Kako brati ulice?

Ljubljana Graffiti Tour in Street Art Festival pričata o izjemnem bogastvu in pestrosti lokalne poulične umetniške krajine in njenega političnega naboja

Med Ljubljančani zaradi majhnosti središča mesta, v katerem živijo, velja, da ga poznajo do potankosti. Številnim Ljubljančanom – pa ne le njim, isto se dogaja v tako rekoč vseh mestih – se zdi, da novejše mestne predele odkrijejo zgolj takrat, ko obiščejo kakšnega novega znanca in z njegovega balkona uzrejo neznano dvorišče. A v Ljubljani slehernika dejansko obkrožajo številne stvari, ki pripovedujejo očarljive zgodbe, obdajajo ga podrobnosti, v katerih se skrivata bogata zgodovina in sporočilnost, a jih bodisi niti ne zazna ali pa jih jemlje kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem sprehaja, ne da bi se o njih spraševal. Za odpiranje novih obzorij mikro sveta so tu številna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike pristne ljubljanske izkušnje.

Čeprav so namenjena predvsem turistom in popotnikom, ki mesta ne želijo doživeti zgolj z ogledovanjem najočitnejših turističnih zanimivosti, spomenikov in arhitekturnih presežkov, si tako lahko – kot smo se osebno prepričali – obzorja razširijo tudi domačini. Udeležili smo se t. i. Ljubljana Graffiti Toura, ki po središču Ljubljane poleti vsak dan poteka že štiri leta. Temeljno poslanstvo tega vodenega ogleda je, da obiskovalce nauči brati sporočila z zidov ljubljanskih ulic.

Med dveurnim, izjemno poučnim sprehodom po ulicah, po katerih Ljubljančani hodijo malodane vsak dan, se zavemo, kako zelo bogata je v resnici ljubljanska poulična umetniška krajina. Sandi Abram, ki je poleg Gregorja Bulca in Mitje Velikonje eden od vodilnih znanstvenih raziskovalcev poulične umetnosti in deluje tudi kot glavni pobudnik in organizator Ljubljana Graffiti Toura ter ljubljanskega Street Art Festivala, ki je minuli teden potekal prvič, je pojasnil, da se graffiti toura »udeležijo stari in mladi, tuji popotniki in vedoželjni domačini, ki si želijo videti Ljubljano iz drugačne perspektive. Vsakodnevna brezplačna grafitarska tura jim ponudi nov pogled na mogoče že znane ulice, hkrati pa odslikava aktualno dogajanje v mestu, ki marsikoga preseneti, mu da misliti, saj se v šviganju po mestu pogosto niti ne zmenimo za spregledano, pozabljeno ali morda celo zamolčano mikrozgodovino, drugačne umetniške in ustvarjalne prakse oziroma zapostavljene družbene skupine ter prostore.« Na graffiti touru se tako naučimo, da nas nagovarjajo čisto vse oblike poulične umetnosti, ki krasijo slovensko prestolnico: starošolski hiphoperski grafiti in preprosti tagi, nalepke, politični, družbenokritični in aktivistični grafiti, pa tudi konceptualna, poetična poulična umetniška dela ter »eye candy« grafitarske in street-art mojstrovine. Graffiti tour prikaže sporočilno večplastnost umetnin v našem javnem prostoru, pojasni, da poulični umetniki mnenja izražajo na mnogotere načine, pa naj gre za protest, kritiko ali subverzijo, za humor, lepoto ali potegavščino.

Lo_milo, lokalni poulični umetnik, ki na zidovih ljubljanskih ulic (in onkraj njih) navdušuje z minimalističnimi, estetiziranimi, a izjemno poetičnimi in konceptualno zgovornimi deli, pravi, da je pravzaprav »vse, kar zajema institucionalna umetniška scena, lahko predstavljeno tudi v javnem prostoru. Tudi tam najdemo avtopoetične slikarje, ki na ulici predstavljajo svoje notranje svetove, najdemo ilustratorje, ki ilustrirajo posamezne like in zgodbice, pri čemer ni vedno nujno, da poskušajo s tem sploh kaj povedati. Najdemo tudi popolnoma konceptualna dela, katerih estetska dovršenost sploh ni pomembna, pomembno je le njihovo sporočilo. To je lahko prikazano na najpreprostejši ravni, kot denimo z na hitro narejenim napisom na steni, ki je nekakšen statement. Prisotni pa so tudi hibridi med naštetim: ker je danes težko biti inovativen, izvirnost marsikdo najde v kombiniranju že znanih slogov in načinov. Pri tem je pomembno, da sporočilnost ni izvedena na prvo žogo, temveč je bolj poglobljena, premišljena, da je predstavljena na simbolni ravni, ki je sicer lahko tudi estetizirana in izzivalna na neki globlji ravni. Javni prostor resnično ponuja možnosti za zelo širok diskurz.«

Na ljubljanskih ulicah poleg Lo_mila s konceptualno poetičnimi pouličnimi umetniškimi deli navdušuje tudi skrivnostni SadOne, umetnik, ki ustvarja zgolj občasno, popolnoma anonimno – svojih del nikoli niti ne podpiše, a z njimi vedno dvigne ogromno prahu. Tako je bilo na primer leta 2012, ko je tank, ki je stal pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani, v noči na 8. marec prebarval z rožnato barvo in v cev vtaknil šop cvetja. Leta 2016, v času obleganja tovarne Rog in ob prvih poskusih nenapovedane rušitve tamkajšnjih stavb, je gradbeni bager, ki je stal pred tovarno, prav tako čez noč prebarval v rožnato. Na polju konceptualnih intervencij v javnem prostoru je dejaven The Miha Artnak, ki je pod psevdonimom Artur nekoč grafitiral v kolektivu ZEK, zadnja leta pa se posveča predvsem zbadljivim, izrazito duhovitim in izzivalnim, performativnim intervencijam, ki prav tako posegajo v javni prostor, a ne več na ulice, temveč v lokalno medijsko krajino: leta 2017 je novinarje Večera, Slovenskih novic in oddaje Svet pretental z lažno novico o prodaji umetniškega dela, narejenega iz golobjih iztrebkov, za milijonski znesek. Od časa do časa pa ustvarja tudi na ljubljanskih ulicah: lani je denimo pri izlivu Gradaščice v Ljubljanico iz zavrženih zgoščenk ustvaril delo No Head No Tail, kačo brez repa in glave, motiv, ki, kot pravi, »simbolizira nepovezanost, zmedenost in brezsmiselnost«. Z domiselnimi aktivističnimi intervencijami pri nas navdušuje tudi poulični umetnik, ki ustvarja pod psevdonimom Name:. Z nedavno umetniško akcijo, ki sicer ni bila izpeljana v urbanem okolju, temveč ob Kolpi – na meji med Slovenijo in Hrvaško – je z igrivim in izjemno zgovornim posegom v javni prostor kritiziral represivni odnos oblasti do migrantov: na ograjo, ki beguncem onemogoča prestopanje schengenske meje, je postavil mizo za namizni tenis, pri čemer je bil en konec igralne površine na slovenski strani meje, drugi pa na hrvaški. Njegova igra namiznega tenisa simbolično predstavlja »The Game« – gre za izraz, s katerim imenujemo poskuse beguncev na balkanski poti, ki želijo hrvaško mejo prestopiti v upanju, da bodo v Sloveniji lahko zaprosili za azil. Name: je z inovativnimi pouličnimi umetniškimi mojstrovinami navdušil tudi pri projektu »Mine is smaller than yours«, ko je z nanotehnologijo ustvarjal grafite, ki jih je človeško oko sposobno zaznati zgolj skozi mikroskop. Med konceptualnimi pouličnimi umetniškimi deli, ki so nam jih razkazali na ljubljanskem graffiti touru, je bilo eno najbolj impresivnih vsekakor delo, ki je na prvi pogled videti zgolj kot kos mavca, pritrjen na steno ob nekem grafitu. Po ljubljanskih ulicah se jih je pojavilo kakšnih ducat in sčasoma so lokalni navdušenci nad grafiti ugotovili, da so na njih pravzaprav napisi v Braillovi pisavi, ki za slepe prevajajo sporočila grafitov, ob katerih so nameščeni. Tudi ta dela so bila ustvarjena anonimno, a šušlja se, da je zanje odgovorna Neža Knez, umetnica, ki je lani prejela nagrado skupine OHO.

Med zdaj dejavnimi grafitarji in pouličnimi umetniki v Ljubljani ne navdušujejo zgolj poetični, družbenokritični, politično angažirani konceptualni umetniki. Poleg vztrajnih veteranov, kot je Rone84, ki se po prestolnici taga že skoraj tri desetletja, ter drugih starih znancev, ki uporabljajo predvsem estetski, pogosto tipografski in izrazito starošolski način ustvarjanja grafitov – denimo Azram, Slopie, Boriz, Evgen, Trok in kolektiv Animals Crew –, se na ljubljanskih ulicah pojavlja čedalje več mladih upov, ki zavestno odklanjajo tradicionalne oblike grafitarstva, pri katerih je pogosto v ospredju dokazovanje risarskih spretnosti. Kolektivi, kot sta denimo OSB in PB, znotraj katerega ustvarjata mlada grafitarja Evil in Knom, sledijo sodobnejšim trendom, kot sta postgraffiti art in ignorance graffiti. Pri njihovem delu gre za nekakšno antiestetiko ali trash estetiko, za gibanje, katerega korenine pri nas segajo v dejavna leta kolektiva EgoTrip: njegova osrednja člana Rone84 in Joke sta se z načrtno neestetiziranimi in nestiliziranimi napisi dolga leta brezbrižno »podelala«, kjerkoli in kadarkoli jima je to prišlo na misel. Tako je tudi z deli kolektivov OSB in PB, ki so se z ignorantskimi, anti-style grafiti razbremenili pričakovanj o všečnih, estetsko dovršenih delih. »Pri njihovem delu sta bolj kot dokazovanje veščin pomembna statement in izzivalen odnos do ustvarjanja: sprej uporabljajo kot orodje za prostoročno risbo, ki deluje kakor nenehen freestyle,« pojasni Lo_milo. Če naštevamo zdaj dejavne ljubljanske poulične umetniške in grafitarske ustvarjalce, je treba vsekakor omeniti umetnike, kot so Deso, Ticle, Ghetto Sculpture in Whem, v prestolnici pa delujejo tudi tuji ustvarjalci. Kot pravi Lo_milo, »ljubljanska grafitarska scena na ulici deluje tako pestro prav zaradi tujcev, saj je Ljubljana zemljepisno stičišče, skozi katero gre ogromno pouličnih umetnikov. Ti pustijo svojo sled in grejo naprej.« Navsezadnje je tudi eno od osrednjih del, na katera se osredotoča ljubljanski graffiti tour, mural rožnate pištole, ki ga je ustvaril italijanski umetnik Blu, eden najpomembnejših in najbolj znanih pouličnih umetnikov svetovne veljave.

Pomembna značilnost Ljubljana Graffiti Toura je, da se njegova vsebina nenehno spreminja, saj je umetnost na zidovih ljubljanskih ulic zelo dinamična kategorija. Kot pravi Sandi Abram, »minljivost je eden izmed ključnih gradnikov grafitov in street arta, drugače zlahka zdrsnemo v estetizacijo, ta pa je prepogosto namenjena depolitizaciji ustvarjalnosti. Ulice pač ne moremo obravnavati kot statične galerije. Ravno zato se mi zdi pomembno vedno znova umeščati in kontekstualizirati minljivost tega direktno-demokratičnega medija, natanko to pa je prednost Ljubljana Graffiti Toura – tako kot nikoli ne stopite dvakrat v isto reko, nikoli ne boste priča enakim uličnim intervencijam na dveh različnih turah. Le strokovna podkovanost in ulična senzibilnost vodniške ekipe lahko ustvari sveže naracije, ki na kraju samem odkrivajo živost ljubljanskih ulic. Protiutež intenzivni minljivosti pouličnih intervencij je kolektivno delo vseh – med sabo si izmenjujemo informacije, vsak neprestano spremlja dogajanje, zvesti pa ostajamo osebni vpetosti v alternativne, kulturne in umetniške scene.«

Eden od grafitov, odpornih proti minljivosti, o kateri razlaga Abram, je zborna točka graffiti toura. Zbrali smo se pri Akademiji za glasbo na Starem trgu, pod ikoničnim grafitom, ki ga je na steno te ustanove narisal ljubljanski grafitarski starosta Trok. Ta danes na polju (starošolske) grafitarske umetnosti velja za najdejavnejšega člana kolektiva ZEK, ki je poleg kolektivov 1107 in EgoTrip dolgo veljal za najaktivnejšo ljubljansko grafitarsko skupino. Trokovi stilizirani podpisi oziroma »tagi« se v prestolnici in zunaj nje že skoraj dvajset let pojavljajo na številnih izjemno težko dostopnih mestih; v grafitarski kulturi so dela, ustvarjena na navidezno skoraj nedostopnih mestih, najbolj cenjena. Njegovi takoj prepoznavni liki, kakršen je upodobljen tudi na Akademiji za glasbo, krasijo marsikateri ljubljanski ambient – konec koncev grafitarji prepoznavnost večidel gradijo prav z repeticijo pojavnosti svojih del. Ti liki so ustvarjeni v nekoliko norčavem, načrtno klišejskem, izjemno karikiranem hiphoperskem slogu, gre pa za širokohlačne bad-ass ulične modelčke, ki kadijo džojnt. Čeprav je bil Trokov grafit lika na steni akademije – kot se spodobi za pristno grafitarsko kulturo – ustvarjen nezakonito, ga upravitelji stavbe niso nikoli prepleskali. Morda zato, ker ga je Trok domiselno umestil v kontekst – iz džojnta njegovega lika se namesto dima kadijo note – verjetno pa tudi zato, ker je kontrast med klasicistično arhitekturo stavbe in starošolsko zafrkantskim hip-hop slogom grafita eden od najduhovitejših detajlov lokalne street art krajine. Ravno to nasprotje je za marsikoga vandalistični poseg v javni prostor. Za koga drugega lahko deluje kot igriv dialog z mestom, kar očitno (in k sreči) prepoznavajo na Akademiji za glasbo, v tem pa je tudi razlog, da se vodeni ogled ljubljanskih grafitov začne na tej lokaciji.

Kje je pravzaprav meja med destruktivnim in umetniškim? Ali gre pri grafitih in poulični umetnosti za vandalizem ali umetnost, je večno vprašanje. Lo_milo poudarja, da je »pri street artu vsak umetnik odgovoren za svoje početje. Vedno sam izbereš, kje boš risal in kaj boš risal, ali bo to komuniciralo s prostorom ali ne, ali bo tvoje delo čisti ego trip, ali boš namerno šel v vandalizem, ali pa boš risal zgolj po legalnih stenah.« Nekatera poulična umetniška dela so pravzaprav namerno vandalistična, saj zgolj tako lahko uspešno komunicirajo z okoljem in sporočajo tisto, kar želi umetnik z njimi povedati. Lo_milo dodaja, da so »stvari, ki so onkraj zakona, lahko v družbi hitro sprejete kot slabe, a poulična umetnost je pravzaprav kot nekakšno orožje, saj moraš nekatera sporočila nujno prenašati z radikalnejšimi pristopi, pa naj gre za neposredna politična sporočila ali za konceptualno zakodirane pomene.«

Pravzaprav so vsi mogoči načini lotevanja pouličnega umetniškega ustvarjanja, tudi ko gre za namerni vandalizem, družbeno bolje sprejeti kot nekdaj, k čemur precej pripomore to, da je street art tudi pri nas postal pomembna tema akademskega diskurza. To je razbrati že iz tega, da sta se kar dve izdaji Časopisa za kritiko znanosti posvetili teoretiziranju o grafitih in street artu, prav tako o tem zgovorno priča program prvega slovenskega Street Art Festivala, ki je minuli teden potekal na številnih lokacijah po Ljubljani. Združil je poulično, umetniško, aktivistično in akademsko sceno ter s predavanji, simpoziji in pogovori opozarjal na pomembne politične, družbene in aktivistične vidike poulične umetnosti: razprava je tekla denimo o napisnih akcijah OF med drugo svetovno vojno, o partizanskih grafitih, o političnih grafitih in o grafitarskih bitkah, o dekontaminaciji sovražnega govora in še marsičem. Koliko pa akademsko preučevanje street arta resnično pripomore k družbeni legitimaciji takšne umetnosti? Je diskurz »street art proti vandalizmu« v tej točki že passé? Dr. Mitja Velikonja, sociolog, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki pri raziskovalnem delu veliko pozornosti posveča poulični umetnosti – predvsem njenemu političnemu naboju –, pravi, da »ni in nikoli ne bo passé, ker je grafitiranje po definiciji ilegalno početje in kot tako ga vladajoči diskurzi in institucije vedno označujejo za vandalizem. Grafitiranje niti noče postati družbeno legitimno in priznano: ti ustvarjalci se nimajo za umetnike (artists), ampak čisto po barthesovsko za pisce (writers, v slovenščini se je uveljavila odlična ustreznica grafitarji). Zanima jih umazana zunanjost mestnih zidov, ne pa varna galerijska white-cube notranjost zidov.«

Kot pravi Velikonja, grafitarjev ne zanima notranjost galerij, saj se poulična umetnost konec koncev zavestno distancira od institucionalizirane umetnosti in pomene tvori predvsem v kontekstu dialoga z javnimi površinami. Temu pritrdi tudi Lo_milo, ki pravi, da »institucionalni umetniški sistem ne omogoča gojenja kulture tako pristnega družbenega aktivizma, kot je lahko prikazan z intervencijami v javnem prostoru«. Kljub temu je k družbenemu sprejetju grafitov in street arta največ pripomoglo prav to, da ju je blagoslovil svet institucionalne umetnosti: kot je na graffiti touru razložil vodnik Jaka Berger, se je to pri nas zgodilo z razstavo grafitov v MGLC leta 2004 in dve leti pozneje z razstavo poulične umetnosti, prav tako v MGLC. A pravzaprav je institucionalna predstavitev street arta dvorezen meč: poulična umetnost po svoje izgubi moč, ko je predstavljena v galerijskem okolju, s tem se strinja tudi Mitja Velikonja, ki pravi, da je »lepota na ulici, to so nas učili že situacionisti. Grafiti potrebujejo svobodo, cesto, stavbe, ne pa galerij, razstav in muzejev. Na ogled so tistim, ki jih vidijo in razumejo tam zunaj. Zaklenjeni v razstavne ali prodajne prostore so tako kot tigri v kletkah v živalskih vrtovih: sicer lepi, snažni, obstojni, ampak dejansko mrtvi, nenevarni, saj so zunaj svojega naravnega okolja. Ali še boljša metafora iz Azrine pesmi – so kot mrtvi fazani, ki vseeno letijo in se ne zavedajo, da so mrtvi. Vseeno pa povsod, kamor potujem, zaidem tudi v kakšen muzej grafitiranja ali se udeležim kakšnega festivala – da lahko primerjam, kaj se dogaja na tej in na oni strani zidovja posameznega mesta.«

Institucionalnih načinov prikazovanja umetnosti se iz razlogov, kakršne omenja Velikonja, načrtno otepa tudi ljubljanski graffiti tour, to naj bi bil pravzaprav eden njegovih glavnih atributov. Ljubljanski vodeni ogled grafitov se ne osredotoča zgolj na všečna, estetsko dovršena dela, temveč obiskovalce uči brati kodirana politična, aktivistična in konceptualna sporočila. Podobni vodeni ogledi v tujini sicer pogosto prevzemajo obliko galerijskega vodenja po razstavah, ljubljanski graffiti tour pa predstavlja pristnejšo plat tega, kar nam sporočajo ulice. Sandi Abram poudarja, da »če se vodenje po grafitih skrči zgolj na eno dimenzijo, kot je to pogosta težnja pri podobnih turah doma in v tujini, se izgubi ravno čarobnost ulice, še več, celo namenoma se zanemarijo pomembni vidiki urbanega prostora«. Dodaja, da je »poslanstvo Ljubljana Graffiti Toura in kolesarske različice Ljubljana Street Art Toura med drugim interpretiranje heterogenih prostorov v mestu, ljubljanskih sosesk in akterjev v njih, umetniških in ustvarjalnih navdihov, družbenih bojev, prepoznavanje in dešifriranje nestrpnih ideologij. Vse dokler ne ’berete’ grafitov, mesto bolj težko razumete – že Henri Lefebvre se je spraševal, ali niso ravno grafiti tisti, ki najbolje prikazujejo protislovja današnje družbe.«

To poslanstvo graffiti toura je bilo očitno že pri drugem postanku, na ulici s starodavnim imenom Reber, eni od zadnjih neprenovljenih (in negentrificiranih) poti na Ljubljanski grad, kjer niti mestna občina niti lastniki stanovanjskih stavb ne čistijo grafitov, zato so stene te ozke srednjeveške ulice izjemno barvite in zgovorne. Grafiti, ki jih tam pokaže vodnik Jaka Berger, se na prvi pogled ne zdijo nič posebnega: niso posebej stilizirani, niso nikakršna paša za oči, a pravzaprav je njihovo bistvo v sporočilnosti oziroma političnem naboju. Dešifriranje pomenov umetnin, ustvarjenih na platnu, ki ga predstavljajo zidovi mestnih ulic, je temeljni poudarek graffiti toura in ta vidik poulične umetnosti je pogosto še bolj fascinanten kot tehnične spretnosti grafitarjev in estetska dovršenost njihovih del.

Zakaj pa je pravzaprav pomembno, da znamo »brati ulice«? Velikonja pravi, da so »grafiti še ena oblika tega, čemur se v angleščini reče ’reclaim the streets’, reapropriacije ulic in drugih javnih prostorov s strani ljudi, ne pa kapitala ali samopašnosti mestnih oblasti. Grafitarji – tako kot drugi poulični ustvarjalci (poulični glasbeniki, komedijanti, skvoterji, skejterji, parkurji, aktivisti, navsezadnje pa tudi lajfstajlerji in vsi drugi, ki mesto dejansko uporabljajo, ne pa le živijo v njem) – si vzamejo tisto svobodo, ki jim je nihče ni dal. Grafiti niso nič drugega kot, če parafraziram znan pojem antropologa Jamesa C. Scotta, ’orožje šibkih’.«

Vodnik na graffiti touru že uvodoma razloži, da grafite grobo delimo na estetske in politične, čeprav to nikakor ni črno-belo, saj se oba svetova pogosto prepletata. Velikonja pojasni, da se »političnost katerekoli ustvarjalnosti ne meri samo z neposredno politično vsebino, torej z jasnim sporočilom (pri grafitih recimo ’Živel Xywzq!’ ali ’Dol z Xywzq!’), ampak tudi s samo formo, če je ta nekonvencionalna, nedovoljena, inovativna, drzna. Grafiti oziroma street art se v grobem res delijo na bolj estetske in bolj politične, ampak že samo dejanje grafitiranja, ki je dejanje zanikanja in transgresije obstoječega stanja, je politično.« Ljubljanski graffiti tour se osredotoča tudi na lokalno zgodovino grafitov, ki sega v obdobje druge svetovne vojne, o čemer je na Ljubljana Street Art Festivalu predavala etnologinja Helena Konda, raziskovalka, prostovoljka in avtorica razstav, ki je pod pokroviteljstvom Znanstvene založbe Filozofske fakultete izdala knjigo o zgodovini ljubljanskih grafitov. Vodnik pove, da je veliko grafitov med vojno nastajalo z živalsko krvjo, a časi se spreminjajo: zdaj mesto, kjer so nekoč z govejo krvjo napisali »smrt fašizmu, sloboda narodu«, krasi napis »GO VEGAN«. Da, časi se spreminjajo, a Mitja Velikonja pojasni, da politični grafiti danes nimajo nič manjše teže kot v času velikih političnih sprememb in napetosti, v vojnih (in povojnih) obdobjih ter obdobjih represije: »Vse okoli nas in tudi pri nas samih so napetosti, nasilje, izkoriščanje, revščina: človeška civilizacija ni nič drugega kot permanentno in strukturno vojno stanje in prevlada močnejših nad šibkejšimi. Če o tem mediji povečini molčijo, če nas politiki prepričujejo, da je vse v redu, se velja ozreti na ulice naših mest. Tam govori ’druga stran’ sodobne družbe, tudi slovenske. Verjetno se spominjate grafitov v podporo izbrisanim, prvi sramoti slovenske tranzicije; proti bodeči žici na slovenski južni meji, drugi sramoti slovenske tranzicije; pa antipatriarhalnih in antihomofobnih grafitov; tistih, ki opozarjajo na naraščajočo revščino in prekarnost na eni strani ter na brezobzirno bogatenje na drugi; in onih, ki obsojajo etnonacionalizem in druge krdelne ideologije sodobnosti. V tem smislu so grafiti negativna resnica sveta, v katerem živimo.«