V Levici grozijo z odhodom iz manjšinske vlade. V NSi pa si že manejo roke.

Če bi šlo vse po načrtu, bi bili to leto priča revoluciji. Že čez nekaj dni bi moral parlament z novelo zakona ukiniti študentske servise in njihovo dejavnost prenesti na zavod za zaposlovanje. Prejšnji mesec bi parlament moral omejiti provizije pri nepremičninskem posredovanju. Julija bi moral parlament omejiti največji dovoljeni delež agencijsko posredovanih delavcev v nekem podjetju s 25 na 10 odstotkov. Temu bi moral slediti prenos nekaj sto zemljišč, primernih za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj iz slabe banke na republiški stanovanjski sklad. Jesen bi morala biti še bolj reformno obarvana.

Septembra naj bi omejili oddajanje stanovanj prek platform, kot je Airbnb. Novembra naj bi sledila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – projekt, ki ga politiki obljubljajo že 15 let. In nato bi prišel november ter z njim množični insourcing, kakršnega v državi ne pomnimo: na desetine, kaj, stotine varnostnikov in čistilcev, ki jih državna uprava zdaj najema prek agencij, bi morala ministrstva začeti ponovno zaposlovati.

Tak je bil vsaj načrt s časovnico, ki so ga v Levici marca letos zapisali v sporazum o sodelovanju s koalicijo Marjana Šarca. Ambiciozni načrti se sicer nikoli prav ne izidejo, a v tem primeru se plani lomijo na skoraj vseh točkah. Spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero bi preprečili tiho privatizacijo zdravstvenih storitev, je Levica v zakonodajni postopek vložila že januarja. S spremembo člena 53.c obstoječega zakona so se koalicijske stranke in ministrstvo za zdravje sprva strinjali, nakar so po treh mesecih usklajevanj koalicijske stranke podporo umaknile. Zapleta se tudi pri ureditvi nepremičninskega posredovanja. Ministrstvo za okolje predlog Levice, po katerem bi omejili provizije, podpira, a se nepoenoteni koalicijski poslanci pod predlog sprememb še niso podpisali. Še pred ukinitvijo študentskih servisov bi država morala uskladiti minimalno študentsko urno postavko z minimalno plačo, a se je tudi tukaj pred dopusti vse zrušilo: ministrstvo za delo naj bi zdaj zahtevalo, da o spremembi sprva razpravljajo socialni partnerji. In potem je tukaj še prenos zemljišč s slabe banke na stanovanjski sklad. Ideja o neodplačnem prenosu je padla v vodo zaradi nasprotovanja ministrstva za finance.

Zaradi nezadovoljstva z delom vlade Marjana Šarca, ki jo »vleče na desno«, kot je minuli teden dejal njihov koordinator Luka Mesec, so v Levici začeli groziti s prekinitvijo sodelovanja; o nadaljnjih korakih naj bi svet stranke odločil julija. »Zdi se nam, da neke resne namere po sodelovanju z nami ni. Pri reformah, s katerimi želimo dati več teže socialno pravičnim ukrepom na račun kapitala ali kjer želimo spremeniti iracionalno ureditev, kot na primer pri posredovanju študentskega dela, je blokada zelo hitra. Pri ponovnem zaposlovanju čistilcev ali varnostnikov je treba le razširiti kadrovske načrte, a je ministrstvo za javno upravo namesto tega naročilo novo študijo, minister Medved pa je javno dejal, da outsourcing sam po sebi ni napačen. Pri vključevanju v delovne skupine ministrstev je odzivni čas zelo dolg, navadno nekaj tednov, večinoma pa v projekte, ki zadevajo naše področje, niti nismo vključeni in smo vedno znova postavljeni pred izvršena dejstva. Koalicija načeloma sprva naše projekte podpre, nato pa pet pred dvanajsto glasove odvzamejo ali pa se rešitve kako drugače zapletejo,« razlaga Vatovec. Trenutna bilanca naj bi bila tako nič proti 13, enega od obljubljenih projektov pa je koalicija celo zavrnila. »Ocenjujemo, da je tudi LMŠ začel pristajati na vzorce stare politike,« dodaja Vatovec.

Trenutna bilanca sodelovanja med koalicijo pod vodstvom Marjana Šarca in Levico je nič proti 13. Enega od obljubljenih projektov pa je koalicija celo zavrnila.

Na ministrstvih in v koaliciji, kjer je v parlamentu za stik z Levico pristojen predsednik poslanske skupine LMŠ Brane Golubović, za zdaj sicer mirijo in zagotavljajo, da slika še zdaleč ni tako dramatična. »Izzivi, s katerimi se soočamo in jih rešujemo, so veliki, zato je sodelovanje vseh deležnikov v družbi še kako pomembno, predvsem pa je odgovornost za izvajanje zastavljenih nalog na koaliciji, a tudi na pogodbeni partnerici Levici. Pomembno je, da znamo vsi gledati celoten gozd, ne samo posameznih dreves oziroma zasledovati svoje interese,« odgovarja Golubović, ki pravi, da bi se moral vsak zavedati, da »ni vse izvedljivo samo na način, kot si to zamisli sam, temveč je treba vse predloge medsebojno usklajevati, imeti v mislih tudi zainteresirano javnost, kar pa zahteva čas«. Čeprav se v LMŠ zavedajo, da bi sodelovanje z Levico lahko bilo boljše, pa poudarjajo, da bi moral vsak partner kje narediti »korak nazaj, da lahko skupaj naredimo dva koraka naprej«. Pri nepremičninskem posredovanju, dodaja Golubović, »razen manjše koalicijske partnerice« dejansko nihče drug nima zadržkov. Pri spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti bodo koalicijske stranke Levici prav ta teden posredovale svoje stališče, poleg tega naj bi se koalicija strinjala tudi z uskladitvijo minimalne urne postavke za študentsko delo z dvigom minimalne plače in s prenosom nepremičnin iz DUTB.

Tudi od ministrstev smo na svoja vprašanja večinoma dobili odgovore, napisane v pozitivnih tonih. »Ministrstvo izvaja vse projekte, ki izhajajo iz koalicijske pogodbe in tudi iz dogovora o sodelovanju s stranko Levica,« odgovarjajo z ministrstva za javno upravo. »Kar zadeva organizacijo čiščenja, varovanja in drugih storitev, ministrstvo to vprašanje intenzivno rešuje in pripravlja sistemske rešitve. Te bodo v kratkem predstavljene koaliciji in tudi stranki Levica.« Z ministrstva za zdravje odgovarjajo, da »korektno« sodelujejo z Levico: »Spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so med prioritetami ministrstva za to leto in aktivnosti potekajo po predvideni časovnici.« In tudi ministrstvo za finance poudarja, da je zadnji predlog davčne reforme »pripravilo po predhodnih pogovorih s koalicijskimi poslanskimi skupinami in Levico ter po več pogovorih in usklajevanjih s člani pogajalske skupine Ekonomsko-socialnega sveta … Ko bomo preučili prejete pripombe iz javne obravnave, ki se je začela v petek, bomo nadaljevali tudi razgovore s koalicijo in Levico.« Kljub tem pozitivnim zagotovilom pa smo celo od nekaterih višjih funkcionarjev po ministrstvih slišali, da se dogovorjeni projekti zapletajo prej zaradi političnih, »diverzantskih« akcij kot zaradi strokovnih pripomb.

Tipičen in hkrati tudi najaktualnejši projekt, ki ponazarja ovire, na katere so naleteli v Levici, je prenos nepremičnin iz slabe banke na stanovanjski sklad. V koaliciji pod vodstvom Marjana Šarca in v Levici so se na začetku skupne poti zavezali k pospešeni gradnji stanovanj za mlade, gradnji neprofitnih stanovanj in po vzoru zahodnoevropskih držav k ustanavljanju stanovanjskih kooperativ in podeljevanju poroštev za stanovanjske kredite. V ta namen naj bi država sredstva, namenjena stanovanjski politiki, povišala na evropsko povprečje, na okoli 200 milijonov evrov na leto. Levica je zaradi tega maja predlagala zakon, na podlagi katerega bi na republiški stanovanjski sklad prenesli stanovanja in zazidljive parcele iz slabe banke. Ministrstvo za okolje in republiški stanovanjski sklad sta ukrep podprla. Zdel se jim je tudi z zakonodajnega vidika najelegantnejši, čemur pa sta se uprla slaba banka in ministrstvo za finance, ki vztrajata, da mora slaba banka pri prenosu ustvarjati dobiček. »Vlada se ne strinja z brezplačnim prenosom najbolj primernih nepremičnin, ki jih ima v lasti DUTB, na Stanovanjski sklad RS, zato bo prenos odplačen. Za vrednost, po kateri bodo nepremičnine odkupljene, bo vlada dokapitalizirala republiški stanovanjski sklad,« so nam odgovorili z ministrstva za okolje in med vrsticami opozorili na spor med njimi in »vlado«.

Iz več primerov je očitno, da je pri uresničevanju zavez, ki so si jih na poročni dan zastavili v koaliciji in Levici, začelo zmanjkovati politične volje.

Vsi deležniki – obe ministrstvi, slaba banka in sklad – so že identificirali skupaj devet parcel, ki jih v stanovanjskem skladu označujejo za zelo primerne ali primerne za gradnjo najemnih neprofitnih stanovanj. Četudi je ministrstvo za finance pripravljeno dokapitalizirati stanovanjski sklad, ki bi te parcele odkupil, se kot pričakovano zdaj zapleta pri cenitvah. Po naših informacijah namreč v slabi banki parcele cenijo po svojih merilih enkrat višje kot v stanovanjskem skladu. In v tem je tudi kavelj: če jih bo stanovanjski sklad kljub dokapitalizaciji kupil po teh cenah, bi moral visoke vrednosti »vgraditi« v strošek gradnje, kar pa bi se na koncu poznalo pri zelo visokih najemninah. Cilj – gradnja dostopnih, najemnih stanovanj – tako ne bi bil dosežen. Ta problem bi bil rešen, če bi ministrstvo za finance namesto sklada dokapitaliziralo slabo banko, a na financah tega domnevno zaradi bojazni pred evropsko komisijo nočejo. In tako nihče več ne vidi rešitve. »Prenos teh nepremičnin je v skladu z resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 in je tudi najbolj logičen, saj je država z ustanovitvijo DUTB svoje že plačala. Dokapitalizacija stanovanjskega sklada pa bi morala biti namenjena gradnji stanovanj na teh parcelah, ne pa nakupu parcel, kjer bo potem zmanjkalo denarja za nadaljnje korake. Kljub mnogim sestankom pri tej temi nismo prišli naprej in naš občutek je, da je celoten manever namenjen prej zavlačevanju ali spodkopavanju projekta, s katerim se je koalicija sprva strinjala,« pravi Vatovec.

Iz tega primera je očitno, da je pri uresničevanju zavez, ki so si jih na poročni dan zastavili v koaliciji in Levici, začelo zmanjkovati politične volje. Drug primer je sprememba zakona o nepremičninskem posedovanju, s katerim želijo v Levici preprečiti sporno prakso, to je, ko nepremičninske agencije stroške posredovanja prevalijo na najemnika. Kot priznava tudi Golubović, ideji poleg nepremičninskih podjetij nasprotuje še »manjša koalicijska partnerica«, dejansko pa so zakonske spremembe nujne tudi zaradi uskladitve z direktivami EU na področju reguliranih poklicev, pravijo na ministrstvu za okolje. Tam še poudarjajo, »da bodo predlagane spremembe prispevale k spodbujanju dolgoročnejše oddaje in najema stanovanj ter posledično k večji stanovanjski varnosti najemnikov«. Reforma je torej povsem v skladu s stroko in celo nujna zaradi usklajevanja s pravili EU, a zgolj zato, ker je za ta projekt pristojna Levica, nekateri koalicijski poslanci ne zmorejo krotiti svoje nenaklonjenosti.

V koalicijskih strankah pozabljajo, da vlada pod Šarčevim vodstvom za zdaj uživa rekordno javnomnenjsko podporo tudi zaradi njihovega posebnega odnosa z Levico.

V opozicijski NSI si zaradi teh trenj že manejo roke: »Glede na dogajanje zadnjega tedna, ko naj bi Levica razmislila o sodelovanju z vlado, smo pripravljeni prevzeti vlogo nadkoalicijske stranke, ki bi v sodelovanju z vlado realizirala nekaj projektov letno«. »Nova Slovenija ponuja roko za sodelovanje pri nekaterih projektih. Na potezi pa je sedaj @sarecmarjan,« so tvitnili ta teden. »Z Levico v vladi se nič ne spremeni. Rešitve, ki jih predlaga NSi, pa po mnenju strokovnjakov pomenijo prave rešitve.« Ni dvoma, da je sodelovanje med koalicijo in Levico veliko težje, kot bi bilo sodelovanje z NSi. »Vsekakor bi bilo vse bistveno lažje, če bi v vladi sedelo toliko političnih strank, da bi njihov seštevek v parlamentu znašal 46 ali več glasov. V tem primeru bi bilo usklajevanje hitrejše, bolj enostavno,« pravi Golubović. Verjetno tudi ni dvoma, da v SD v Levici vidijo konkurenco, predvsem v Stranki Alenke Bratušek pa so prepričani, da si v Levici nabirajo poceni politične točke, ne da bi prevzeli odgovornost za vse preostale, včasih manj priljubljene projekte. A v koalicijskih strankah pozabljajo, da bi bilo prav tako mogoče domnevati, da zaradi vključitve Levice vlada pod Šarčevim vodstvom za zdaj uživa rekordno javnomnenjsko podporo.

Svojevrsten odnos med Levico in koalicijo Marjana Šarca, v katerem je mogoče najti hkrati ljubezen in sovraštvo, je izvorno zrasel na portugalskem zelniku. Na Portugalskem je leta 2015 vodja njihove socialistične stranke António Costa doumel, da se bo demokracija zrušila, če bo država, ne glede na volilni izid, vsakič znova dobila eno in isto veliko koalicijo. In tako so prišli do alternativne rešitve: Čeprav so portugalski socialisti pristali na drugem mestu – podobno kot Marjan Šarec v Sloveniji –, jim je uspelo sestaviti manjšinsko vlado s podporo portugalskega Levega bloka. Mnogi so bili skeptični, da se bo tako nestabilni aranžma obnesel, a po štirih letih iz Portugalske mrgoli drugačnih dokazov. Ne samo, da so danes gospodarski rezultati kljub »socialističnim« ukrepom izredni, izboljšalo se je tudi zaupanje v politični razred, v demokracijo, zrasli so celo kazalniki, ki kažejo na optimizem in zadovoljstvo z življenjem. Na Portugalskem so politiki deloma ljudem vrnili upanje, da alternativa varčevalnim ukrepom obstaja, kar se je pozitivno izrazilo tudi v javnomnenjski podpori na primer socialistične stranke Antónia Coste. Zdi se, da smo tudi v Sloveniji za zdaj priča podobni zgodbi, hkrati pa se v nekatere stranke spet vrača nevarno prepričanje, da je politika vojna vseh proti vsem.