Noëmi Lerch: Kmetica

+ + + +

Surovo poetično

Švicarska pripovednica Noëmi Lerch (Baden, 1987) je nase opozorila že s prvencem, romanom o punci, ki se po razpadli zvezi s poročenim moškim zateče v hišo starih staršev na podeželju. Tam s Kmetico – človeške osebe ostajajo brez imena, živali so dosledno poimenovane – peljeta posle, prva že malo utrujena od garanja, ko je sama in ob odsotnem možu, ki najraje smuča že kje, vzpostavila kmetijo. Iz ene krave dva ducata, vrsta strojev, nakladalnikov, kidalnikov gnoja, motor in sploh tehnika – zdi se, da je Kmetica ob tem, da je Ameriko prevozila z motorjem, blazno napredna in mobilna, vsaj za svoja leta.

Kmetica je roman o naslovni junakinji, ki ga piše Pomočnica, ki se je zatekla v bližino. Zdi se, da v nekakšen purgatorij, kjer se bo osvobodila prejšnje nefunkcionalne zveze, brezperspektivnega druženja z Njim, ki najprej zapolnjuje vse njene misli. Vendar se izvleče z delom in romanček je v eni svojih plasti verističen izdelek, ki se ne obotavlja, niti ko je treba spregovoriti o čiščenju govna z vimen ali težavah z molžo ali o trenutkih, ko od krav z imeni ostanejo samo ušesne znamke in nekaj birokracije, ker so šle okrašenke v mesarijo. Takšen popis sodobnega kmečkega vsakdanjika prekinja Pomočničin notranji svet, ki ga poleg spominov sestavlja tudi vsakodnevno srečevanje v svetu z nejasnim statusom, nekje med sanjami in fantazmagorijami, ali pa morda samo notranjim obračunom s starimi starši. Ta srečanja so popisana tako, da skoraj verjamemo, da so ti blizu. Čeprav jih ni več, vsaj ne za druge vaščane, s katerimi – vsaj nekaterimi med njimi – se Pomočnica in Kmetica občasno družita.

Poleg tega ima ta pisava še eno razsežnost; htonski in malo tudi čarovniški svet Kmetice, ki zraven rešuje in zdravi živali in je polna nasvetov o prihodnji letini – to napoveduje po storžih in mravljiščih. Nad vsem pa visi grožnja zemeljskega plazu, ki že počasi zasipa hišo in gomili kamenje. Predvsem tu je Lerchova prodorna in inovativna; v mešanici starih ljudskih modrosti in presenetljivih, učinkovitih in udarnih popisov surove narave in malo tudi surovega boja kmetov z njo in vsakokratne pomiritve ob pridelkih. Kmetica je spisana po letnih časih, začne in konča se z jesenjo, časom žetve, in tik pred počitkom vsega in vseh in obetom krize sonca. To ji daje krožno in večno zgradbo, ki formalno samo premišljeno poudarja vse tisto, kar v zgoščenem in metaforično bogatem, tudi otipljivo neposrednem in stvarnem popisovanju narave zapiše v fragmentih in odstavkih, iz katerih je stkan ta roman.