Kakšen je svet Borisa Johnsona, novega britanskega premierja?

Kako se bo Združeno kraljestvo znašlo s predsednikom vlade, ki ljudi, države in predvsem tudi samega sebe ne jemlje resno, a želi za vsako ceno postati junak?

Nekdanji britanski zunanji minister in londonski župan Boris Johnson je novi vodja britanskih konservativcev, ki bo danes, v sredo, 24. julija,  obenem postal tudi novi britanski premier. Po izvolitvi je članom stranke obljubil, da bo državi dal novo energijo in do 31. oktobra izvedel brexit. EU je po poročanju STA z njim pripravljena sodelovati, a vztraja pri ločitvenem sporazumu.

Kdor želi podrobneje spoznati novega predsednika britanske vlade Borisa Johnsona, mora poiskati dobro založeno britansko knjigarno in prebrati njegov roman 72 devic. Leta 2004, ko je ta knjiga izšla, je bil Johnson odgovorni urednik politične revije The Spectator in poslanec britanskega parlamenta. V njej opisuje britanskega poslanca, ki se zjutraj s kolesom prebija do parlamenta, je enako skuštran kot Johnson in živi v stalnem strahu, da bo razkrito njegovo zunajzakonsko razmerje in povzročilo konec njegove politične kariere. Da bi to razmerje postalo nepomembno, hoče predsednika ZDA zaščititi pred terorističnim napadom. 

Bettina Schulz v die Zeit ugotavlja, da je knjiga v precejšnji meri avtobiografska. Boris Johnson je leta 2004 zanikal svoje razmerje z novinarko Petronella Wyatt in njen splav. Po razkritju, da je lagal, je bil razrešen kot minister za kulturo v senci. Johnson iz knjige prav tako ni časten politik, saj njegovo delo opravlja asistentka, trdna politična stališča so mu tuja. Britanskega poslanca avtor Johnson opisuje kot malo luč v morju politične brezobzirnosti. Zanima ga samo lastna kariera. »O bog, kakšne vrste konservativni politik je dejansko? Tako veliko razočaranje je,« se v knjigi jezi asistentka. »Ali ne razume, da ljudje mislijo resno? Plačujejo ga davkoplačevalci, zato bi v parlamentu moral zastopati državljane,« še pravi.

Tudi dejanski Boris Johnson ni pristaš političnih načel. Najprej je podpiral obstanek Združenega kraljestva v EU, potem jih je z lažnimi obljubami zapeljal na neodgovorno pot brexita. Enkrat je glasoval za izstopni dogovor z EU, ki ga je predlagala njegova predhodnica Theresa May, potem spet proti. V knjigi se posmehuje politikom, ki vztrajajo pri svojih stališčih. 

Najprej je podpiral obstanek Združenega kraljestva v EU, potem jih je z lažnimi obljubami zapeljal na neodgovorno pot brexita. Enkrat je glasoval za izstopni dogovor z EU, ki ga je predlagala njegova predhodnica Theresa May, potem spet proti.

Prilagajanja vedno novim razmeram se je pravi Boris Johnson naučil že kot otrok. Po rojstvu v New Yorku se je s svojimi starši v 14 letih 32-krat preselil, saj je oče veliko potoval - med drugim je bil namreč tudi novinar, evropski poslanec in uslužbenec Evropske komisije ter Svetovne banke. Johnson je svoje junake našel v delih klasikov stare Grčije in Rima. Obožuje zlasti Perikleja, demokrata, ki je vladal Atenam z bolj trdo roko in bolj populistično kot drugi, se dolgo obdržal na oblasti in položil temelje za akropolo.

Za Borisa Johnsona je akropola brexit, novo obdobje, v katerem bo pripeljal Združeno kraljestvo v zasluženo svobodo, celoten narod ga bo za to častil in ljubil. Vidi se tudi kot Churchill, ki je v drugi svetovni vojni za svet rešil zahodno demokracijo. Da čas med letoma 2008 in 2016, ko je bil župan Londona, predstavlja kot zlata leta, v katerih je mesto popeljal iz revščine, je del te slike. V resnici se je London pobral iz recesije potem, ker se je končala finančna kriza.

Ko je njegova mati doživela kolaps, je moral mladenič Boris v internat. Na elitni šoli britanske aristokracije Eton se je moral prvič izkazati. V knjigi ugotavlja, da je človek vedno odvisen od hvale drugih, najprej so to starši in družinski člani, potem učitelji, prijateljica. To se mu vtisne v spomin. V realnem svetu se mu je na Etonu uspelo uveljaviti kot pretepaču s šalami in šarmom. Od takrat tudi ni več Alexander, ampak Boris.

Prilagajanja vedno novim razmeram se je Boris Johnson naučil že kot otrok. Po rojstvu v New Yorku se je s svojimi starši v 14 letih 32-krat preselil.

Na univerzi Oxford je bil glavni na študentskih pijanskih zabavah. V razpravah na Oxfordu se je enako kot drugi politiki naučil, kako je mogoče igraje v nekaj minutah zastopati ideološko povsem različna stališča. V teh razpravah je poudarek na ironiji, kajti kdor se hoče z dejstvi boriti proti ironiji, pokvari igro in nič ne razume. 

Vse, kar je v zadnjih tednih povedal o brexitu, je bilo podrejeno temu, da postane predsednik vlade. Spremembe stališč se ne sramuje. Prepričan je, da je mogoče vse doseči, vse je dovoljeno postaviti pod vprašaj, religijo, zakone, načela, vse to so bergle, s katerimi si je na lastni poti mogoče pomagati pri premagovanju ovir. 

V svetu Borisa Johnsona je tako dovoljeno pravila in zakone po potrebi spoštovati in kršiti. Za posledice odgovarjajo drugi. Njegove številne ljubice so same odgovorne za splave, Britanci pa za razočaranja zaradi njegovih praznih obljub glede brexita. 

Na univerzi Oxford je bil glavni na študentskih pijanskih zabavah. V razpravah na Oxfordu se je enako kot drugi politiki naučil, kako je mogoče igraje v nekaj minutah zastopati ideološko povsem različna stališča.

V romanu 72 devic poslanec reši ameriškega predsednika pred terorističnim napadom in to reševanje po televiziji spremljajo ljudje po vsem svetu. Njegov skok čez plot nikogar več ne zanima. Njegovo junaštvo je pomembnejše, zato lahko neovirano odkolesari domov. Zagotovljeno ima ljubezen od družine in državljanov. 

Bettina Schulz ob tem sprašuje, kako se bo Združeno kraljestvo znašlo s predsednikom vlade, ki ljudi, države in predvsem tudi samega sebe ne jemlje resno, hoče pa za vsako ceno postati junak.

Tudi Alex Marshall v New York Timesu piše, da je treba knjige, ki jih je napisal Boris Johnson, podrobneje preučiti. Predavatelj političnih ved Steven Fielding, ki je raziskoval, kako je britanska politika predstavljena na področju kulture, pravi, da so te knjige del širšega projekta Boris. Niso samo knjige. Tudi Sonia Purnell, nekdanja sodelavka pri časopisu The Daily Telegraph, ki je napisala njegovo biografijo, pravi, da je bil roman 72 devic dragocen vir zanjo. Dodala je, da je Johnson zelo skrivnostna oseba, ki dopušča bežne vpoglede.

Včasih je podpiral priseljevanje, zdaj o tem nima več jasnih stališč. Včasih je podpiral naftno industrijo, zdaj se prestavlja kot zagovornik varovanja okolja. Je človek brez prepričanj in vrednot, zanj je pomemben zgolj instinkt.

Po njenih besedah je politični kameleon. Bil je (vsaj na videz) levičarski župan Londona, zdaj podpira desničarski brexit. Včasih je podpiral priseljevanje, zdaj o tem nima več jasnih stališč. Včasih je podpiral naftno industrijo, zdaj se prestavlja kot zagovornik varovanja okolja. Je človek brez prepričanj in vrednot, zanj je pomemben zgolj instinkt.  

Jon Allsop na portalu Columbia Journalism Review piše, da Boris Johnson ostaja enigma, čeprav je bilo v zadnjem času o njem napisanega veliko. Dejansko v mnogih ozirih nikoli ni prenehal biti novinar. V zadnji kolumni za The Telegraph je brexit primerjal s pristankom na luni pred 50 leti. Ta primerjava nima nikakršnega smisla, je klasično Johnsonovo prepričanje, da je »zmorem« dovolj, da je mogoče premagati tehnične težave. Mediji mu takšne prazne retorike kot predsedniku vlade ne bi smeli dopuščati, morali bi ga soditi po vsebini. 

FM6kSFfZI54