Svet se spreminja

Supercelične nevihte niso ravno pogost pojav. Ali pač? Vsekakor si vremensko manj podučeni tega nismo razjasnili z ogledom torkovega Sveta na Kanalu A, ki se je uveljavil kot informativna oddaja o malem človeku za malega človeka. Med obširnim obravnavanjem zadnje ujme so veselo bliskali s tem zvenečim terminom, mi, ki superceličnih neviht ne poznamo in bi si želeli stavek pojasnila, pa smo lahko kolebali med slabimi možnostmi: da se premalo posvečamo vremenu; da je nekdo pri Svetu precenil gledalce; ali, kar se po ogledu cele oddaje zdi najbolj verjetno, da je ta nekdo svoje delo opravil šlampasto in se tudi sam ni pozanimal.

V Svetu so se v veliki meri otresli nadležne kričavosti, s katero so nekdaj iz skoraj vseh tegob malega človeka predvidljivo vlekli »pogumne« neoliberalne sklepe (država je itak zanič, politiki pokvarjeni, znajti se moraš sam, ukinimo davke!). Zato je oddajo lažje gledati, ne da bi proti koncu želeli ustanoviti kakšno vardo. A luknjo, ki jo za sabo pusti tank populizma, je žal težko zapolniti; težko je zadovoljiti spektakla navajene gledalce. In vsekakor zahteva, da se novinar dobro pozanima o temah, ki jih obravnava, saj je luknje v razumevanju lažje opaziti. Za novinarja na komercialni televiziji je pravzaprav res pogumno že to, da se upre skušnjavi, da bi iluzijo poguma ustvarjal z udrihanjem vsepovprek. A če jim je v torkovem Svetu uspelo vstaviti solidno mero zgroženosti v prispevek o otrocih politikov, ki da lažje dobijo službe za davkoplačevalski denar, se je neodločnost bolj pokazala pri poročanju o peripetijah pri organizaciji koncerta Thompsona v Sloveniji. Ta je bil že večkrat prepovedan, organizator pa išče vse mogoče pravne luknje. Thompson je glasbenik, ki zavestno, načrtno in uspešno gradi na spodbujanju sovraštva. V Svetu pa so se, namesto da bi koncert enostavno označili za nesprejemljiv in razložili, zakaj, podrobno posvetili pravnim vprašanjem glede koncerta. Če bi jasno opominjali, kako nevarni sta opevanje in spodbujanje krvave morije, kar počne »kontroverzni pevec«, bi se verjetno preveč odprla (neumna) vprašanja svobode govora, zato so možne pomisleke raje orisali denimo s tem, da je hrvaška policija na njegovem nastopu v Kninu »zabeležila prekrške, kot so nošenje ustaških kap, kršenje zakona o javnem miru in prodaja zastave z neprikladnimi obeležji«. Ekipa Sveta se ni zgrozila niti, ko je župan Gorišnice (ene od možnosti za prizorišče koncerta) Jože Kokot dejal, da o koncertu nima mnenja; njegovo stališče bo takšno, kot bo rekla upravna enota Ptuj.

Pa saj Svet v tem ni nič posebnega v državi, kjer se lahko znajdeš v težavah, če nekomu, ki misli kot fašist, govori kot fašist in dela kot fašist, rečeš fašist. Vprašanja o pravni izvedljivosti zla so danes povsem običajna. A če lahko mali ljudje oprostimo šlampasto razlago supercelične nevihte, bi morali vse težje oproščati šlampaste razlage sovraštva, ki grozi, da se bo znova razraslo po Evropi. Razen če je najboljša razlaga banalnosti zla že to, da je njegova rast odvisna od upravnega dovoljenja.