Preganjavica

Če uporabljate družabna omrežja, ste te dni brez dvoma zasledili mnogo fotografskih manipulacij, v katerih naj bi bili vaši prijatelji (oziroma ljudje, ki jim sledite na spletu) videti kot starčki, a pravzaprav so videti kot počlovečen skrotum. #faceappchalange, spletni »izziv«, pri katerem v aplikacijo FaceApp naložimo svoj selfi, aplikacija pa naš obraz v nekaj trenutkih umetno postara za kakšnih štirideset let – tako da nam z digitalno obdelavo zguba kožo in posivi pričesko –, je iz nekega razloga čez noč postal viralna uspešnica. Verjetno zato, ker nas iskreno zanima, kako bi bili – po interpretaciji neke prismuknjene aplikacije – videti stari in zgubani, predvsem pa zato, ker si s spletno objavo ostarele različice samih sebe zagotovimo zajetno število lajkov.

FaceApp sicer ni nova aplikacija, a njena priljubljenost te dni zaradi filtra, ki nas postara, doživlja silovit preporod: v dveh letih, odkar je na voljo, si jo je naložilo že kar sto petdeset milijonov uporabnikov, večina pa je to storila v zadnjih dveh tednih. Aplikacija FaceApp ni odmevna zgolj zato, ker se toliko uporabnikov družabnih omrežij silno zabava, ko na spletu objavljajo svoje alternativne različice, temveč tudi zato, ker jo od njenih začetkov spremljajo številne kontroverznosti.

Leta 2017 je FaceApp veliko prahu dvignil zaradi filtra, ki je uporabnikom digitalno spremenil raso, predvsem zaradi funkcije, ki je belce spreminjala v temnopolte, saj je bil končni produkt videti kot t. i. blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, ki velja kot zgodovinski simbol rasizma. Danes pa je FaceApp sporen zaradi potencialnih težav, povezanih z izkoriščanjem naših digitalnih podatkov, kar odraža duh časa: pogoji uporabe aplikacije so že dve leti isti, a v vmesnem času sta se zgodili aferi Cambridge Analytica in Huawei – skratka, uporabniki spleta smo se začeli zavedati, da nas opazuje veliki brat.

Podobno raven »viralnosti« kot #faceappchalange je zato doseglo tudi malo morje zaskrbljenih člankov, ki svarijo pred tem, da rusko podjetje Wireless Lab, ki je ustvarilo FaceApp, zlorablja naše osebne podatke, privatizira naše obraze in izkorišča dejstvo, da se s pogoji uporabe spletnih aplikacij vedno strinjamo, ne da bi jih sploh prebrali. Čeprav gre v slednjem zaznati dobro mero – morebitno skrb vzbujajoče – resnice, se ob odzivih na FaceApp poraja vprašanje, ali gre za odvečno, prenapihnjeno paniko ali pa za resnično težavo. Nekako gre za oboje hkrati: potencial za zlorabo naših podatkov, ki si jih Wireless Lab lasti po tem, ko digitalno postaramo svoj selfi, zbuja skrb, a pravzaprav je izjemno podobno početje tudi številnih drugih aplikacij, družabnih omrežij in spletnih portalov.

Temeljna težava naj bi bila v tem, da FaceApp fotografij ne procesira na našem pametnem telefonu, temveč jih naloži na svoj zasebni strežnik, kjer jih po obdelavi tudi hrani – skupaj s sto petdeset milijoni drugih obrazov. Tako obsežen arhiv fotografij obrazov in drugih podatkov, ki jih Wireless Labu podarimo s tem, ko v aplikacijo naložimo svoj selfi in privolimo v njene pogoje uporabe, lahko izjemno prav pride za razvoj programske opreme za prepoznavanje obrazov – tehnologije, ki fotografije ali posnetke obrazov ujema z identitetami.

Čeprav Jaroslav Gonočarov, izvršni direktor Wireless Laba, trdi, da podjetje podatkov ne namerava zlorabljati v komercialne namene, pa sumljivi pogoji uporabe aplikacije FaceApp pričajo o nasprotnem: v drobnem tisku nam brezbrižno pojasnijo, da lahko podjetje Wireless Lab s fotografijami, ki jih naložimo v aplikacijo, in drugimi podatki, ki jih z uporabo aplikacije serviramo podjetju, pravzaprav naredi vse, kar želi: »FaceAppu brez kompenzacije dodelite nepretrgano, nepreklicno, neekskluzivno licenco za uporabo, reproduciranje, modifikacijo, prilagajanje, objavljanje, predvajanje, distribucijo in javne prikaze vaše uporabniške vsebine ter vsakega imena, uporabniškega imena ali druge stvari, povezane z vašo uporabniško vsebino. To lahko stori v vseh medijskih formatih ali kanalih, ki jih poznamo zdaj, ali tistih, ki bodo razviti pozneje«. To je torej razsežnost FaceAppa, ki v sebi nosi skrb vzbujajoč potencial: podjetju prostovoljno damo blagoslov, da trži fotografijo našega obraza in digitalni odtis, ki ga pustimo z uporabo te priljubljene aplikacije: denimo z identifikacijsko številko našega telefona, s podatki o naši lokaciji, sledi pa tudi vsem našim interakcijam z aplikacijo. Vse našteto je izjemno koristno za nadaljnje razvijanje targetiranih spletnih oglasov.

Toda, kot rečeno, FaceApp se pri tem pravzaprav ne razlikuje od številnih drugih aplikacij, družabnih omrežij in spletnih portalov: ker ne beremo pogojev uporabe, ogromno razsežnosti svoje digitalne identitete, ki imajo dobičkonosen potencial, vsak dan prostovoljno, a nevede razdajamo tech velikanom, kot so denimo Google, Instagram, Facebook, Uber, Amazon in YouTube. Temeljna razlika odziva na FaceApp je ideološka: Zahod pred aplikacijo FaceApp trepeta zato, ker so jo ustvarili Rusi.