Osamljena debela barbika

Kljub novim lutkam Barbie z raznolikimi postavami je zgled za deklice še vedno izvirna barbika

Lutka Barbie je letos praznovala 60. rojstni dan. Odkar je prva barbika, ki jo je Američanka Ruth Handler zasnovala na podlagi kartonastih lutk, s katerimi se je igrala njena hči Barbara, ugledala luč sveta, se je marsikaj spremenilo.

Barbie je od svetlolaske v črno-belih kopalkah prehodila dolgo pot in zamenjala nešteto poklicev od zdravnice do rockovske zvezdnice, v zadnjem času pa tudi astronavtke ali astrofizičarke, dobila je partnerja Kena in prijateljice, njene pričeske, ličila in oblačila pa so se spreminjali skupaj z aktualnimi lepotnimi smernicami. Le eno je ves čas ostajalo: idealne mere z neverjetno ozkim pasom, velikim oprsjem in dolgimi nogami, ki so kmalu postale tarča kritik, češ da je lutka (poleg tega, da utrjuje seksistične stereotipe, ker je lepa, plavolasa in razmišlja samo o oblekah ter zmenkih s Kenom) nezdrav zgled za deklice, ki se z njo igrajo.

Barbie je domišljijska ženska, ki v resničnem svetu ne more obstajati – a njene uporabnice so še premajhne, da bi se tega zavedale, to pa lahko pozneje vodi v težave s samopodobo ali motnje hranjenja. Leta 2016 se je Mattel končno odzval na dolgoletne očitke in poslal na trg 33 novih barbik, ki so bile prvič na voljo v treh različicah: visoki, nizki in »oblinasti«. Nova linija barbik prav tako ponuja sedem različnih odtenkov polti, 22 barv oči in 24 pričesk. Leta 2019 pa so šli še dlje, ko so v linijo »Barbie Fashionistas« (barbike modne ikone) vpeljali barbiko na vozičku in takšno z umetno nogo.

A četudi se barbika trudi, da bi se približala svoji povprečni uporabnici, deklici, ki ni nujno visokorasla plavolasa lepotica, ima morda kilogram ali dva preveč in celo kakšen hendikep, ima ta povprečna uporabnica očitno še vedno najraje – domišljijo. V nedavni raziskavi, ki jo je vodila profesorica psihologije z Univerze Pepperdine v ZDA Jennifer Harriger, se je izkazalo, da se deklice, stare od tri do deset let, med vsemi novimi oblikami barbik najslabše odzivajo na »oblinasto« različico. V raziskavi je sodelovalo 84 deklic različne narodnosti, ki so morale pripisati negativne ali pozitivne lastnosti štirim tipom barbike: izvirni, visoki (ki je podobna izvirni, le nekoliko višja in bolj suha), nizki (ki je takšna kot izvirna, a nižja) in »oblinasti« – ta ima zaobljen trebuh in zadnjico ter izrazite boke, še vedno pa ni debela, v resničnem življenju bi najbrž nosila konfekcijsko številko 38. A ravno to barbiko so deklice izbrale za tisto, s katero bi se najmanj rade igrale – pripisale pa so ji tudi značilnosti, kot je »nima prijateljev« ali »grda«, preostale tri barbike pa so bile večkrat označene za »srečne«, »lepe« in »pametne«. Ko so morale deklice pojasniti, zakaj si »oblinaste« lutke ne bi izbrale za igro, jih je 25 odstotkov odgovorilo, da zato, ker je debela. Kot lutko, s katero bi se želele igrati, jo je opisalo le šest odstotkov sodelujočih deklic.

Starši, ki so v skrbeh zaradi negativnega vpliva barbike na samopodobo otrok, torej hčerkam lahko kupijo lutko Barbie z »zdravo« postavo – ne morejo pa jih prepričati, da bi to lutko tudi vzljubile. Predsodki do debelosti so vgrajeni v dojemanje sveta že zelo majhnih otrok in bolj kot to, da otrokom priskrbimo močnejšo barbiko, je torej pomembno, da jih opozarjamo na ukoreninjene predsodke in se z njimi pogovarjamo o sprejemanju ljudi z različnimi postavami, pa tudi samih sebe.