Kako nas je politika iz svetovnih zmagovalcev prelevila v svetovne poražence

Muzej slovenske infantilnosti

Premier Šarec se je nedavno poklonil žrtvam fašizma in nacizma. Ne enkrat, temveč dvakrat. Zaporedoma. Najprej – 7. junija, na gradu Rajhenburg – se je poklonil vsem tistim, ki so jih nacisti izgnali, in odločno poudaril: »Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic.« Še odločneje je dodal: »Kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov.«

Obraz mu je žarel kot Orliču, ko na koncu filma Na svoji zemlji dahne, da bo »zdaj na svoji zemlji sam svoj gospod«.

Takoj naslednji dan – 8. junija, ob 74. obletnici osvoboditve podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen pod Ljubeljem – mu je obraz spet zažarel kot Orliču, ko je nič manj odločno oznanil: »Slovenija ni nikoli nikogar ogrožala in napadala, je pa vedno branila svoje.« Zatem je sunkovito dodal: »Bile so vojne, ampak vedno smo bili uspešni in vedno bomo tako tudi v bodoče.« Jebi se, Tajani! In ti tudi, Salvini!

Šarec je res odločno, energično, brezkompromisno obračunal z novimi in starimi fašisti, z novimi in starimi nacisti ter novimi in starimi kolaboranti. Ker ni bilo nobenega na spregled, bi rekel, da so se panično razbežali – kot nekoč Lahi, ko je počila partizanska puška. Toda – tu pride moj odločni, energični, brezkompromisni toda: ko je Šarec slavil žrtve nacifašizma in slovenski boj proti okupatorju (in kolaborantom), ko je torej na dolgo in široko – in ja, odločno – dokazoval, da je njegovo srce na strani partizanov in NOB-ja, je bilo jasno, da bo prodal Abanko, še zadnjo slovensko sistemsko banko.

Ko je začel tistim, ki so na strani partizanov in NOB-ja, signalizirati, da je tudi sam neumorno na strani partizanov in NOB-ja, je bilo namreč jasno, da bo storil nekaj, kar tistim, ki so na strani partizanov in NOB-ja (in ki ne marajo kolaborantov, ne novih, kaj šele starih), ne bo všeč. Ko je skušal z bučnim in odločnim opevanjem slovenskega boja proti okupatorju vnaprej relativizirati svoj »greh« (prodajo Abanke), je zelo potegnil na Donalda Trumpa, ki je hotel ravno tiste dni – zaradi iranske sestrelitve ameriškega 130-milijonskega vohunskega brezpilotnika – napasti Iran, da bi relativiziral razkritje, da je leta 1996 v garderobi newyorške veleblagovnice Bergdorf Goodman divje, brutalno posilil E. Jean Carroll, tedaj voditeljico neke TV-oddaje, kasneje kolumnistko revije Elle, ki ni potem, kot pravi, nikoli več z nikomer seksala. Na naslovnici revije New York, kjer je objavila svoj esej o »grozljivih moških«, je oblečena tako kot tedaj, ko jo je posilil Trump, ki je napad na Iran »v zadnjem trenutku« odpovedal. Rekel je, da ga je odpovedal zato, ker so mu svetovalci rekli, da bo umrlo 150 ljudi, toda verjetno ga je odpovedal zato, ker so mu svetovalci rekli, da bi bil napad na Iran slab izgovor za posilstvo, ali bolje rečeno – da bi bil napad na Iran le še eno posilstvo. Divje in brutalno.

Toda Slovenija ni Amerika. Slovenija ne more nikogar napasti. Slovenski premier ne more groziti z vojno. Ne more je sprožiti. Vraga, še omeniti je ne sme. Lahko pa omenja stare, že davno končane vojne, recimo drugo svetovno vojno. Lahko jo omenja odločno. Zelo odločno. Lahko jo omenja tako odločno, kot da ne more živeti brez nje. Lahko jo omenja tako odločno, kot da je ne da. Za nič na svetu! Smrt fašizmu!

Kaj nam je signaliziral Šarec, je na dlani: Abanko dam, partizanov in NOB-ja pa ne dam! ¡No pasarán! Abanko naj prodajo, toda partizanov in NOB-ja ne prodam! ¡No pasarán! Banko – to še da. Pri partizanih in NOB-ju pa ne bo njega nihče jebal! Nikoli! Nikdar! ¡No pasarán!

Kar je kakopak groteskno, že kar perverzno: rečeš, da si za partizane in NOB, pa že misliš, da lahko prodaš slovenske državne banke! Še huje: rečeš, da si za partizane in NOB, pa lahko povsem mirno prodaš slovenske državne banke. Glejte, prodal je slovenske državne banke! Že, a drži za partizane in NOB! Važno, da je Šarec ubranil partizane in NOB! Banke – tudi če jih izgubimo! Nič hudega. Svinjarija bi bila le, če bi slovenske državne banke prodal nekdo, ki ne drži za partizane in NOB. To bi bilo hudo! Neodpustljivo! Ja, zločinsko – in kolaborantsko!

Res noro: pod krinko glorificiranja slovenskega boja proti fašizmu, nacizmu in kolaborantstvu razprodajajo slovenske državne banke. Pod krinko opevanja partizanščine in NOB-ja razprodajajo državno premoženje. Tisti, ki bi kolaborantom postavljali spomenike (in ki fašizem in nacizem enačijo s komunizmom in menijo, da so Nemci okupirali Slovenijo le zato, da bi preprečili povojne poboje), nimajo kakopak nič proti prodaji državnih bank in državnega premoženja. Logično. Prav tako tudi nimajo nič proti »skupnim mejnim patruljam«, ki sta jih spletli Šarčeva Slovenija in Salvinijeva Italija.

Tako je to v Sloveniji: politika, ki trdi, da je levo od sredine (in predvsem levo od fašizma, nacizma in kolaborantstva, ki se »spet rojevajo«), v imenu kulturnega boja, ki po novem uči, da si lahko ZA partizane in obenem PROTI državnim bankam, mirno razprodaja državno premoženje, tako da bo imela slovenska država v svojih rokah kmalu le še kulturni boj, le še prepiranje o drugi svetovni vojni, NOB-ju in kolaborantstvu – oh, in o davku na knjige. To je vse, kar ji bo ostalo. Tega »genialni« tuji investitorji ne bodo hoteli.

Država – politika, parlament, ljudstvo – bo lahko odločala le še o kulturnih topikah. Zato tudi ne preseneča, da so poslanci tako odločno, tako energično, tako brezkompromisno in tako soglasno podprli znižanje davka na knjige, časopise in periodiko na pet odstotkov – vseh 90 poslancev je namreč v zakonodajni postopek vložilo predlog nižjega davka na dodano vrednost za knjige, časopise in periodiko! Državni proračun bo s tem izgubil okrog osem milijonov, a tega ne bo nihče čutil, zato protestov ne bo (hej, Abanko smo tako rekoč isti dan prodali za 444 milijonov – quid pro quo!), poslanci pa s svojim manevrom – s svojim »presenetljivim« konsenzom – itak sporočajo le to, kar je s svojim manevrom sporočal Šarec: slovenske banke damo, slovenske kulture, slovenskega jezika pa ne! Ni šans! ¡No pasarán! Slovenska kultura je svetinja! Brez nje ne moremo živeti! Brez nje nas ni! Za slovensko kulturo se bomo borili do smrti!

Kot da jo kdo hoče. In kot da kdo hoče slovenske partizane – ali slovenski NOB. Ne, nihče nam jih ne bo vzel. Tujih investitorjev ne zanimajo. Niti malo. Banke pač. A mi bank ne potrebujemo. Važno je, da je Šarec ubranil partizane in NOB! In važno je, da so poslanci ubranili slovensko knjigo in slovenski jezik! Če ste slučajno prejle preslišali ali pa mislili, da ste narobe prebrali, naj ponovim: slovenske knjige nihče noče. In slovenskega NOB-ja tudi ne. Vtis pa je: kot da smo morali izbrati. Eno ali drugo. Ali – ali. Ne moreš imeti obojega, bank in kulture, bank in partizanov.

Argumentacija, s katero prodajajo slovenske državne banke in slovensko državno premoženje, je za lase privlečena, demagoška in bebava, tako bebava in tako primitivna, da sodi v muzej slovenske imbecilnosti. Iskreno rečeno, brez slovenskih bank in slovenskega državnega premoženja bo morda tudi manj slovenske kulture, manj slovenske knjige in manj slovenskega jezika – tuji investitorji nam bodo pustili kulturo in jezik, ne bodo pa ju subvencionirali. In iskreno rečeno, takšno argumentacijo bi pričakovali od tujih investitorjev, špekulantov in zavojevalcev, ki naj bi skušali speljati in »okupirati« naše banke in ostalo državno premoženje, ne pa od ljudi, politikov, ki naj bi naše premoženje, z bankami vred, varovali.

Mi, Disneyjevi divjaki

Ko Slovenci s takim veseljem razprodajajo svoje državno premoženje, zelo potegnejo na like iz Disneyjevih stripov, ki sta jih Ariel Dorfman in Armand Mattelart leta 1971 popisala v lucidni, briljantni, danes kultni knjigi Kako brati Racmana Jaka. Bolj ko popisujeta Disneyjeve like, bolj se namreč zdi, da popisujeta Slovence leta 2019.

Stvari postanejo povsem jasne, nedvoumne in slovenske, ko se Disneyjevi junaki – Jaka Racman et consortes – odpravijo na pustolovščine v tretji svet, bodisi na ozemlje Aztekov, v Inco-Blinco ali Nemiristan, pač v svet »divjakov« in »predljudi«, naivnih in dobrodušnih domačinov, ki so tako iskreni, nerazumni, lahkoverni, nerazviti, plemeniti, nedolžni in otročji, da jim kar sami »dajejo bogastva svoje zemlje«. Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, vrata iz čistega zlata za vrata iz nerjavečega jekla, dragulje za milne mehurčke.

Tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev sploh ne potrebuje. »Imamo dragulje, vendar za nas niso uporabni. Ne spravijo te v smeh kot čarobni mehurčki,« pravijo Disneyjevi Arabci. In ne le, da je način, kako Disneyjevi junaki v tretjem svetu pridejo do bogastva, vedno prikazan kot »čarovnija«, ampak tudi sami domačini neskončno uživajo v tem inozemskem, imperialističnem plenjenju njihovega bogastva. »Vsakič, ko jim odvzamejo kak predmet, se okrepi njihovo zadovoljstvo.« Vse dajo, le svoje kulture ne.

Disneyjevi stripi ustvarjajo vtis, da imperialisti – »dobri tujci«, »nepristranski prijatelji domorodcev«, »zagovorniki potlačenih narodov« – jemljejo le tisto, kar je v tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domorodce neuporabno, ker torej ne vedo, kaj bi z njim, »ga je bolje odstraniti«. V Ameriki ga je mogoče koristno uporabiti. Američani bodo boljši gospodarji tega zlata.

A to ni ropanje, ampak usluga. Imperialisti delajo svojim kolonijam – ali pa malim, naivnim nacijam – uslugo! Njihovo prisvajanje tujih bogastev je povsem legitimno in upravičeno, navsezadnje, za bogastvo ni v tretjem svetu prav nobenega zanimanja. Prijazni, simpatični »divjaki« ne vedo, kaj bi z njim. Le po nepotrebnem jih moti in obremenjuje. Raje izberejo revščino. Zato si kar oddahnejo, ko se znebijo vsega tistega bogastva. Vsakomur, ki jih razbremeni, so globoko hvaležni.

Še več: bogastvo v Disneyjevih stripih leži v tretjem svetu in čaka na »srečneža«, ki ga bo našel. Bogatenje je posledica »sreče«, ki jo imajo imperialni tujci. Bogastvo, ki leži v kolonijah, je brez dedičev, brez izvora, brez zgodovine, brez očetov, brez staršev – nihče ga ni ustvaril, izdelal, proizvedel. Spočeto je bilo brezmadežno, pravita Ariel Dorfman in Armand Mattelart – brez dela, brez napora, brez delavskega znoja, brez proizvodnega procesa. Bogastvo se v zlate dolarje, ki potem krožijo po svetu, spremeni »čarobno«.

Zdaj pa se vprašajte – mar nismo ti naivni, simpatični, lahkoverni »divjaki« mi? Mar tujim investitorjem kar sami ne dajemo »bogastva svoje zemlje«? Mar banke ne zamenjamo za zapestno uro – ali pa za milne mehurčke? Mar nismo prepričani, da bank in drugih svojih bogastev ne potrebujemo, ker ne vemo, kaj bi sploh z njimi? Mar nimamo občutka, da tujcem podarjamo le to, kar je odvečno, nepotrebno in nekoristno, le to, kar nas obremenjuje? Mar ne uživamo v tujem plenjenju našega bogastva? Mar se naše zadovoljstvo ne okrepi vsakič, ko prodamo kako banko ali podjetje? Mar nismo prepričani, da bodo tujci bolje vedeli, kaj početi z našimi bankami in podjetji? Mar nismo prepričani, da bodo naše banke tujcem bolj koristile kot pa nam? Mar si nismo kar oddahnili, ko smo se znebili bank in podjetij? Mar nismo globoko hvaležni vsakomur, ki nas razbremeni tega stroška? Mar tega nimamo za uslugo? Mar nam niso govorili, da bomo lahko še veseli, če bo sploh kdo hotel naše banke?

In seveda: mar niso tudi nas prepričali, da je vse to državno premoženje – z bankami vred – nastalo brez našega dela, brez našega napora, brez našega znoja, da je torej brez zgodovine, brez očetov, brez izvora? Mar niso tudi nas prepričali, da vse te banke – in vsa ta državna podjetja – potem v rokah »genialnih« tujih investitorjev in »dobrih gospodarjev« kar čez noč prinašajo »čarobne« dobičke?

Pod krinko glorificiranja slovenskega boja proti fašizmu, nacizmu in kolaborantstvu razprodajajo slovenske državne banke. Pod krinko opevanja partizanščine in NOB-ja razprodajajo državno premoženje.

Ja, mi, Slovenci, smo ti divjaki!

Ni države – ni problema

Disneyjevi »divjaki« svojo podrejenost jemljejo kot nekaj naravnega, gospodarja, ki »jekleno pest skriva v žametni rokavici«, pa vedno ubogajo, tako da sledijo tudi njegovim »najbolj norim ukazom«, pravita Dorfman in Mattelart. Tudi Slovenija svojo podrejenost jemlje kot nekaj naravnega – pomislite le na slovenski skrajno servilni odnos do Bruslja. Slovenski politiki že ves čas kar tekmujejo v servilnosti. Ja, bruseljskega gospodarja vedno ubogajo, in ja, sledijo tudi njegovim »najbolj norim ukazom«.

Čakajte, kako se je že glasil najbolj nor ukaz gospodarja? Točno: prodajte NLB! Prodajte državne banke! In smo jih prodali. Kot da smo izgubili stavo, a nismo vedeli, kakšno – in s kom. Res noro: pri tem smo celo sami sebe prepričevali, da moramo banke prodati zato, ker smo dali Bruslju zavezo. Je dal Bruselj Sloveniji kakšno zavezo? Ne. Je dal Sloveniji kaj denarja za saniranje bank? Ne. Španiji je dal 40 milijard, pa je ni silil v prodajo. Vmes je bilo krize konec, razmere na trgu so se spremenile, gospodarska rast je strmo poskočila, banke smo sanirali – smo si v Bruslju izpogajali boljše možnosti? Ne. Smo na mednarodnem sodišču zahtevali razveljavitev zaveze, izsiljene pod pritiskom? Ne. Smo izračunali, koliko nas bo stalo to, da nimamo več svojih bank? Ne. Je treba banke privatizirati za vsako ceno? Ne. Je strateško pametno, da vse državne banke prodamo? Ne. Je za državo dobro, da nenadoma vse banke prevzamejo tujci? Ne. Zakaj – hudiča! – smo potem tako slepo in zvesto izpolnili zavezo? Zakaj smo Bruslju odplačali dolg, ki ga sploh ni bilo? Zakaj? Iz očitnega razloga: ker to počnejo »divjaki« v Nemiristanu.

Če se hočete prepričati o naši simpatični naivnosti, pomislite le na okoliščine, v katerih smo prodali Abanko, še zadnjo domačo sistemsko banko. Prodali smo jo, pa četudi smo jo pred tem bajno dokapitalizirali (nafilali z denarjem!), pa četudi smo vedeli, da finančni trgi vedo, da jo prodajamo v stiski in pod pritiskom (da smo torej v prodajo prisiljeni), pa četudi smo vedeli, da bo cena zelo nizka, prenizka, praktično nesprejemljiva, pa četudi smo vedeli, da bo ta, ki jo bo kupil, bajno in z lahkoto hitro profitiral, pa četudi smo dobro lekcijo dobili že pri prodaji NKBM (prekapitalizirali smo jo in za drobiž prodali skladu Apollo, ki je takoj po nakupu žel bajne dobičke), pa četudi smo vedeli, da smo žrtve izsiljevanja (Bruslja, bonitetnih agencij, kolaboracije ipd.), pa četudi smo vedeli, da razprodaja bank ni dobra za slovensko neodvisnost in samostojnost (leta 1991, ob osamosvojitvi, je bilo 28 bank v slovenski lasti!), in četudi smo vedeli, da je javkanje, da za Abanko ni pravega interesa, le navaden blef.

Še huje, Abanko smo prodali, pa četudi smo vedeli, da so nas pri stresnih testih in sanaciji bank krepko nategnili, saj je ekonomist Veljko Bole prepričljivo izračunal, da smo bančno luknjo bajno preplačali. Vedeli smo, da so bile testne predpostavke napačne, da je bil scenarij stresnih testov pretiran, da je bil kapitalski primanjkljaj prenapihnjen, da so pri določanju slabih posojil uporabili prestroge kriterije. Vedeli smo, da nas Bruselj na sodišču EU toži zaradi preiskave v Banki Slovenije, zaradi zasega guvernerjevega računalnika in zaradi špeganja v arhive Evropske centralne banke. Vedeli smo, da vsi vodilni slovenski ekonomisti – Ribnikar, Mramor, Gaspari, Mencinger, Arhar, Štiblar, Damijan – dvomijo o verodostojnosti uradnega izračuna velikosti bančne luknje. Vedeli smo, da smo s prekapitalizacijo ustvarili zelo bogate banke, zlate jame, godne za zakol. Vedeli smo, da jih bomo prodali z izgubo. Vedeli smo, da si lobisti in kupci manejo dlani. Vedeli smo, da imamo pravico vedeti, kaj se je dogajalo pri sanaciji bank leta 2013 (kakšna je bila vloga Banke Slovenije v preplačilu bančne luknje in kdo v Sloveniji je recimo od Bruslja lobistično zahteval, naj od Slovenije zahteva prodajo NLB). Vedeli smo, da potrebujemo vsaj eno sistemsko državno banko, vsaj eno banko, ki bi spodbujala razvoj in – kot bi rekel Franjo Štiblar – vzdrževala slovensko finančno, ekonomsko in politično samostojnost. Vedeli smo, da so bile državne banke nestabilne, ker so kreditirale glavnino slovenskega gospodarstva – zasebnim bankam tega ni bilo treba. Vedeli smo, da tujega lastnika interesi slovenskih državljanov ne bodo zanimali. Vedeli smo, da bo Slovenija ranljivejša kot prej. Vedeli smo, da bank ni dobro prodajati finančnim skladom, ki so, pravi Jože Damijan, le »paraziti«, posredniki v preprodaji bank (nič čudnega, da je finančni sklad Apollo, ki je tako na hitro obogatel z NKBM, prišel po repete). Vedeli smo, da Abanko – v času, v katerem še vedno odmevajo »rajski dokumenti« – prodajamo poštnemu nabiralniku, parkiranemu v davčni oazi. Vedeli smo, da nas bodo izkoristili. Vedeli smo, da izgledamo kot »divjaki« iz Disneyjevih stripov. Vse to smo vedeli. In kljub temu smo jo prodali.

Najprej kolaboracija – potem kapitulacija. Saj se nič ne spremeni, so rekli, češ da je vseeno, v čigavi lasti je banka, v državni ali zasebni. Mar res? So veliko finančno krizo povzročile državne banke? Ne. So zasebne banke pojem stabilnosti? Ne. Hazardirajo. To vemo. Sploh pa: menite, da bo ameriška banka kreditirala slovensko podjetje, ki bo skušalo pridobiti posel, za katerega konkurira tudi ameriško podjetje? Malo verjetno. Vidite: tudi to smo vedeli. In kljub temu smo jo prodali.

In navsezadnje, prodali smo jo, pa četudi smo prekleto dobro vedeli, da jo bo prodajal SDH, ki bolj ko ne sploh ne deluje in posluje v popolni postavi. Prodali smo jo, pa četudi smo vedeli, da jo bo prodajala institucija, ki ji nihče ne zaupa – in katere direktorica je ravno odstopala. Ali sploh veste ime človeka, ki je v vašem imenu prodal Abanko?

Ja, v teh okoliščinah in ob tem vedenju bi Abanko prodal le Disneyjev »divjak«.

Ne, ni vseeno, v čigavih rokah je banka, v državnih ali zasebnih, toda kmalu po prodaji Abanke smo že slišali, da je zdaj sicer zasebni in v ameriški lasti, a še vedno slovenska. Nehajte: še vedno slovenska! Vau! S tem smo dobili odgovor na vprašanje, kdo bo reševal vse te na lepem zasebne banke, če pride kriza – ali pa če nenadoma počijo. Državne banke moramo prodati, da nam jih ne bo treba več reševati z davkoplačevalskim denarjem, so rekli (oh, kot da zasebnih podjetij ne subvencionirajo in rešujejo prav z davkoplačevalskim denarjem!), toda zdaj, ko so vse »slovenske« banke zasebne (in brez državne alternative), je mogoče Slovenijo zlahka izsiljevati: dokapitalizirajte nas ali pa bomo banko zaprli, zaposlene odpustili in varčevalce pustili brez denarja!

Ne pozabite, da sta Primož Cirman in Tomaž Modic na portalu Siol nedavno poročala: »Nemški lastniki Adrie Airways od države pričakujejo, da jim bo priskočila na pomoč. V nasprotnem primeru napovedujejo, da bodo zaprli družbo, odpustili več sto zaposlenih in Slovenijo tik pred začetkom predsedovanja EU odrezali od preostalega sveta.« Vidite.

Tuji investitor – finančni sklad 4K Invest – je Adrio Airways prelevil v eno izmed najslabše ocenjenih letalskih družb na svetu. Toliko o Jaki Racmanu in »dobrih gospodarjih«. Rekli boste: Pa saj država ne bo priskočila na pomoč! Že, toda Adria ni banka – bo država stala križem rok, če bodo ogroženi prihranki stotisočih slovenskih varčevalcev? Nehajte.

Ja, tudi to smo vedeli, pa smo jo – in jih – kljub temu prodali.

Premier Šarec je tvitnil, da bi moral SDH glede na videno v oddaji o sanaciji bank »krepko razmisliti o nadaljevanju prodaje Abanke«. Tvitnil? O prodaji zadnje domače sistemske banke? Ja, tvitnil – takole mimogrede, kot da ni premier, temveč oskrbnik manjše gorske koče, bademajster v kakem še na pol praznem kampu ali raznašalec pic, ki se po koncu šihta zavihti na splet, logira in s 27 prijatelji deli svoje mnenje.

Šarec je tudi povedal, da »sam ni bil navdušen niti nad prodajo NLB«. Jebi se, Bruselj! Ni mogel skrivati. A je dodal: »To so zaveze iz preteklosti, ki nas lovijo.« Nič ne more – zaveze. Tu se vidi vsa obscenost sodobne parlamentarne demokracije, »iluzionizem volilnega sistema«, kot bi rekel Jean Baudrillard: vsi, ki so izvoljeni, vedno začenjajo znova, z ničle, absolutno nedolžni in čisti. Za nič niso krivi. Z ničimer nimajo ničesar. A tudi ko odhajajo, so čisti: volitve jih odrešijo in razbremenijo vse krivde. Za nič niso več krivi. Ni jih več. Kot da so umrli. O mrtvih pa vse najboljše. Volitve so amnestija. Državo lahko prodajo, pa jim nihče nič ne more. Zaveza!

Brez slovenskih bank in slovenskega državnega premoženja bo morda tudi manj slovenske kulture, manj slovenske knjige in manj slovenskega jezika – tuji investitorji nam bodo pustili kulturo in jezik, ne bodo pa ju subvencionirali.

»Počasi bi rad prišel v obdobje, ko se bomo lotevali zadev, ki niso povzročene od drugih, in da bomo lahko prešli naprej, v nek razvoj,« je – po zgroženosti nad »zavezami iz preteklosti, ki nas lovijo« – dahnil Šarec, ki je zamudil zlato priložnost, da prekine z zavezami in zadevami, ki so povzročene od drugih.

Zdaj lažje razumete, zakaj v Sloveniji ne obstaja tisti »naprej«. Ljudje ga ne vidijo, ne slišijo, ne čutijo. Vidijo, slišijo in čutijo le zaton politike. Vidijo, slišijo in čutijo le senilnost in apatičnost politike. Vidijo, slišijo in čutijo le nemoč, impotenco politike, ki ne ve, kaj bi z državnim premoženjem in bankami. Kako naj vemo, da ve, kaj bi z državo?

Več ko prodajo, manj imajo dela. Manj ko imajo dela, manj imajo problemov. Manj ko imajo problemov, bolj so nedolžni. Prodaš banke – pa ni več problema. Kaj pa državo? Šarec je nekje vmes rekel, da želi verjeti, da cilj vseh teh zdravniških izsiljevanj in Muževičevih skrivnih navodil ni privatizacija zdravstva, a ob tem je spregledal, da je privatizacija zdravstva le uvod v privatizacijo zdravstva. In šolstva.

Nič čudnega, da ljudje nimajo več nobenega zaupanja v politiko, parlament in demokracijo. Nič čudnega, da cvetijo populisti, demagogi in šarlatani. In nič čudnega, da ljudstvo postaja »iracionalno«. Resentiment, nezadovoljstvo in prezir so samoumevni. Kaj vidijo ljudje? Tole: impotenco države. Inertnost države. Državo, ki jih prodaja po znižani ceni. Državo, ki nima nobene moči in nobene imaginacije. Državo, ki se ni več sposobna na nič odzivati. Državo, ki le še statira. Državo, ki jo nategne vsak poštni nabiralnik. Državo, ki se samoomejuje in samozateguje. Državo, ki se minimalizira. Državo, ki postaja vse manjša, vse vitkejša in vse fiktivnejša. Državo, ki je je z vsako prodano banko manj. Državo, ki je na poti v neoliberalni raj. Državo brez države.

Naša vera v demokracijo – in naša vera v to, da imata demokracija in blaginja isti izvor – je naivna, nesmiselna in zastarela. Zahod – tuji investitorji, dobri gospodarji – se nam smeji. Nad nami je navdušen in vzhičen le tedaj, ko se obnašamo kot otroci, ko smo torej otročji – ko vse svoje bogastvo razprodamo. Po znižani ceni. Kot Disneyjevi »divjaki«. Partizane, fašiste, naciste in kolaborante pa nam pusti – da se lahko igramo.

Od kolaboracije do kapitulacije

Hrvaški filozof Boris Buden je pred leti v knjigi Cona prehoda, ki je v prevodu Sama Krušiča izšla tudi pri nas, briljantno opozoril na »največji škandal v najnovejši zgodovini«: »Ljudje, ki so v demokratičnih revolucijah 1989/90 naravnost dokazali svojo politično zrelost, so čez noč postali otroci!« Še včeraj so zrušili totalitarni režim, pred katerim je trepetal Zahod – že danes pa jih ima taisti Zahod le za otroke, le za nedoletna bitja. Še včeraj so svetovno zgodovino postavili nazaj na noge – že danes pa jih imajo le za otroke, ki se morajo »učiti« demokracije.

Še včeraj so si priborili svobodo in demokracijo – že danes pa jih Zahod uči, kako to svobodo in demokracijo »uživati«. Tako – in ne drugače. »Še včeraj so celemu svetu dali zgodovinsko lekcijo o pogumu, politični avtonomiji in zgodovinski zrelosti, že danes pa se morajo pred samozvanimi vzgojitelji potrjevati kot pridni gojenci.« Kot pridni, vljudni, simpatični otroci, ki so nedoletni in nesamostojni, zato jih morajo voditi odrasli. Niti koraka ne smemo storiti brez vodstva odraslih. Prav res: »Nobeno oblastno razmerje se ne zdi tako samoumevno kot ono med otrokom in njegovim skrbnikom, in nobeno obvladovanje ne tako nedolžno in upravičeno kot obvladovanje nedoletnih otrok.«

Slovenska politika se temu »vzgojnemu procesu« – temu dohajanju Zahoda – podreja z radostjo. In Zahod bomo dohiteli, pravi Buden, ko bomo bolj kapitalistični, bolj okrutni, bolj divji in bolj brezobzirni od zahodnega kapitalizma. Več socialnim pravicam se odpovemo, prej bomo odrasli! Več bankam in več stebrom države blaginje se odpovemo, prej se bomo »omikali« in »normalizirali«!

Toda: bolj ko se »normaliziramo«, bolj nazadujemo. In bolj se oži »obzorje politično zamisljivega«. In bolj se spreminjamo v strahopetce. In paciente. In ja – otroke. V otroke pa so nas spremenili prav zato, »da se preteklosti ne bi mogli več spominjati«. Otroci nimajo preteklosti. Vseeno jim je za banke in zlato.

Iz zgodovinskih zmagovalcev so nas prelevili v zgodovinske poražence.

Ameriški predsednik John F. Kennedy je famozno rekel: »Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas – vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!« Šarec, slovenski Kennedy, pa – v maniri neoliberalnega solipsista – sporoča: Ne sprašujete države, kaj lahko naredi za državo! To bo lahko njegov predvolilni slogan. Lahko pa bo uporabljal tudi krajšo verzijo: Ni države – ni problema!

Prodaja zadnje slovenske sistemske banke, ta patološka kombinacija servilne avtomatike, infekcije, postpolitične vrtoglavice, evangelizacije, etničnega čiščenja, sodnega dne, garažne špekulacije, kičaste utopije, mučeniške sanjarije, prostovoljnega suženjstva, kanibalizacije, kolektivne terapije, petkrajcarske samoprevare, montiranega procesa, kozmičnega vica, cinične moralke, obsojenosti na posnemanje »odraslih«, represivnega ponedoletenja in zapoznelega obračuna z zgodovino (s komunizmom, samoupravljanjem, pridobitvami revolucije ipd.), sodi v muzej slovenske infantilnosti.

Lahko bi jo popraznovali z veliko zabavo v Disneylandu.