Brian Eno: Apollo: Atmospheres & Soundtracks – Extended Edition

+ + + +

Brian Eno je pri ustvarjanju vedno raje gledal naprej kot nazaj. Tokrat je naredil izjemo. Zaradi 50. obletnice pristanka na Luni in ker je leta 1983 skupaj z bratom Rogerjem in Danielom Lanoisom, dolgoletnim sodelavcem, cenjenim kanadskim producentom in kitaristom, posnel glasbo za dokumentarni film o Nasinem programu Apollo. Ker je bil odziv na kolaž videoposnetkov Apollovih odprav in glasbe slab, so film nadgradili s posnetki intervjujev z astronavti in ga na platna poslali šest let pozneje, je pa glasba medtem že zaživela svoje življenje. Še veliko živahnejše po tem, ko se je Ewan McGregor ob sublimnih teksturah skladbe Deep Blue Day v filmu Trainspotting potopil v straniščno školjko. Skladbe s soundtracka so se pozneje znašle še v drugih kultnih filmih, navdihnile četo glasbenikov, plošča pa danes velja za klasiko ambientalne glasbe in eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih Enovih del. Zdaj so jo za ponatis zvočno izboljšali, Eno pa se je prvič po 36 letih spet sešel z bratom in Lanoisom in skupaj so za razširjeno različico plošče posneli 11 novih skladb.

Na skladbe iz leta 1983 so najbolj neposredno vplivale fotografije iz filma, to pa je botrovalo atmosferični, eterični, krhki glasbi, skorajda zvočnemu odtisu podob breztežnosti, neskončnosti vesolja, strahov in vznemirjenosti ob odkrivanju neznanega. Ampak v glasbi je bilo tudi nekaj zelo tuzemskega, človeškega. Ena so zanimali občutki astronavtov, ki so si na teh poletih čas sicer (presenetljivo) krajšali s country glasbo. In zanimal ga je val optimizma, ki ga niso povzročile le Apollove odprave, temveč čas velikih družbenih sprememb. Ko danes gleda nazaj, se mu zdi, da je bilo »zlato obdobje kapitalizma« – čas med koncem vojne in sredino sedemdesetih let – pravzaprav zlato obdobje socializma. Vedno so ga zanimala velika vprašanja, zadnja leta predvsem ekologija. Ob izidu nove plošče se denimo sprašuje, ali bodo gospodarske elite zdaj, ko se očitno bliža čas, ko bomo sposobni naseliti druge planete, postale še bolj brezbrižne v okoljevarstvenih politikah. Menda resno razmišlja celo, da bi tožil Trumpa.

Ker ti Enovi razmisleki močno vplivajo na izkušnjo poslušanja obeh plošč, je (razpoloženjske) razlike med njima težko objektivno presojati. Očitno je, da sta del iste zgodbe, navsezadnje že zato, ker je obe posnela ista zasedba. Starejša je ambientalna klasika, nova pa sodobno zveneča ambientalna plošča, s katere odmevajo tudi nove izkušnje, ki si jih je Eno, glavni skladatelj na obeh, pridobil v zadnjih 30 letih. Če bi šlo zgolj za glasbo, nove (dodatne) plošče morda res ne bi potrebovali. A ko jo kontekstualiziramo, postane jasno, da si trojec za to, da jo posname, ne bi mogel izbrati primernejšega trenutka.