Begunci in migranti nimajo izbire

EU je s svojo strategijo za »odvračanje migrantov« soodgovorna za njihovo mučenje v Libiji

Predstavljajmo si mesto, ki zaradi slabega upravljanja bolnikom ne more več zagotavljati zdravljenja v bolnišnicah. Zato ukine sprejem v bolnišnice in reševalno službo. Zasebniki, ki želijo pomagati žrtvam prometnih nesreč, visoko nosečim ženskam, diabetikom, da bi prišli na urgenco, tvegajo visoke kazni. Mestna straža na stroške mesta hkrati pobira paciente in jih zapira v prenapolnjene dvorane, v katerih so izpostavljeni mučenju. Opustitev nujne pomoči, zaradi katere je pacient umrl, je lahko samo ena od številnih obtožb za uvedbo kazenskih postopkov proti odgovornim. To se po besedah dopisnice die Zeit Andreje Böhm že več let dogaja v Sredozemlju.

Članice EU se ne morejo dogovoriti, koliko migrantov in beguncev bo katera sprejela, pa tudi ne o enotnem in učinkovitem sistemu za prosilce za mednarodno zaščito. Zato blokirajo poti, po katerih prihajajo migranti in begunci v EU, kriminalizirajo zasebne reševalce ter plačujejo delno preobremenjeni delno skorumpirani libijski obalni straži, da begunce in migrante vrača v taborišča, v katerih vladajo človeka nevredne razmere.

Mednarodni pravnik Omer Shatz je zaradi tega pred tedni na mednarodnem sodišču v Haagu proti odgovornim v Bruslju in državah članicah EU vložil ovadbo zaradi sumov kršenja človekovih pravic. Tudi nevladna organizacija Human Rights Watch v zadnjem poročilu ugotavlja, da je EU s svojo strategijo za »odvračanje migrantov« soodgovorna za mučenje migrantov v Libiji. V Libiji je po oceni Mednarodne organizacije za begunce vsaj 640 tisoč migrantov in beguncev. Številni so pred leti prišli v to državo delat. V času, ko jo je vodil Moamer Gadafi, je v tej državi živelo dva do tri milijone migrantov. Tisti iz Bangladeša so delali v komunali, medicinske sestre so bile iz vzhodne Evrope, delavci v naftni industriji Egipčani, hišne pomočnice Filipinke, obrtniki Ganci, delavci na poljih Malijci in Nigerijci.

Enako kot v času Gadafija v Libijo še vedno prihajajo begunci in migranti, ki hočejo v Evropo. Zanje vsak dan obstaja tveganje, da se bo za njimi v taborišču izgubila vsaka sled.

Enako kot v času Gadafija v Libijo še vedno prihajajo begunci in migranti, ki hočejo v Evropo. Zanje vsak dan obstaja tveganje, da se bo za njimi v taborišču izgubila vsaka sled. Za nevarno pot v Evropo prek Libije se v glavnem odločajo, ker druge izbire nimajo. Slabša izbira je, če ostanejo v Eritreji, kjer je na oblasti diktatorski režim, ali v Somaliji sredi protiteroristične vojne. Mnoge na pot zvabi EU s dvojo politiko »odvračanja migracij«. Sudanu je recimo dala milijone evrov za »upravljanje meja«. Ta denar je končal v rokah milic, ki služijo s tihotapljenjem ljudi in so iz provinc, kot je Dafur, pregnale na tisoče ljudi.

Zaradi samovolje milic iz Libije skušajo zbežati tako delavci, ki so prišli v državo pred leti, kot novi begunci in migranti. Najbolj ogroženi so tisti iz podsaharske Afrike, ki so na eni strani kot poceni delovna sila iskani, na drugi strani pa so izpostavljeni arabskemu rasizmu. Strokovnjak za Libijo novinar Tom Westcott poroča, a so v zadnjih letih afriške cerkve v Tripoliju ves denar od nabirk porabile za plačilo odkupnin za ugrabljene člane. 

Pomemben razlog za odhod migrantov iz Libije so libijske banke, ki so na robu propada. Delavec na gradbišču iz Gane je včasih na mesec zaslužil 700 libijskih dinarjev, za katere je po uradnem tečaju dobil 500 dolarjev. S tem denarjem je doma lahko preživljal družino. Danes za enak znesek libijskih dinarjev na črnem trgu lahko dobi največ 150 dolarjev. Na izbiro ima le, da se vrne domov ali gre v Evropo, kjer lahko računa na nizko plačano delo. 

Zaradi samovolje milic iz Libije skušajo zbežati tako delavci, ki so prišli v državo pred leti, kot novi begunci in migranti.

Tretja možnost je stabilizacija razmer v Libiji, saj ta država tuje delavce še vedno potrebuje. Tega ni mogoče doseči čez noč. Prvi korak bi vsekakor moral biti, da bi EU spoznala, da tihotapljenja in trgovine z ljudmi ni mogoče ustaviti tako, da plačuje kriminalne milice in diktatorske režime za to, da bi varovali meje v njenem interesu. Oni so si iz tega naredili posel, spodkopavajo stabilizacijo razmer in pošiljajo v beg na tisoče ljudi.

Drugo spoznanje, ki ga potrebuje EU, je, da migracij ni mogoče preprečiti in tega tudi nima smisla poskušati. Delavci migranti v svoje izvorne države na jugu pošiljajo veliko več denarja, kot znaša pomoč EU za njihov razvoj. Strokovnjaki za migracije že leta razlagajo, da je rešitev odprtje migracijskih poti in uvedba delovnih dovoljenj. EU bi s sodelovanjem z mesti v Libiji, kjer so razmere koliko toliko stabilne, lahko pripomogla k boju proti trgovini z ljudmi, tudi z zagotovitvijo boljših služb za migrante. Sodelovanju z milicami se tudi pri tem ni mogoče izogniti, vendar ne bi bile one tiste, ki bi določale pogoje.

Veliko beguncev in migrantov, ki so ujeti v libijskih taboriščih, zlasti Somalci, Eritrejci, Sudanci, bi v Evropi zagotovo izpolnjevali pogoje za zaščito.

Ko govorimo o zaščiti beguncev, Andrea Böhm spomni, da tudi Evropski parlament podpira izdajo »humanitarnih vizumov«, ki bi potrebnim zaščite omogočili varno pot v Evropo. Veliko beguncev in migrantov, ki so ujeti v libijskih taboriščih, zlasti Somalci, Eritrejci, Sudanci, bi v Evropi zagotovo izpolnjevali pogoje za zaščito. Libijski vladi v Tripoliju nikakor ne gre verjeti, da bo katerega od taborišč res zaprla, kakor obljublja. Nanjo bi EU morala izvesti pritisk in zagotoviti, da bo te ljudi sprejela in jih rešila iz začaranega kroga poskusov pobega, prijetja, zaprtja in mučenja. 

To bi bil prvi, četudi majhen korak proti rešitvi problema. Ni veliko možnosti, da bi ga EU zmogla. Verjetnejša je nova tragedija v Sredozemlju.