Matej Bogataj
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
V zadnjem času imamo poplavo novih prevodov bralnih špehov ameriškega pisatelja Stephena Kinga (1947); tudi Billy Summers, zgodba o vojaškem veteranu in bivšem izkušenem ostrostrelcu, ki zdaj opravlja umazane posle za naročnike in za velike denarje, je zajeten kos, ki se še bolj kot s podrobnostmi Billyjevih strelskih in socialno mimikrijskih veščin ukvarja z rojstvom pripovedovalca. Billyju namreč naročniki, potem ko ga pod lažnim imenom naselijo v pisarno v zgradbi nasproti sodišča, iz katere naj bi streljal na kolega kriminalca, predlagajo, naj se dela, da piše. Tako je predzgodba o tem, kako je postal najeti morilec, popisana pravzaprav od znotraj, saj Billy ne le da blefira, da hodi pisat, temveč res hodi pisat. Zraven pa ves čas blefira tudi, da je bolj butast, kot v resnici je.
-
2. 6. 2023 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Tereza Vuk / Zakaj ima moj hudič krila
Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura
Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom
Tarasu Birsi se tudi med planinarjenjem nastavljajo trupla in spet ga sodelavci in nadrejeni sumijo, da dela na svojo roko, celo mimo zakona, čeprav je tokrat presenetljivo inerten in spravljiv. -
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Benjamin Labatut, Čilenec (rojen leta 1980), pravzaprav stopa po poti, ki jo je z uspešnico markiral Daniel Kehlman v Izmeri sveta, ko je pisal o dveh genijih. Prvi je Humboldt, ki je prekrižaril vsa morja, preplezal vse vršace vseh celin, dal ime orjaškemu lignju in bil vsestransko mobilen in dejaven. Njegovo delovanje presvetljuje z Gaussom, ki je dal nekaj matematičnih prispevkov, recimo ime krivulji, vendar pa ni zapustil domačega kraja in je, po Kehlmanu, skozi podstrešno okno videl dlje, razumel več in imel bolj razgiban, čeprav manj praktičen um.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Samo Rugelj: Samo močni preživijo
Samo močni preživijo je drugi roman založnika, publicista in pisatelja Sama Ruglja (1966), poleg proznega prvenca Resnica ima tvoje oči je spisal tudi nekaj knjig s pričevanji o tekaških podvigih in pripravah na ultramaratone, sam in s sotekači. Roman ima okvir; kot uredniku mu osemnajstletnik Žan pošlje rokopis o potovanju z očetom po Ameriki, ki pa sčasoma pridobiva obrate in glavne reference, knjiga in film Odrešitev o rečni ekspediciji med rovtarje ter Klavčev prehod Johna Williamsa, se nam zdijo vedno pomembnejše. Prva zaradi socialne atmosfere in druga zaradi opisov divje, nepokorjene narave.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5
V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Tole ni zate
Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Vinko Möderndorfer: Odštevanje: roman o času in poti
Roman Vinka Möderndorferja (1958) Odštevanje je zavzeta in osebna variacija na temo, ki jo je drugače, malce resneje in z manj humorne distance, obdelal v enem svojih bolj izrazitih in osebnih, morda malce prezrtih del iz obsežnega proznega dela opusa, v romanu Nespečnost. Tam nespečnost in skrajno zaostrena eksistencialna situacija omogočita dostop do spominskega gradiva in nemara potlačenih ali vsaj psihičnih vsebin, ki so na stranskem tiru in morda dajejo podton njegovemu življenju, zdaj, v stanju krhkosti, pa privrejo na dan in omogočijo totalno rekapitulacijo. Vse vidi, svoj odnos do žensk, ki je posledica bivanja med ženskami – ob odsotni materi je živel s staro materjo in tetami, ki sta oglušeli zaradi škrlatinke –, hkrati je pred njim vse razgrnjeno in nastavljeno poglobljenemu opazovanju. Ob življenjski inventuri se vse za nazaj zdi kot nujne postaje na poti, vmesne kontrolne točke, predvsem pa je vse razpoložljivo za literarno obdelavo.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Klara Holik, Ivi Niesner, Jana Sedlačkova: Skrivnostno življenje gozdov
Nak, na isto temo so napravile novo delo, v katero skušajo zvabiti mladež z razkrivanjem skrivnosti. Kaj jedo drevesa, kako potujejo, kakšno simbiozo z glivami ustvarjajo, kako so zajedavci v podobi podlubnikov pravzaprav koristni za gozd, zakaj so dragocena tudi votla drevesa, kako je smrt blagohotna za živa bitja, kdo vse živi na drevesu in pod njim etc. Torej vednosti, ki gozd razlikujejo od šoping centra. V slednjem zadoščajo oči in denarnica staršev, pohajanje po lesu pa postane zanimivo šele, ko vsaj malo razumeš bivanje.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Romunski pripovednik Mircea Cărtărescu (1956) je o ženskah že pisal, pravzaprav ga v prevodih poznamo po takšnem pisanju, zato se nam zazdi, da naslov treh proznih okruškov pretežno avtobiografskega izvora namiguje na isto, kar smo brali v Zakaj ljubimo ženske, ki je bilo napisano za romunsko izdajo revije Elle; tam gre za lahkotno bralno predigro v ljubavno poletno avanturo. Pa ne, Lepe tujke je uradni naziv dvanajstčlanske romunske literarne druščine (apostolov), ki jo Francozi povabijo na bralno turnejo, in takšne turneje z velikimi egi, ki grejo zraven k povprečnim pisateljem, so seveda dober komedijski komp(l)ot. Tudi ker ga lomijo s pastirstvom, popreproščeno in eksotično etnologijo in šemljenjem v noše; kot recimo delu naše elite na čezmejnih protokolarnih ekshibicijah zadoščajo Modrijani, recimo.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca
Prvenec Igorja Cvitkoviča (1968), brata filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, uvaja in zaključuje pogled na družinske razmere, najprej iz perspektive sosedov iz bloka, ki jih imajo, Cvitkoviče, za zgledne, čeprav je malo sumljivo, da recimo tudi papiga kolne oziroma sploh samo kolne; zbirko dvajsetih različno urezanih in različno dolgih zgodb zašpili in zaključi skoraj izpoved. O tem, da ni bilo vse tako, kot se je zdelo nič hudega slutečim sosedom, da je vzgojni projekt potekal burno in z uporabo batin, tudi kadar ni bilo treba, predvsem pa neuspešno. Med pogledoma na nefunkcionalno družino od zunaj in od znotraj je še ducat in pol zgodb, ki jih večinoma spiše pijanska ali kakšna sorodna zaslepljenost in premaknjena optika.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Claire Keegan: Take majhne stvari
Take majhne stvari je enostavna zgodba o možaku s petimi hčerami in pridno ženo, ki tako kot ostale delovne irske ženske sanja, da bi bila moški in bi imela prost vsaj en dan v tednu, nedeljo. Billu Furlongu, ki razvaža kurjavo, gre dobro, z vsemi je dober in hvaležen za vse, kar ima, zanj so praznični dnevi delovni. Na predvečer božiča se mu nekaj stvari pokrije; najprej gre na obisk in voščit v hišo svoje protestantske dobrotnice, ki je njegovo mater in njega sprejela, ko so ju domači pognali od doma. Zaradi zunajzakonske nosečnosti. Tam se zdrzne ob opazki, da je podoben oskrbniku hiše, ki je zdaj po pljučnici v domu, in Furlong se spet sprašuje, kdo je njegov oče.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Norveški pisec biografij in kriminalk David Lagercrantz (1962) je nadaljeval delo Stiega Larssona in spisal trilogijo čez njegovo, čez Milenijsko trilogijo, ki je pred desetletjem doživela tudi izjemno dobro sprejete predelave v filme. Obscuritas je prvi del njegovega novega cikla, naslovljenega po preiskovalnem paru Rekke-Vargas. Čuden par, to je očitno že na prvi pogled.
-
26. 4. 2024 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom
Junak odmevnih in tudi v televizijsko serijo predelanih kriminalk Tadeja Goloba, Taras Birsa (1967), se potem, ko se ne spominja nekaterih preteklih dogodkov, prihajajo pa nad njega obremenjujoči posnetki s skritih kamer, v najnovejši, šesti knjigi s svojo druščino ožjih sodelavcev odpravi v hribe, kljub oranžnemu alarmu za popoldanske nevihte. Tik pod vrhom jih tako doleti nevihta kroglastih strel, ki fino ožge družbe pred njimi, in med njimi je tudi mrtev, za katerega se potem izkaže, da ima sredi čela še luknjo od krogle.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Poljska pesnica in pisateljica Wioletta Grzegorzewska (1974), ki piše pod psevdonimom Wioletta Greg, se po izkušnji emigracije na britanski otok Wight v Rokavskem prelivu in romanih o nefunkcionalnem zakonu z nasilnim možem alkoholikom v pripovedi vrača v kraje svojega odraščanja, na poljsko podeželje ob koncu sedemdesetih let in v osemdesetih, ko se mešata dva ekskluzivizma – poudarjeni katolicizem s primesmi vraževerja in partijski aktivizem, ki poskuša prvega izganjati in nadomestiti.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Trilogija Mojce Širok z dogajalnim prostorom med Rimom, Ljubljano in Brusljem se seveda konča v središču odločanja; v prvih dveh kriminalnih romanih, Pogodba in Evidenca, kjer je pomembnejša politična razsežnost kriminala kot detekcija, smo spremljali tradicionalne mafijske posle, spremembo namembnosti zemljišč, pripravo logistike za dispečerske centre v lasti kriminalnih združb, vse posejano tudi z umori, zdaj pa gre za pravne akte evropskih birokratov. Ti poskušajo – nam zatrjujejo – čim bolj pomagati spet na noge in kolesa vsemu tistemu, kar je v času pandemije in zaprtih trgovskih poti pretrpelo največ škode. Oni za to blagohotno izdajajo akte s privilegiji, subvencijami, s tistim blagodejnim zlatim dežkom, ki se usipa od zgoraj navzdol in ga lovijo in se z njim močijo izbrani vmesniki, bolj ali manj nagneteni pri koritu.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Hanna Bervoets: Vse to smo videli
Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
S Pulitzerjevo nagrado ovenčani obsežni roman Trust Hernana Diaza (1973) je štiridelen in kar nekaj časa potrebujemo, da vidimo, da so pod posameznimi deli navedeni pripovedovalci, da ga sestavljajo štiri različna pričevanja o istem, čeprav včasih pod različnimi imeni. Najprej je namreč fikcijsko delo o slavnem denarnem mogotcu, enem tistih, ki iz denarja delajo denar, o njegovi muhavosti in tudi o psihični nestabilnosti in končnem zlomu njegove žene. To izpostavljenost radikalnim terapijam na eni od švicarskih klinik, tisti, iz katere je neznano kam pobegnil njen hospitalizirani in manični oče, ubije. Preveč je napada na njeno telo, preveč poskušajo v času pred drugo vojno krotiti njeno melanholično naturo in presežke ustvarjalnosti.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Vse bolj priznani in nagrajevani nemški pripovednik Lutz Seiler (1963) je že v prejšnjem prevedenem romanu, Kruzo, uporabil isto scenografijo in situacijo; na vzhodnonemškem otoku v počitniški koloniji med pomivalci posode in tistimi, ki sanjajo o pobegu čez, mimo patruljnih čolnov in vojaških utrdb, nastaja utopična skupnost, ki premišlja o razmerah po prevratu, po padcu Zidu.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu
Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.
-
V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.
-
Kar nekaj slovenske literature se ukvarja s situacijo, ko je v politiki (ne) uspelo začetnikom in diletantom; Partljičeva komedija Gospa poslančeva je v parlament prenesena karikatura ihtavosti, s katero se naivneži in entuziasti soočijo z lastno predimenzionirano veličino. Tudi Roman Rozina v romanu Županski kandidat Gams piše o začetnikih na političnem laminatu, vendar zastavi cankarjansko; ni zunanja moč tisto, pred čimer se zlomijo na novo vpreženi v politiko, temveč njihova notranja šibkost, dialektiko med hlapcem in gospodarjem bijejo navznoter.
-
Nekje v partizanarici o uporu obleganega mesta zamenjajo nemškega poveljnika, ki neuspešno preganja Valterja – med drugim je bilo to eno od Titovih konspirativnih imen – in ta nasledniku kot nekakšno oporoko, kot zbir podatkov o nadsposobnem in vseprisotnem nasprotniku, reče nekaj v slogu, poglejte to mesto, to, to je Valter! Podobno funkcijo imata v Štiksovem romanu Valter in Vladimir, vojni siroti, ki v šestdesetih letih pobegneta v Pariz in potem sodelujeta pri vseh pomembnih akcijah levice, od študentske zasedbe pariških univerz do RAF in Rdečih brigad, zapatistov … ni da ni, vseprisotna sta.
-
Tone Partljič: Strnišča. Zgodbe o otrocih in vojni
Tone Partljič (1940) se je tudi v svojih drugih delih posvečal otroškemu pogledu; njegova prva prebojna in nagrajevana zbirka Hotel sem prijeti sonce je bila zbirka zgodb, namenjena odraščajnikom. V komediji Moj ata, socialistični kulak je Tinček, ki pridno pobira in ponavlja vse, kar sliši, ne da bi razumel politično razsežnost, motor komedijskega zapleta, in to v časih, ko je bilo treba biti še posebej previden, kaj in kje govoriš. Podobno v komediji En dan resnice Katka postavi svet na preizkušnjo, ko od dedka zahteva, da se en sam dan ne zlaže, pa gre potem vse narobe, od službe do zakona. Sicer daje Partljič glas in pripovedno perspektivo – če ne ravno otrokom – malemu človeku, ki je pogosto prevrtljiv in upogljiv pri svojih odločitvah, torej načeloma neheroičen in z močnim preživetvenim gonom. Da je zbirko devetih novel ali zgodb Strnišča posvetil otrokom v tako občutljivem času, kot je vojna, samo potrjuje njegovo siceršnjo pisateljsko usmeritev.
-
Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju
Mariana Enriquez (1973), argentinska pripovednica in novinarka, strašno in čudežno uzre čisto blizu vsakdanjega življenja; njene pretežno protagonistke in pripovedovalke zgodb se zdijo malo stabilnejše in pogosto precej bolje gmotno preskrbljene kot svet, v katerega trčijo in jih navda z grozo in poruši njihove predstave o njem. Pogosto so to odraščajnice, ki si šele ustvarjajo identiteto, tudi spolno, in so zato rahle na vsak dražljaj iz okolice; večinska mnenja in prepričanja, s katerimi se spoprijemajo, so pretežno sestavljena iz moških, nasilnih, tudi kriminalnih glasov.
-
Metka Zupančič: Tisto neustavljivo
Metka Zupančič (1950) je profesorica in literarna zgodovinarka, strokovnjakinja za nouveau roman in Clauda Simona, ki ga je tudi prevajala, in Tisto neustavljivo so prozni zapisi, nujno tudi avtofikcijski, kot zapiše v uvodu, ki so nastajali v času njenega bivanja in poučevanja v Kanadi pred četrt stoletja in so izšli v francoščini.
-
Irene Solà: Pojem in gora pleše
Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.
-
Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.
