Zakaj milijarderjem ustreza, da so na čelu držav burkeži

Zakaj milijarderji, ki so še pred nedavnim uporabljali svoj denar in časopise za podporo politikov brez karizme, zdaj financirajo cirkus

Satirik Rory Bremner je pred sedmimi leti potožil, da so politiki postali tako dolgočasni, da se samo peščico izplača imitirati. Danes imajo imitatorji nasproten problem. Naj se še tako trudijo in premikajo meje, težko držijo krak z realnostjo. Politika, ki je bila včasih dolgočasna in siva, je zdaj polna ekshibicionistov. T.i. morilski klovni (killer clowns) prihajajo na oblast povsod po svetu in vodijo države, kjer bi jih včasih nagnali z odra, v kolumni v Guardianu piše George Monbiot. 

Zakaj je to mogoče? Zakaj so tehnokrati, ki so bili pred nekaj leti povsod na oblasti, to oddali burkežem? Eden od razlogov za to so zagotovo družbeni mediji. Zakaj milijarderji, ki so še pred nedavnim uporabljali svoj denar in časopise za podporo politikov brez karizme, zdaj financirajo cirkus? George Monbiot meni, da zato, ker se je spremenila narava kapitalizma. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in prvih letih sedanjega stoletja so koncerni potrebovali tehnokratske vlade z ljudmi, ki so bili sposobni istočasno voditi kompetentne in varne države ter varovati dobičke pred demokratičnimi spremembami. Leta 2012, ko je Rory Bremner potožil, da so politiki postali preveč dolgočasni, se je moč že preselila drugam.

Politike, ki naj bi z zniževanjem davkov za bogate, zniževanjem socialne varnosti, uničenjem sindikatov in podobnimi ukrepi podpirale podjetja, so podprle akumulacijo patrimonialnega bogastva. Večine bogastva se zdaj ne ustvarja z odličnim poslovanjem podjetij, ampak z dediščino, monopoli in pobiranjem rente: z nadzorom nad ključnimi dobrinami, zemljo in stavbami, kar omogoča privatizacija javnih služb in intelektualna lastnina. Vir za kopičenje bogastva so danes monopoli na področju zagotavljanja storitev prek trgovskih vozlišč, programske opreme in platform socialnih medijev, pa zaračunavanje veliko višjih pristojbin uporabnikom, kot znašajo stroški proizvodnje in dostave. 

Večine bogastva se zdaj ne ustvarja z odličnim poslovanjem podjetij, ampak z dediščino, monopoli in pobiranjem rente: z nadzorom nad ključnimi dobrinami, zemljo in stavbami, kar omogoča privatizacija javnih služb in intelektualna lastnina.

V Rusiji ljudi, ki na tak način bogatijo, imenujejo oligarhi. A te imamo po vsem svetu. Moč koncernov se je nadgradila in prelevila v moč oligarhov. Kar hočejo oligarhi ni isto, kot so hoteli stari koncerni. Povedano z besedami Steva Bannona, nekdanjega svetovalca predsednika ZDA Donalda Trumpa, hočejo »razgradnjo administrativne države«. V kapitalizmu katastrof, v katerem cvetijo milijarderji, je kaos množitelj dobičkov. Vsaka razpoka je uporabljena za pridobitev več dobrin, ki jih potrebujemo za življenje. 

Ko institucije, pravila in demokratični nadzor razpadajo, oligarhi na naš račun povečujejo svoje bogastvo in moč, piše Monbiot. Morilski klovni jim zagotavljajo tudi odvračanje in izogibanje. Ko  nas kleptokrati strižejo, ti klovni preusmerjajo našo pozornost, da gledamo drugam. Očarani smo nad burkeži, ki nam govorijo, da jezo, ki bi jo morali usmerjati v milijarderje, usmerjamo v priseljence, ženske, Jude, Muslimane, ljudi drugih ras in druge grešne kozle. Enako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja je ta demagogija prevara, ki jo financirajo kapitalisti.

Interesi oligarhov se vedno skrivajo v davčnih oazah in drugih državah, kjer je mogoče skriti bogastvo. Paradoksalno je, da njihove interese najbolj podpirajo nacionalisti in nativisti. Politiki, ki najbolj glasno vpijejo, da se borijo za patriotizem in branijo suverenost, so vedno prvi, ki so pripravljeni prodati svoje države. Ni naključje, da je večina časopisov, ki podpirajo program nativistov, širijo sovraštvo proti priseljencem in grmijo o suverenosti, v lasti milijarderjev, ki so se iz davčnih razlogov skrili v davčne oaze.

Ni naključje, da je večina časopisov, ki podpirajo program nativistov, širijo sovraštvo proti priseljencem in grmijo o suverenosti, v lasti milijarderjev, ki so se iz davčnih razlogov skrili v davčne oaze.

Tako kot se je gospodarstvo umaknilo v skrivališča se je tja umaknilo tudi politično življenje. Pravila, ki so prepovedovala financiranje volilnih kampanj iz tujine, so padla. Največ koristi od tega imajo samoimenovani branitelji suverenosti, ki pridejo na oblast s pomočjo oglasov na družbenih omrežjih, ki jih plačujejo neznanci, inštituti in lobisti, ki nočejo razkriti, kdo jih financira. Milijarderji so danes zares državljani brez države in fantazirajo o novih možnostih za pobeg. Ustanovitelj PayPala Peter Thiel bi recimo gradil umetne otoke sredi oceana, ki bi omogočili uresničitev libertarnih sanj o pobegu od države, zakonov, pravil, davkov in sindikatov. Tako rekoč vsak mesec kak milijarder napove umik v vesolje.

Tisti, katerih identiteta je v skrivališčih, iščejo vedno nova skrivališča. Nacionalna država je zanje hkrati posrednik in breme, vir bogastva in vsiljevalka davkov, bazen poceni delovne sile in množica nehvaležne raje, od katere morajo zbežati. Proti oligarhom se lahko borimo le z obdavčitvijo in onemogočanjem kopičenja patrimonialnega bogastva. Prekinitev te spirale je demokratična nuja, sicer oligarhi prevzamejo oblast na nacionalni in mednarodni ravni, opozarja George Monbiot. To spiralo lahko prekinejo vlade. To je eden od razlogov, da so v ZDA najvišjo stopnjo davka od dohodka v štiridesetih letih prejšnjega stoletja dvignili na 94 odstotkov in v Združenem kraljestvu na 98 odstotkov. Poštena družba zahteva takšne popravke, ko je to potrebno. Danes bi bilo bolje takšne davke določiti za zbrano nezasluženo bogastvo.

V današnjem svetu, ki so ga vzpostavili milijarderji, je to zelo težko izvesti. Toda, da se proti nečemu lahko borimo, moramo to najprej razumeti.