Poletna punk poezija

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko obiskovalcev se je torkovega koncerta Shilpe Ray udeležilo zato, ker so ameriško glasbenico indijskih korenin leta 2013 slišali na koncertu Nicka Cava in njegove zasedbe The Bad Seeds v Hali Tivoli. O tem, da si je na račun sodelovanja s Cavom, ki ji je solistični prvenec It’s All Self Fellatio (2013) objavil pri svoji založbi Bad Seeds Ltd., gotovo pridelala nove privržence, sicer ni dvoma. Je bilo pa na takratnem koncertu, kjer je nastopila v vlogi predskupine, očitno, da so jo Cavovi feni precej grdo zignorirali. Ja, verjetno bi ji mnogo več simpatij namenili privrženci Cavove prejšnje, bolj surove, umazane in punkovsko razposajene zasedbe The Birthday Party. Podoben vtis je pustil tudi njen torkov nastop na lepo zapolnjenem Letnem vrtu Gala hale.

To ne pomeni, da Rayevi manjka zrelejša prefinjenost, še posebej ne na njenih studijskih posnetkih, toda hkrati je ves čas očitno, da njeno srce utripa predvsem v zvokih newyorškega podtalja iz sedemdesetih let, ki sta mu poveljevali zasedbi The Velvet Underground in The New York Dolls. Da se iz domačega New Jerseyja, kjer je bila (s svojo družino) zaradi svojega izvora in drugačnega videza – menda so jo imeli za Iračanko – pogosto tarča nestrpnosti, preseli v bolj multikulturni Brooklyn, je bila logična odločitev. Jo je pa selitev kmalu postavila na realna tla. To ni bil več tisti »punkovsko poetični« New York, ki se ji je prikupil ob poslušanju najljubših bendov, zato se je vedno počutila kot avtsajderka. Te razočaranosti pa se brez olepševanja loteva tudi na svojih ploščah, ki jih še posebej cenijo predvsem glasbeni kritiki in poznavalci.

Da ne igra glasbe za množice, temveč za izbrano občinstvo, je bilo jasno tudi na torkovem koncertu, na katerem je repertoar s pomočjo štiričlanske spremljevalne zasedbe osredinila okoli skladb s svojega zadnjega dolgometražca Door Girl (2017). Ker so jih priredili v nekoliko tršo, rock ’n’rollovsko podobo s pritiklinami surf rocka, bluesa, no wava in punka, smo pogrešali tiste zvočne posebnosti, podrobnosti, s katerimi je Rayeva na ploščah izoblikovala zelo samosvoj izraz, je pa na drugi strani zato še več pozornosti dobila njena uporniška narava. Nekoliko presenetljivo tokrat ni igrala na harmonij, ki je postal prepoznaven del njene glasbe in koncertov, je pa to izkoristila za spretno igro z (orgelsko) klaviaturo in predvsem z izjemnim petjem, s katerim se izvrstno znajde tako v bolj umirjenih baladah kot v kričavih, punkovsko ostrih skladbah.

Če se je po turnejah s Cavom tudi sama pritoževala, da je ni poslušal nihče, v torek, vsaj sodeč po odzivu, ni bilo dvoma o tem, da smo Rayevo poslušali in slišali vsi.