Plavajoči synthpop

Ponedeljkov koncert domačih sintpoperjev, skupine Futurski, je bil obarvan turistično; vrhunec turistične sezone, nastop na Ljubljanici, eni najbolj priljubljenih turističnih točk v prestolnici, in za nameček predstavitev kvartetove nove plošče Emotional Tourist. Turistov nismo preštevali, je bilo pa med nekaj sto obiskovalci verjetno več domačinov, ki so tja prišli, da bi preverili, kako v živo zvenijo skladbe z druge (male) plošče – sodeč po obiskanosti koncertov – zelo priljubljene zasedbe. Bilo je sentimentalno, celo nekoliko osladno, naravnost za turistične razglednice, toda narejeno z občutkom: nikoli čez mero dobrega okusa.

No, vse to so že nekakšni naravni atributi zasedbe oziroma njene sladkobne, nostalgične, sanjave, pop senzibilne sintovske glasbe s koreninami v osemdesetih letih, toda ukrojene po sodobnih (indie) trendih. Koncert je bil eden iz serije Dvocikel, koncertnega cikla in umetniške rezidence, ki v kranjski Layerjevi hiši že nekaj let druži ustvarjalce različnih profilov. Skupino Futurski so poparčkali z vizualno umetnico Tatjano Kotnik, rezultat sodelovanja pa so najprej predstavili s koncertom v Layerjevi hiši in v ponedeljek še v ljubljanskem Klubu rečnih kapitanov, na splavu pod Prulskim mostom na koncu trnovske plaže. Skupina Futurski je oba koncerta izkoristila za predstavitev nove plošče Emotional Tourist, ki se tematsko bolj kot s čustvenimi turisti sicer ukvarja s čustvenim zajedavstvom.

Izrazno je kvartet ostal zvest sintpopu, s katerim se je pred slabima dvema letoma predstavil na prvencu Synthetic Happiness. Se pa razlike skrivajo v podrobnostih. Zasedba je z novimi skladbami glasbo prepričljivo nadgradila. Opojno sintovsko teksturiranje je po novem dobilo še več plasti in je hkrati postalo preciznejše, več je (post) klubske dinamike, eden od močnejših adutov pa tudi na novi plošči ostaja nostalgična, topla in melanholična melodika. V koncertni izvedbi so bile razlike med starejšimi in novimi skladbami sicer manj opazne, je pa to verjetno predvsem posledica tega, da si je zasedba od takrat pridobila veliko koncertnih izkušenj doma in po Evropi ter zdaj zelo dobro ve, kaj sodi na plošče in kaj na koncertne odre.

(Napol) improvizirano prizorišče je botrovalo tudi kakšni pomanjkljivosti. Že tako (razumljivo) ne najpopolnejše ozvočenje so nekajkrat zmotile mimoploveče barke in glasni pogovori obiskovalcev. To je bilo za bend, ki toliko pozornosti namenja oblikovanju zvoka, vse prej kot idealno. So pa to nedvomno več kot odtehtali privlačna lokacija, družabno razpoloženje, prikupne pesmi in veličasten odhod kvarteta, ki je takoj po tem, ko je ugasnil sinte, s čolnom odplul v noč.