»Zdi se, da umetnost nima več nobene moči«

V letošnji številki MLADINA INTERVJU 2019 smo se pogovarjali tudi z gledališkim režiserjem in profesorjem na AGRFT Janezom Pipanom 

Janez Pipan (1956) je gledališki režiser, vrsto let (1994–2008) je bil ravnatelj ljubljanske Drame, a ga je odstavila politika, prva vlada Janeza Janše. Pred tem obdobjem je režiral v Slovenskem mladinskem gledališču, po njem v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Je prejemnik štirih Borštnikovih nagrad, v svojem opusu pa je ustvaril nekaj prelomnih predstav. Recimo Jančarjev Klementov padec (1988) in uprizoritev Krsta pri Savici Dominika Smoleta (1993). Že leta 1984 je režiral Strah in pogum Edvarda Kocbeka. Zadnji Pipanovi predstavi sta bili Cankarjevi Hlapci (Drama) in Balzacov Mercadet ali Poslovni človek (MGL). Janez Pipan veliko bere, piše kolumne za Objektiv in predvsem rad predava študentom na ljubljanski AGRFT. Poučuje teorijo gledališke igre. Zanimajo ga zgodovinska realnost, eksistenca in utopija, to so, pravi, »hkrati moje življenje in tudi 'moja' umetnost, kolikor sem jo kdaj s kakšno dlako oplazil, ali je ona oplazila mene«.

A kaj je pravzaprav umetnost? Zakaj je pomembna in kako to, da je danes v svetu svobode in nekončnih možnosti manj vplivna kot nekoč? Še v času »zloveščega« socializma so politiki bolj hodili v gledališče, kot pa hodijo danes. »Neumnost, ki jo prodaja kapitalizem, je tako privlačna, da se ji človek ne more upreti. Zato ostaja neumen, sedi za pečjo (kvečjemu hodi še na zabave, izlete, dopuste, terapije itd.), in kapitalizem lahko vlada,« pravi Janez Pipan.

»Neumnost, ki jo prodaja kapitalizem, je tako privlačna, da se ji človek ne more upreti. Zato ostaja neumen, sedi za pečjo (kvečjemu hodi še na zabave, izlete, dopuste, terapije itd.), in kapitalizem lahko vlada.«

Janez Pipan

In politika? Premier? »On ni človek gledališča, temveč že od vsega začetka pripada politiki, na svojo politično kariero se je vseskozi pripravljal. In imate prav, slovenska oblast ne zahaja v gledališče. Kanclerka Angela Merkel pa na primer nikoli ne manjka na bayreuthskem festivalu«. Na oblasti je pač tista večina, ki ne hodi v gledališče, na razstave ali na koncerte klasične glasbe in ne ve, kako je videti NUK od znotraj. Če bi vstopili v NUK, bi jih najbrž zajela panika ali pa bi jih doletela še kakšna hujša tesnoba.

Janez Pipan v intervjuju razkrije tudi nekaj osebnih zgodb, med njimi tudi dogodek, ki je zaznamoval njegovo kariero. Zgodil se je na premieri Kocbekovega dela Strah in pogum, bilo je to sredi osemdesetih, v času, ko si je bilo treba svobodo še izbojevati. »Zdenka Kidrič je prišla na premiero. Na tribuni na drugi strani prizorišča je slučajno sedela Zdravka Kocbek, žena Edvarda Kocbeka. Nekoč sta bili veliki prijateljici, Zdenka Kidrič je v Ljubljani med okupacijo skrbela za Kocbekovo ženo in otroka, pomagala ju je skrivati itd., toda od leta 1951 (afera Strah in pogum) nista več govorili. Po koncu predstave sta se rokovali, pozdravili, slučajno sem bil zraven, nista se mogli izogniti druga drugi, a ni šlo za formalni stik, bili sta ganjeni, ko sta se srečali. Ta dogodek je simbolno najpomembnejši trenutek v vsej moji gledališki karieri«.

Več v posebni številki MLADINA INTERVJU 2019, ki je že na voljo na vseh prodajnih policah in tudi v naši spletni trgovini >>