija najpomembnejši javni zavod, ki ga premore naša država. A kljub vsej njeni strokovnosti, moči, tehnologiji, kljub simbolnemu pomenu je domet RTV Slovenija v glave in srca prebivalcev veliko premajhen. Nujno bi se morali ponovno vprašati, kaj naj bi RTV Slovenija pomenila. Ali je radiotelevizija sploh še primerno ime, ali ne bi bilo boljše poimenovanje, navajam zgolj kot primer, slovenski medijski center. Govorim torej, da smo predolgo puščali vnemar ogromno stvari. Ne gre zgolj za vprašanje skodelice kave, ki jo omenjajo tisti, ki predlagajo višjo naročnino – ta v resnici že šest let nazaduje, obenem pa je RTV Slovenija eden redkih javnih zavodov, ki konstantno, počasi, a vseeno zmanjšujejo število zaposlenih – vprašati bi se morali širše, opraviti bi morali široko družbeno razpravo o tem, kaj je nacionalna medijska hiša in zakaj jo potrebujemo.

Podpirate zamisel o zvišanju naročnine?

Tega nisem rekel. Rekel sem le, da so težave veliko globlje in širše.

Kako se počutite, ko vsak mesec podpišete, takšna je trenutno veljavna zakonodaja, plačilo socialnih prispevkov za predstavnike verskih skupnosti, med njimi so tudi kuharice in hišniki. Se vam zdi prav, da država plačuje prispevke ljudem, ki so kot podporno osebje zaposleni v verskih skupnostih?

Odgovor ste povedali že sami, takšna je veljavna zakonodaja. Vse verske skupnosti so v tem primeru enakopravne, pripravljamo pa predlog, da se naredi popis uslužbencev, ki prejemajo ta denarna sredstva. Na podlagi tega popisa, pregleda se bomo odločali naprej.

Katoliška cerkev, Sveti sedež, si že leta želi dodatnih sporazumov z državo, želi si nadgradnje vatikanskega sporazuma. O tem je nedavno na obisku pri Marjanu Šarcu govoril nadškof Stanislav Zore. Podpirate te razmisleke?

Slovenija je samostojna in suverena država, sama se odloča, s kom bo podpisovala kakršnekoli mednarodne sporazume in kakšno vsebino bodo ti imeli. Dogovarjamo se na enakopravni ravni in država mora vedno gledati interes vseh svojih državljanov, zelo široka mora biti pri tem.

Pa ne spada pod vaš resor urad za verske skupnosti?

Naj ponovim, lahko se pogovarjamo o čemerkoli in s komerkoli, nič pa nas ne zavezuje, da podpisujemo kakršnekoli dogovore in sporazume, če ti niso v interesu vseh državljank in državljanov Republike Slovenije.

Te dni boste obiskali Vatikan.

Tja grem odpret razstavo kelihov mojstra Jožeta Plečnika, vsekakor si bom pozorno ogledal, premeril vse skulpture, vse freske, vso arhitekturo v Vatikanskih muzejih. Komaj čakam, da vidim te prostore.

Slovenski politiki načeloma ne obiskujejo kulturnih prireditev. Kaj boste rekli finančnemu ministru, da bosta skupaj obiskala kakšno predstavo v Cankarjevem domu?

Zanimivo je, da so zadnja leta nanje začeli hoditi naši gospodarstveniki. Morda so pred 20 leti hodili, da se pokažejo, da dokažejo, kako naj bi bili pomembni, zdaj pa ta ekonomska vrhuška, vsaj nekateri izmed njih, v resnici hodi v Opero, gledališče, muzeje, na razstave zaradi lastnega užitka. Pogovarjal sem se z nekaterimi izmed njih in bil sem presenečen, kakšni poznavalci področja so. Dogajajo se spremembe, prihajajo nove generacije, obstajajo ljudje, ki imajo do umetnosti poglobljen odnos, tudi kakšen politik se znajde med njimi, minister za kulturo vere v naše voditelje še ni izgubil.

Ko bo kapital prepoznal, da tudi sam potrebuje nekoga, ki mu nastavlja ogledalo, takrat bo Zoran Poznič šel nazaj v gozd tolč kamen.

Še imate čas za kiparjenje?

Seveda, kaj je večji užitek od tega, da prideš domov in v roko vzameš dleto in petkilogramsko kladivo in začneš tolči po kamnu. Delam majhne abstraktne zadeve, za kaj večjega trenutno ni niti prostora niti časa, v kiparskem žargonu bi se reklo, da po malem pleskarim.

Vrniva se na začetek, k vaši poti, veliko stvari ste delali, bili ste v grafični delavnici, opremljali ste gostinske lokale, pustili ste fakulteto, pa se v zrelih letih vrnili nanjo in končali študij kiparstva, vodili ste Delavski dom, zdaj ste minister. Je to najtežja služba, ki ste jo opravljali?

Najtežja služba v mojem življenju je bilo delo, kot pravimo v Trbovljah, na »holzplatzu« – to je pripravljalnica jamskega lesa, od koder se ta les pošilja, »lifra« v jamo. Tisti dve leti je bilo res težko. Spoznaš marsikaj, ne samo o drugih, tudi o samem sebi. Ugotoviš, da tisto, česar si res želiš, tisto, v kar res verjameš, lahko dosežeš, če si le trmast in če le rineš naprej.

Iz revirjev ste doma, iz Trbovelj. Kateri bend je boljši, zagorski Orleki ali trboveljski Laibach?

Moram odgovoriti na to vprašanje? Z Vladom Poredošem sva stara prijatelja, a Orleki so iz Zagorja, Zagorje in Trbovlje pa že 200 let nista ravno prijateljski mesti, to je tako dolgo, da smo že vsi pozabili, zakaj se ne maramo.