Mavrična levičarka?

Novoizvoljena predsednica evropske komisije, Nemka Ursula von der Leyen (CDU), prihaja seveda iz največje politične skupine v evropskem parlamentu, Evropske ljudske stranke (EPP), katere slovenske članice so stranke SLS, NSi in SDS. Poleg nekaterih uradnih dejstev iz življenjepisa – da se je rodila v Belgiji in živela v ZDA, da izhaja iz družine poklicnih politikov, da je tesna sodelavka nemške kanclerke Angele Merkel – v njenem CV najdemo tudi podatka, zanimiva za Slovenijo. Prvi je, da je ta nemška konservativka leta 2017 podpirala pobudo Poroka za vse, torej pobudo za uzakonitev porok homoseksualnih parov. To bi slovenski evroposlanci iz vrst EPP, Franc Bogovič, Ljudmila Novak, Romana Tomc in Milan Zver, verjetno najraje spregledali. Zver in njegov šef Janez Janša sta v času obračuna EPP z Viktorjem Orbánom marca letos recimo zaničljivo govorila o izdajalskih »mavričnih strankah« v tej politični skupini. Poleg tega je jeseni 2014 k sebi na dom vzela sirskega begunca in mu pomagala pri vključitvi v družbo in pri iskanju dela.

Ta primer ponovno kaže, da evropska desna, konservativna politika ni enaka slovenski desni, konservativni politiki. Zaradi nekaterih prvin iz življenjepisa nove predsednice evropske komisije, recimo angažiranja na socialnem področju, bi jo lahko iz slovenske perspektive mirno uvrstili na mavrično, levo stran političnega spektra. Ni dvoma, da je Ursula von der Leyen, po izobrazbi zdravnica, narejena iz popolnoma drugačnega testa, kot je bil njen predhodnik Jean-Claude Juncker. Ta se je pred štirimi leti na vrh komisije zavihtel s položaja premiera in finančnega ministra Luksemburga, ki je imel dolgo zgodovino in bogate izkušnje pri davčni optimizaciji (legalnih utajah). Ursula von der Leyen, ki je bila še pred kratkim nemška obrambna ministrica, pa je od leta 2004 večinoma vodila resor za socialo in družino. Ožje jedro držav EU je pri izbiri predsednice komisije nedvomno upoštevalo politične spremembe v zadnjih letih, ko je tudi Junckerjeva komisija zaradi vzpona populističnih strank začela krepiti evropske socialne politike.

Hkrati pa je seveda dejstvo, da bo evropsko komisijo – ne glede na vso kritiko in korenite spremembe – spet vodila EPP, tako kot že zadnjih 15 let. Za volivce, ki upajo na spremembo v Bruslju, je to skrajno deprimirajoče. V EPP so vladanje EU v zadnjih letih povsem prikrojili svojim potrebam. Od prvih volitev v evropski parlament leta 1979 pa vse do leta 1999, torej 20 let, so bili socialisti v parlamentu najmočnejša politična skupina. Četudi so bili najmočnejši, pa evropske komisije pogosto niso vodili, saj so pri pogajanjih med državami glede tega pomembnega položaja zmagovala druga merila. Recimo to, da mora levemu predsedniku evropske komisije slediti desni. A odkar so v tem tisočletju začele na volitvah zmagovati konservativne stranke, v EPP vztrajajo, da mora komisijo vedno znova voditi njihov »spiztenkandidat«. Pri čemer jim je, da bi bili videti najmočnejši, pod dežnikom vedno znova uspelo združiti precej nenavadno druščino. Vanjo sodi tudi stranka Viktorja Orbána, ki mu ti politični pragmatiki niso zmogli pokazati vrat, četudi je postal utelešenje razdiranja Evrope.

Zgolj dva slovenska evropska parlamentarca, Tanja Fajon in Milan Brglez, zato von der Leynove nista podprla v prepričanju, da se bo z njo v Evropi vzdrževal »status quo«. Evropski liberalci, ki so v preteklem letu na čelu z Guyjem Verhofstadtom imeli največ povedati o Orbánovi grožnji svobodnemu svetu, so ubrali bolj pragmatično pot in so – tako kot tudi oba poslanca iz stranke Marjana Šarca, Irena Joveva in Klemen Grošelj – novo predsednico komisije podprli. Precej pragmatično pa je Šarec za slovenskega komisarja predlagal Janeza Lenarčiča, sedanjega stalnega predstavnika Slovenije pri EU.