Vrtna (ob)bluesovska idila

Ljubljančani smo še pred nekaj leti obupovali nad pomanjkanjem koncertov v poletnih mesecih, zdaj pa skoraj vsak dan lahko izbiramo med kopico dogodkov. Eno dejavnejših poletnih prizorišč je tudi letos klub Gala hala na Metelkovi oziroma njegov Letni vrt, prikupna urbana oaza, kjer se na odru vsak večer izmenjujejo glasbeniki in didžeji najrazličnejših profilov. Letos so svojo ponudbo obogatili tudi s koncertnim ciklom Intimno, v okviru katerega gostijo zanimive balkanske glasbenike, minuli ponedeljek niškega posebneža Dimitrija Simovića oziroma njegov – tokrat v trio razširjen – solistični projekt Dimitrije Dimitrijević. Težko bi si izmislili lepšo kombinacijo prizorišča, razpoloženja in glasbe.

Simović je v zadnjih dveh letih sicer reden gost slovenskih odrov. Prvič smo ga slišali kot basista in vokalista prodornega tria Igralom pred dobrima dvema letoma v Kinu Šiška, ko je ogrel občinstvo pred nastopom kultne zasedbe Disciplin A Kitschme. Ne po naključju – Simovića je za to, da je pred poldrugim desetletjem začel igrati bas kitaro in ustvarjati svojo glasbo, namreč motiviral prav Koja, s katerim si delita naklonjenost do bluesa, ki se ga lotevata vsak po svoje. Simović s tršim rockovskim značajem v zasedbi Igralom in v introspektivnejši različici s solističnim projektom Dimitrije Dimitrijević. Na doslej objavljenih dveh malih ploščah je bluesovsko senzibilnost križal še z elementi R&B-ja, ambientalne glasbe, psihedelije in krautrocka, vse skupaj pa je skozi zapovedi trendovskih indie smernic všečno izoblikoval v povsem svoj izraz. No, sodeč po novih skladbah, ki jih je predstavil v ponedeljek, bo na prihajajočem dolgometražnem prvencu Čar - pitanje, te (med)žanrske eklektike še več.

Čeprav je bila zvočna podoba zaradi žive izvedbe enotnejša, je bilo jasno, da se Simović noče žanrsko ukalupljati. Enako prepričljivo se spogleduje z dubovsko ležernostjo, postpunkovsko nabritostjo, umirjeno, radovedno interpretacijo bluesa in psihedelije ali pa z nafankiranim brskanjem po krautrockovski repetitivnosti. Kar pa ne pomeni, da je bil koncert brez glave in repa. Žanrski zasuki so namreč vedno predvsem v službi izpovedi posameznih pesmi, v katerih Simović introspektivno, na premisi drobnih intimnih trenutkov, duhovito razmišlja o življenju. Za to, da so skladbe dobile kompaktno obliko, sta ob Simoviću tokrat poskrbela še hrvaška klaviaturistka Sara Renar in bobnar Danijel Kadijević, ki sodeč po izvrstnem, na pol improviziranem zaključnem dodatku v zasedbi dobivata vse pomembnejšo vlogo.

Zasedba Dimitrije Dimitrijević je bila tokrat že zaradi kontemplativne narave svoje glasbe tako rekoč idealen gost serije Intimno in glasbeno užitkarskega ambienta Letnega vrta pred posedenim občinstvom. Zdelo se je celo, kot da je Simović svoj solistični projekt in glasbo zasnoval za prav take priložnosti.