V imenu ljudstva

Ko je E. Jean Carroll, kolumnistka revije Elle, Donalda Trumpa obtožila, da jo je pred leti spolno napadel (posilil), je ta odvrnil, da se to ni zgodilo – ker ni njegov tip. Ergo: ker ni njegov tip, se to ni zgodilo. Ker ni njegov tip, je nedolžen. Če bi bila njegov tip, potem bi se to zgodilo – če bi bila njegov tip, bi jo posilil. Posili le lepotice, le ženske, ki so njegov tip, pravi Nancy LeTourneau (Washington Monthly). In do tega je upravičen.

Ali kot je rekel na tistem razvpitem videoposnetku: »Lepotice me avtomatično pritegnejo – kar poljubljati jih začnem. To je kot magnet. Kar planem. Ne čakam. In ko si zvezda, ti to pustijo. Lahko storiš, kar hočeš. Zgrabiš jih lahko za pičko.«

Logično? To je logika za tiste, ki vse informacije o Ameriki, svetu, politiki, seksu in logiki dobijo pri Trumpu. To je logika za tiste, ki imajo dovolj razmišljanja in ki se jim zdi, da razmišljanje ne vodi nikamor. To je natanko logika tistih, ki razmišljajo kot nekoč nacisti.

Edgar Mowrer, ugledni ameriški novinar (dobitnik Pulitzerjeve nagrade), se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji zapletel v pogovor z nekim nacistom, ki je rekel: »Vsi v Nemčiji vedo, da so Židje naša nesreča.« Kako, zakaj – se je čudil Mowrer. »Preveč jih je. Pa tudi niso ljudje tako kot mi drugi,« je siknil nacist. Mowrer je odvrnil, da je v Ameriki proporcionalno precej več Židov kot v Nemčiji, a Američani niso doživeli vseh tistih »grozot«, ki jih nacisti očitajo Židom. Kako si to razlagate? »Ničesar si ne razlagamo,« je odvrnil nacist. »Mi preprosto vemo, da je to res!« Pa se vam zdi to logično, se vam zdi to jasno razmišljanje, ga je vprašal Mowrer. »Ah, razmišljanje,« je odvrnil nacist, »dovolj imamo razmišljanja. Razmišljanje ne vodi nikamor. Führer pravi, da pravi nacisti razmišljajo s svojo krvjo.«

Trumpa pri življenju ohranja le še razmišljanje s krvjo.

Ameriška noč

Te dni so na dosmrtno ječo – in še 419 let ječe – obsodili Jamesa Alexa Fieldsa, ameriškega neonacista, ki je pred dvema letoma v Charlottesvillu (Virginia) med razvpitim shodom »Združite desnico« z avtom do smrti zgazil 31-letno antifašistično protestnico Heather Heyer. Donald Trump shoda neonacistov, rasistov in klanovcev ni hotel obsoditi, ampak je rekel, da »dobre ljudi« najdete na obeh straneh, med antifašisti in neonacisti.

Kako so lahko neonacisti »dobri«, je misterij, toda Fields – »dobri človek«, fen Hitlerja, nacističnih koncentracijskih taborišč, plinskih celic in holokavsta – je z avtom na polno zapeljal med antifašistične protestnike. To je bila njegova genocidna fantazija! To je bil njegov rimejk holokavsta!

Ne pozabite, da so neonacisti med maršem po Charlottesvillu vzklikali: »Židje nas ne bodo zamenjali! Ne bodo nas zamenjali!« Ko je Fields – eksterminator – z avtom gazil antifašistične protestnike, je imel občutek, da gazi Žide.

Toda neonacisti na ulicah in trgih Charlottesvilla niso vzklikali le »Židje nas ne bodo zamenjali« (in »Kri in zemlja« in »Življenja belcev so pomembna«), ampak tudi: »Hail Trump!« brez razloga: Trump jih je s svojo nestrpno, nacionalistično, šovinistično, nativistično, rasistično retoriko opolnomočil. Prikimal jim je. Vrnil jim je samozavest. Kaj je pomenil njegov predvolilni slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«, je bilo na dlani: naredimo to deželo spet belsko! Posledica Trumpovega sovražnega govora je bila smrt Heather Heyer.

Najprej dehumanizacija – potem eksterminacija!

Demokratski volivci so hoteli sanderse – in dobili so sanderse. Množico sandersov. Nikar ne mislite, da so vsi ti demokratski kandidati res sandersi – ne, le na tekočem hočejo biti.

Zdaj pa pomislite na fotografijo dveh salvadorskih beguncev, Óscarja Alberta Martíneza Ramíreza in njegove dveletne hčerkice Valerie, ki sta utonila v Veliki reki na ameriško-mehiški meji. Kako je nastala ta viralna fotografija? Oh, zelo preprosto. Zadošča že, da se spomnite, kako je Trump med predvolilno kampanjo Mehičane razglašal za kriminalce, posiljevalce in morilce. Kako je napovedoval gradnjo »čudovitega, čudovitega zidu na južni meji«. Kako je na predvolilnih shodih skupaj s svojimi feni vzklikal: »Build the wall!« Kako je grozil, da bo deportiral »11 milijonov ilegalnih priseljencev«. Kako je demoniziral begunce in migrante. Kako je prepovedal vstop muslimanom iz sedmih oziroma šestih dežel. Kako je ilegalnim priseljencem, ki so že davno postali rezidenti Amerike, razveljavil pravni status. Kako je začel vse begunce razglašati za »ilegalce«. Kako je napovedoval ničelno stopnjo tolerance do azilantov. Kako je začel azilante zapirati za nedoločen čas. Kako je oznanil, da so nebelski priseljenci »nasilno« spremenili Evropo in da skušajo zdaj to storiti še z Ameriko. Kako je – v slogu Hitlerja, ki je rad poudarjal, da imajo Židje v Nemčiji več pravic od »pravih« Nemcev – rekel, da so »ilegalni priseljenci bolje obravnavani od vojnih veteranov«. Kako je na južno mejo poslal vojsko, ki naj bi ustavila begunsko »karavano« – no, »invazijo«. Kako je grozil, da bo »zaprl frdamano mejo«. Kako je zaprl javni sektor, da bi od demokratov izsilil denar za gradnjo zidu. Kako je demokratom očital, da hočejo Ameriko »preplaviti« oziroma »pregaziti« z ilegalnimi priseljenci – uporabil je izraz »infest«, ki se veže na nadlogo, golazen, mrčes. Kako je začel otroke, male ilegalne priseljence, brezčutno in zastraševalno ločevati od staršev ter jih brezdušno tlačiti v kletke in koncentracijska taborišča (alias »begunske centre«), ki so zrasla na južni meji. Otroci so jokali, starši ječali, pazniki kričali.

Ko je kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez opozorila, da »Amerika na svoji južni meji fura koncentracijska taborišča« (in da se je treba upreti Trumpovemu »fašističnemu predsedništvu«), so ji mnogi burno oporekali, češ da ti detention centers niso primerljivi z nacističnimi koncentracijskimi taborišči in da kongresnica s tem omalovažuje žrtve holokavsta (kot da so ta taborišča sprejemljiva, ker niso primerljiva s holokavstom!), toda najprej jih je demantirala Andrea Pitzer, avtorica knjige Dolga noč: Globalna zgodovina koncentracijskih taborišč (2017), ki je v reviji Esquire poudarila, da taborišča postanejo koncentracijska v trenutku, ko vanje množico ljudi zapreš brez sojenja, potem pa jih je demantiral še odvetnik Warren Binford (Democracy Now!), ki je opisal razmere v enem izmed teh »centrov«. Otroci so 24 ur zaklenjeni v celicah, zanje se nihče ne zmeni, nimajo mila, spijo na betonskih tleh, bolni in lačni, in ja, razčlovečeni. Folije namesto odej, umazanija, uši, nobenih pravic, teror!

Končna rešitev migrantskega vprašanja!

Najprej dehumanizacija – potem deportacija!

Kamala Harris je nekdanja kalifornijska javna tožilka. A da ne bo kakega nesporazuma: ni bila ravno progresivna tožilka.

Vsega tega se zlahka spomnimo. Le kako se ne bi? To je bila Trumpova politika! Kakšna je posledica te njegove retorike, te njegove »politike«, pa vemo: videli smo jo nedavno, na tisti strašni, grozljivi, mučni fotografiji – oče in hčerkica, begunca, utopljena na Trumpovi meji. Zakaj je Óscar Alberto Martínez Ramírez sklenil, da bo s hčerkico prečkal Veliko reko? Ker so mu rekli, da ne bo mogel vložiti prošnje za azil. Ker je bil vnaprej demoniziran in kriminaliziran – kot vsi drugi begunci in migranti.

Najprej jih razglasiš za kriminalce, posiljevalce in morilce – potem pa mirno pustiš, da utonejo.

Smrt Heather Heyer je posledica Trumpove retorike. Bolno? Vsekakor. Smrt salvadorskih beguncev je prav tako posledica Trumpove retorike. Noro? Definitivno. Ne da je to vse. Nedavno se je Trump spet sestal s Putinom. Kot smo videli, sta se imela izredno fajn, pa četudi je posebni preiskovalec Robert Mueller malo prej v poročilu potrdil, da se je Rusija vpletala v ameriške predsedniške volitve. Trump se je delal, kot da ni nič. Še več: s Putinom sta se šalila, da bi bilo najbolje, če bi se znebila novinarjev. Šalila? V času Putinove vladavine je bilo v Rusiji umorjenih 26 novinarjev. Trump, ki novinarje nenehno psuje in jih razglaša za »fake news«, »izdajalce« in »sovražnike ljudstva«, si očitno želi, da bi se kaj takega zgodilo tudi v Ameriki. Bolno? Absolutno.

Čez 10 minut bombardiramo!

Še bolj bolno in še bolj noro: Trump je razkril, da je dal povelje za vojaški napad na Iran, a ga je potem v zadnjem trenutku – 10 minut pred dvanajsto! – odpovedal. Svet se je zgrozil. Znašel se je na robu uničenja. Ergo: le 10 minut nas je ločilo od hude, strašne, morda jedrske vojne na Bližnjem vzhodu. Kot da nista bila dovolj Irak in Sirija.

Skoraj smo padli v novo veliko vojno! In zakaj? Ker se je tako odločil Trump, ki je itak v vojni z vsemi. Noro? Totalno. Toda ko je napad odpovedal, je Iranu bombastično zagrozil z uničenjem, »kakršnega še nismo videli«. Nacisti niso bili še nič.

»Usoda dežele visi na tvitih enega človeka,« pravi John Feffer (Foreign Policy In Focus). »Trumpa lahko ustavi le Trump. To pa ni demokratična politika. To je politika moža na belem konju, caudilla, generalissima.«

Najprej je torej Trump sklenil, da bo uničil svet – ko pa je napad odpovedal, je bil prepričan, da je svet rešil pred uničenjem. Kot da je v resničnostnem šovu. Noro? Bolno? Ni kaj, temu bi se reklo kar huda osebnostna motnja. Toliko hujša, če pomislite, da je malo prej z vojno grozil Venezueli, še malo prej pa Severni Koreji.

Ja, vsakič je potem odpovedal napad. In ja, vsakič je s tem svet rešil pred uničenjem. Nemogoče ga je preglasiti. Nemogoče ga je prevpiti.

Bandy X. Lee, slovita forenzična psihiatrinja z univerze Yale, svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije in urednica zbornika Nevarni primer Donalda Trumpa (2017), sicer orjaškega bestsellerja, v katerem psihiatri ocenjujejo Trumpovo mentalno zdravje, je za portal Raw Story zapisala, da je Trump s tem še enkrat pokazal, da je mentalno nestabilen, da ustvarja krize, a se potem potegne nazaj, da bi izgledal kot odrešitelj, da to ni normalno, da ne ostane pri nobeni svoji odločitvi, da je mogoče z njim manipulirati, da nima politične strategije, temveč čuti le primitivno slo po preživetju, in da je nevaren. »Vojni nasprotuje zato, da bi ga ljudje občudovali, toda natanko iz istega razloga bo v prihodnosti vojne željan – da bi ga ljudje občudovali.«

Bill Eddy v knjigi Zakaj izvolimo narcise in sociopate (2019) našteva poteze, ki so tipične za »visokokonfliktne osebnosti«: zelo dramatične so, ekspresivne, zapeljive, antisocialne, paranoidne, obsedene s sabo, impulzivne, agresivne, brezobzirne, sadistične in nevarne, nenehno lažejo, igrajo na čustva in resentiment, družbo polarizirajo, nimajo ne empatije ne vesti, nikoli ničesar ne obžalujejo, uničujejo življenja, neprestano ustvarjajo krize in kaos, stalno so v vojni, vse imajo za sovražnike, ki jih je treba uničiti, stalno se čutijo ogrožene, za vse krivijo druge (Jude, kulake ipd.), ljudi delijo na zmagovalce in poražence, za vsako ceno hočejo zmagati in dominirati, vedno gredo na vse ali nič, terjajo lojalnost, v hipu se obrnejo proti prijateljem in zaveznikom, hočejo pozornost, slavo in diktatorsko oblast, da potem – s pozicije moči – še lažje napadajo, uničujejo, zasmehujejo, ponižujejo in zastrašujejo, imajo se za superiorne in privilegirane, pokajo od grandomanije in fantazij o svoji brezmejni moči, ljudem pa obljubljajo raj, kot je bil nekoč.

Elite so prepričane, da jih imajo v žepu. Tako kot je nemški bankir Hjalmar Schacht leta 1932 mislil, da ima v žepu Hitlerja. Ni ga imel. Tudi Trump je predvidljivo neobvladljiv. Kdor ga je hotel disciplinirati, je itak dobil nogo. To je njegov šov! Republikansko stranko ima v žepu. In vse te morilske, smrtno nevarne narcistično-sociopatske poteze, ki jih našteva Eddy in ki so nekoč veljale za Hitlerja (in Stalina, Maa ipd.), zdaj veljajo zanj. In neprestano povzroča ogorčenje in zgražanje. In 22 žensk ga obtožuje spolnega nasilja. In materialno se okorišča s predsedniško funkcijo. In edini ameriški predsednik v zgodovini je, ki v Gallupovih javnomnenjskih anketah ni niti enkrat samkrat imel več kot 50-odstotne podpore. A kljub vsemu temu mu demokrati nič ne morejo. Ne morejo ga ustaviti. Ne morejo ga odstaviti.

Vsi smo Bernie Sanders!

Zato so vsi s toliko večjim zanimanjem spremljali prvi televizijski soočenji demokratskih predsedniških kandidatov – je med njimi res kdo, ki lahko odnese Trumpa? Kot namreč kaže, se utegne zgoditi, da se ga bodo lahko znebili le z volitvami.

Toda ko se je dva večera zapored soočalo 20 kandidatov (vsak večer po 10), ki nimajo prav nobenih iluzij o Trumpu (Jay Inslee, guverner Washingtona, je dahnil, da »ameriško nacionalno varnost najbolj ogroža Donald Trump«, senator Bernie Sanders ga je razglasil za »patološkega lažnivca« in »rasista«, nekdanji podpredsednik Joe Biden je rekel, da Trump misli, da je »Ameriko zgradil Wall Street« ipd.), se je izkazalo, da hočejo biti pretežno vsi Bernie Sanders, ne pa Hillary Clinton. Kar je nekako logično: Hillary Clinton se je leta 2016 na koncu udarila s Trumpom in izgubila. Nihče noče biti Hillary – ali pa »kot Hillary«. Sandersa so po drugi strani iz bitke izločili kar sami demokrati, prepričani, da je preveč radikalen, preveč levičarski, preveč socialističen, pa četudi so mu sondaže v morebitnem duelu s Trumpom napovedovale zmago.

Danes, le štiri leta kasneje, so se praktično vsi demokratski kandidati prelevili v Sandersa. Kot smo videli in slišali v teh soočenjih, bi uvedli brezplačni študij in študentom odpisali dolg, bogatim in kapitalu zvišali davke, vpeljali javno zdravstveno zavarovanje za vse, spolnim manjšinam zagotovili vse pravice, podprli zeleni New Deal, končali vse vojne, odpovedali ameriške vojaške intervencije, črncem pa izplačali reparacije za suženjstvo.

Način, kako je Kamala Harris obračunala z Bidnom, Trumpovim surogatom, je prebudil upanje, da bi lahko tako obračunala tudi z originalnim Trumpom.

Šikanirali so bogate in korporacije ter ugotavljali, da je nekaj narobe z ekonomijo, ki deluje le za elite, za večino pa ne. Newyorški župan Bill de Blasio je poudaril, da je bogastvo »v napačnih rokah«, kongresnik Tim Ryan je terjal »delavsko stranko«, vsi pa so kimali bučnemu, jeznemu, bojevitemu, sovjetsko resnobnemu Sandersu, ko je rohnel: »Nič se ne bo spremenilo, če ne bomo imeli jajc, da se upremo Wall Streetu, zavarovalniški panogi, farmacevtski industriji, vojaškoindustrijskemu kompleksu in industriji fosilnih goriv.«

Celo senator Michael Bennet, ki je bil še malo prej anti-Sanders, je rekel, da se strinja z »Berniejem«, da »90 odstotkov Američanov zadnjih 40 let res ni čutilo nobene gospodarske rasti« in da »imamo najhujšo dohodkovno neenakost v zadnjih 100 letih«. In ja, tudi Joe Biden, kralj upehane, senilne sredine, ki je bogatim donatorjem nedavno zagotavljal, da se, če bo zmagal, zanje po volitvah ne bo nič spremenilo, zdaj nenadoma podpira zvišanje minimalne plače, brezplačni študij, zeleni New Deal in javno zdravstveno zavarovanje. Noče izgledati kot anahronizem.

Še bolj šokantno: vsi predsedniški kandidati demokratske stranke – brez izjeme! – bi ilegalno vstopanje v Ameriko dekriminalizirali, nikogar ne bi deportirali, ločevanje otrok od staršev bi ustavili, vsem ilegalnim priseljencem pa bi velikodušno zagotovili zdravstveno zavarovanje in pot do državljanstva.

Kandidati demokratske stranke so govorili reči, ki bi še pred nekaj leti veljale za »lunatične« in »idiotske« in »nevarne« in »utopične« in »neresne«, predvsem pa »nesprejemljive«. Zdaj so na lepem sprejemljive. Ne pozabite, da je celo predsednik Barack Obama – še leta 2014 – opozarjal, da bodo vse ilegalne priseljence deportirali, naj starši iz Latinske Amerike otrok nikar ne pošiljajo na ameriško-mehiško mejo in da ilegalni priseljenci ne bodo upravičeni do zdravstvenega zavarovanja. Zdaj pa so vsi demokratski predsedniški kandidati v sebi odkrili Bernieja Sandersa.

»Če zdaj skrenemo v socializem, tvegamo, da bomo pomagali ponovno izvoliti najslabšega predsednika v ameriški zgodovini,« je panično posvaril John Hickenlooper, nekdanji guverner Kolorada. Nihče se ni zmenil zanj.

Lani julija je agencija YouGov opravila javnomnenjsko raziskavo, v kateri je demokratske volivce spraševala, ali si na bližnjih kongresnih volitvah želijo, da bi bili demokratski kandidati »bolj ali manj podobni Sandersu«: velika večina – 57 odstotkov – jih je odgovorila pritrdilno. Le pičlih 16 odstotkov si je želelo kandidate, ki ne bi bili »bolj ali manj podobni Sandersu«.

Demokratski volivci so hoteli sanderse – in dobili so sanderse. Množico sandersov. Nikar ne mislite, da so vsi ti demokratski kandidati res sandersi – ne, le na tekočem hočejo biti. Le pokazati hočejo, da imajo prst na pulzu in da gredo s časom. Nikar tudi ne mislite, da so vsi ti demokratski kandidati res tako blazno progresivni ali antikapitalistični – ne, le kapitalizem skušajo verjetno rešiti pred kapitalisti. In nikar ne verjemite, da je demokratska stranka zdaj »Berniejeva stranka«, kot smo brali: ne, demokratske stranke ni radikaliziral Bernie Sanders, temveč Donald Trump.

Sanders je pred štirimi leti izgledal kot totalna alternativa Trumpu. In demokratski kandidati hočejo izgledati kot totalne, absolutne, popolne alternative Trumpu. Prepričani so, da bi Trumpa lažje položili, če se maskirajo v Sandersa. Demokratski kandidat, ki hoče ostati v predvolilni bitki, mora pač zveneti kot Sanders – egalitarno, socialistično, skandinavsko.

Še celo Trump, ki kani za kampanjo zapraviti milijardo (in ki pravi, da se je hotelo shoda, s katerim je 18. junija v Orlandu lansiral predvolilno kampanjo, udeležiti 120 tisoč ljudi), je v intervjuju za revijo Time rekel, da bo primarne volitve demokratske stranke zelo verjetno dobil progresivec, ne pa sredinec, še najmanj Biden (»Kje je čarobnost?«).

Le za samega Sandersa, začetnika revolucije, izgubljenega med svojimi kopijami, ni več dovolj, da zveni kot Sanders.

Ka-ma-la!

Vprašanje je le, kateri izmed teh sandersov lahko odnese Trumpa? Ko je bilo televizijskih soočenj v Miamiju konec in ko so ugasnili luči, so tako rekoč vsi komentatorji in analitiki – res skoraj enoglasno – ugotavljali, da se je najbolj stegnila temnopolta Kamala Harris, 54-letna kalifornijska senatorka jamajško-indijskega rodu, ki je zavrtela »počasnega« in »nepripravljenega« Joeja Bidna, sicer glavnega favorita te tekme, tega, ki v tej tekmi igra – in nadomešča – Trumpa. Bidnu, ki se je nedavno hvalil, kako dobro je že na začetku senatne kariere, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sodeloval z ideološkimi nasprotniki, je najprej očitala, da je sodeloval tudi z Jamesom Eastlandom in Hermanom Talmadgeem, južnjaškima senatorjema, ki sta veljala za velika rasista, potem – v naslednjem retoričnem koraku – pa mu je očitala še, da je z obema, z Eastlandom in Talmadgeem, podpornikoma rasne segregacije, nasprotoval busingu, antisegregacijskemu ukrepu, s katerim so skušali desegregirati šole. Kar je pomenilo, da so črnske otroke z avtobusi – od tod izraz busing – vozili v šole, v katerih so bili večinsko belski otroci, belske otroke pa so z avtobusi vozili v šole, v katerih so bili večinsko črnski otroci. Črnskim otrokom naj bi z busingom olajšali integracijo. Biden je bil proti. »V Kaliforniji je bila tedaj deklica, ki naj bi se kot naslednja generacija integrirala v javni šolski sistem in ki so jo vsak dan z avtobusom vozili v šolo,« je rekla Kamala Harris, za hip ali dva zastala in – zvito, zbrano, zrelo – dodala: »Ta deklica sem bila jaz.«

Morali bi videti Bidnov zgroženi, zaprepadeni, prebledeli obraz, na katerem je pisalo: »Kako si mogla!« Kamala ga je prebarvala z belo in poslala v kot. Iskal je nove in nove izgovore, s katerimi pa je le znova in znova dokazoval, da ni razumel koncepta rasne desegregacije – in da sploh ni čutil nujnosti desegregacije. Njegovo objemanje z rasisti je izgledalo kot Trumpovo zagotavljanje, da so tudi med neonacisti »dobri ljudje«. Kamala Harris, polna anekdot o tem, kako se sosedovi otroci – belci – niso smeli igrati z njo, ga ni le zasenčila, temveč ga je, kot so rekli, »živega požrla«. Medijem je dala čustveni, elokventni, magični trenutek, ki so ga lahko citirali. Pokazala je, kako se komunicira.

Postala je viralna, Googlova najbolj trendovska topika. Zavzela je oder. Soočenje, v katerem naj bi prevladovala Biden in Sanders, je spremenila v svoj šov. Nevsiljivo. Izgledala je zmagovito in predsedniško, niti malo stereotipno. Ratingi so ji poskočili.

Kamala Harris, katere kampanjo vodi sestra, Maya Harris, in ki ji Trumpovi – očitno presrani – že očitajo, da ni »prava ameriška črnka« (kot Obama ni bil »pravi Američan«), je nekdanja kalifornijska javna tožilka (in kalifornijska pravosodna ministrica, okej, prva kalifornijska pravosodna ministrica). In da ne bo kakega nesporazuma: ni bila ravno progresivna tožilka – šerifom je resda naročila, naj ignorirajo Obamovo politiko deportiranja ilegalnih priseljencev (in resda je uvedla truancy, kazen za starše, ki otrok niso pošiljali v šolo), a ljubila je smrtno kazen in samice in stroge, visoke kazni. Nasprotovala je legalizaciji marihuane. Tudi politično je izgledala le kot surogat Hillary Clinton – ali pa Joeja Bidna, če smo že ravno pri tem.

Kamala Harris bo lahko vse, kar je Trump doslej rekel, uporabila proti njemu. Ženska proti posiljevalcu, črnka proti rasistu. V imenu ljudstva.

Zdaj se je kakopak spreobrnila in v sebi odkrila Bernieja Sandersa – višjo minimalno plačo, brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje za vse, zeleni New Deal, nadzor nad strelnim orožjem, prezir do davčne reforme, s katero je Trump odrešil bogate in korporacije, do zakonov, ki so vedno na strani bogatih, in do Trumpovega glorificiranja delnic, ki pa jih ogromno Američanov nima.

Nič, zdaj je tudi ona eden izmed berniejev sandersov, toda prav to, kako je obračunala z Bidnom, Trumpovim surogatom, je prebudilo upanje, da bi lahko tako obračunala tudi z originalnim Trumpom. Bidna je obdelala, kot so rekli, »tožilsko«. Dobesedno: zaslišala ga je – navzkrižno. Ona je vodila – on je sledil. Pokazala je, da obvlada oder in naracijo. Vse, kar je rekel, je uporabila proti njemu. Kot pravi Molly Hensley-Clancy (BuzzFeed): »Kamala Harris je pokazala, kako se bo soočila s Trumpom.« Ali pa Alan Schroeder (Politico): »Demokrati si predstavljajo, da bi lahko Trumpu naredila to, kar je naredila Bidnu.«

Demokrati potrebujejo nekoga, ki bo znal tožiti Trumpa.

Trumpa bi moralo biti strah, zelo strah. In res, glede na to, da ga najmanj 22 žensk obtožuje spolnega nasilja, bi bilo kar nekaj poetične pravice v tem, da bi se na koncu v predvolilni bitki z njim pomerila Kamala Harris, ženska in tožilka, da bi se torej finalno soočenje s Trumpom, ki v svoji upravičenosti do »grabljenja za pičko« vidi znak svoje superiornosti, prelevilo v sojenje Trumpu. Vse, kar je rekel, bo uporabila proti njemu. Ženska proti posiljevalcu, črnka proti rasistu. V imenu ljudstva.

Morda bi se ga lahko ljudstvo tako vendarle znebilo. Ali pa bi spet razmišljalo s krvjo.