Tilyen Mucik, umetnica

Lahko bi rekli, da je letos »leto Tilyen Mucik«. V minulih mesecih se je 24-letna fotografinja predstavila v ljubljanski galeriji Photon, zdaj pa v novogoriški Mostovni, na samostojni razstavi nenavadne podobe iz serije Flora Femina. Skoraj sočasno je s svojo interpretacijo »tihožitij« sodelovala tudi na skupinski razstavi Življenja reči v Galeriji Fotografija in še na razstavi Glasno-žitje v Mali galeriji BS, kjer je prav tako predstavila eno izmed svojih tihožitij. Še vedno je sveža fotografska monografija z naslovom 00:00 – Alternativno koncertno dogajanje v Velenju, v kateri so ponatisnjene njene fotografije 126 bendov oz. glasbenikov, ki jih je fotografirala v minulih šestih letih v velenjskem mladinskem klubu eMCe plac.

Danes se posveča predvsem intimnejšim temam in raziskovanju različnih fotografskih tehnik, kar izpričujejo njena dela na omenjenih razstavah, v svet vizualne umetnosti pa je vstopila s fotografiranjem koncertov. A tudi ob tem delu, ki ga je opravljala od svojega 14. leta, njen namen ni bil le zabeleženje dogodka, temveč je skušala v oko kamere zajeti tiste trenutke, ki kažejo naboj ali silo, ki jo izžareva bend. Držala se je pravila prijatelja Jurija Vižintina: »Dokler ne zašvicajo, ni kaj fotografirati.« Obenem pa prav ti trenutki po njenem najbolj nazorno odgovarjajo na vprašanje, zakaj skupina ljudi na odru pravzaprav ustvarja glasbo. »Morda sem z iskanjem teh trenutkov skušala tudi sama sebi podzavestno odgovoriti, zakaj se ukvarjam s fotografijo,« pravi Mucikova. Pa še skrila se je lahko za fotografskim aparatom, saj je, introvertirana, kot je, z njim lažje pristopila k ljudem in opazovala okolico. »Bolj kot za žuranje in druženje je šlo za opazovanje ljudi.« V zadnjem letu je opustila to delo, da bi se scela posvetila raziskovanju na področju vizualnega. Posledica so omenjene razstave, formalno zelo različne, a druži jih inovativen preplet dveh tematskih niti: ženske in botaničnega. Ljubezen do rastlin je v njej že od otroštva, od takrat, ko ji je mama predstavila namen herbarija. Občuduje raznovrstnost rastlinskih oblik in njihovih delov, cvetov, listov, vitic, in še vedno se čudi brezhibnosti »programa«, ki skrbi za njihov življenjski krogotok.

Ženske so bile skozi zgodovino pogosto upodobljene skupaj s cvetjem in zdelo se je, da ženske in cvetje nekako naravno, samoumevno sodijo skupaj, vendar Mucikova ne ustvarja klasičnih portretov žensk z rožami, temveč raziskuje različne vsebinske in tehnične načine spajanja teh dveh motivov. Povedna pa je njena misel, da je zanjo primarno druženje s portretirankami, drugotnega pomena pa fotografija, ki jo na teh srečanjih ustvari. »Rada imam stik, ki ga vzpostaviva s portretiranko pred fotografiranjem. Pogosto se, preden mi pozira, pogovarjava uro ali več. Tudi na osnovi tega pogovora lahko prvotno idejo spremenim ali jo zapeljem v drugo smer. Všeč mi je ta nepredvidljivost.« Od tu tudi njena izbira tehnik v snovanju podob. Pri ustvarjanju namreč posega po alternativnejših tehnikah, tistih, pri katerih ne more povsem usmerjati procesa ustvarjanja. Končna podoba pa zato deluje – z vsemi »napakami«, ki jih vsebuje, denimo sledmi čopiča ali »ranjenimi« listi – bolj organsko in v svoji nepopolnosti človeško. Prvo serijo fotografij žensk, akte v seriji La Loba, je ustvarila s klasičnim analognim fotografiranjem, danes pa je njen ustvarjalni proces povsem drugačen. Ena izmed tehnik, ki jo je uporabila v ustvarjanju podob za Floro Femino, vključuje obisk samopostrežne trgovine, nakup borovnic ali drugega sadja oziroma zelenjave, kar doma zmelje, s to zmesjo, emulzijo, večkrat premaže list papirja ter nanj položi folijo z motivom, vse skupaj pa za nekaj dni ali tednov izpostavi sončni svetlobi, da se naposled prikaže podoba. Antotipija, kakor se imenuje ta proces, je le ena izmed alternativnih fotografskih tehnik, ki jo je uporabila v tej seriji. Sestavni del Flore Femine so tudi podobe, ki jih je ustvarila s klasičnim »kolažiranjem« podob žensk in cvetja, tudi podobe, ki so nastale tako, da je izpostavila fotografije žensk trohnenju cvetlic ali drugega rastlinja, največ pozornosti pa zagotovo pritegnejo podobe, ki jih je ustvarila s klorofilnim procesom, saj je končni rezultat na rastlinskih listih »odtisnjena« ženska podoba.

Mucikova na ta način ustvarja umetniška dela, ki so navdušujoča in zanimiva z estetskega ter tehničnega vidika, obenem pa s tematsko rdečo nitjo – prepletom podob žensk in cvetja – zastavljajo splošnejša vprašanja o reprezentaciji ženske in ženstvenosti v preteklih in današnjem obdobju.

Zdajšnje raziskave, ki jih nadaljuje v okviru magistrskega študija na Akademiji za likovno umetnost, le še utrjujejo njeno prepričanje, da si je izbrala pravo pot v umetniškem ustvarjanju. Ta čas snuje tehniko, ki bi omogočila ustvarjanje rastlinske podobe na mediju brez fotografiranja. Uspela ji je že vezava knjig z živimi rastlinami namesto niti. »Zdi se mi, da se vse bolj odmikam od klasične fotografije k nečemu eksperimentalnemu in novemu, česar še ne poznam,« pravi.