Gabrijela Simetinger, seksologinja: Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek 

»Največji problem v spolnosti je, da nihče ne ve, kaj se dogaja pri sosedih«

Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka. En dan na teden pa namenja svoji seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Največ dela ima s spreminjanjem zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti, ki ženske in njihove partnerje zaradi nezmožnosti doseganja vseh visokih pričakovanj pogosto spravljajo v stisko.

Dodatna seksološka izobrazba ji pride prav tudi pri njenem rednem delu, ko ženskam daje celostne informacije. »Urologi denimo vsakemu moškemu pacientu povedo, kakšna bo njihova spolna funkcija po operativnem posegu. Ženske pa niso vajene, da bi jim to kdo razložil, in tudi ne pomislijo, da bi se o tem pozanimale. So pa za informacijo, če jo dobijo, zelo hvaležne.«

Seksologija ima sicer v Sloveniji že večdesetletno tradicijo, a se je sprva ustalila pod okriljem psihiatrije. Seksologija kot spolna medicina, ki zajema biološke, psihološke in socialne vidike motenj spolnosti, pa se je razvila šele na prelomu tisočletja, kot posledica naključnega odkritja viagre.

Odkritje viagre je bilo torej pomembna prelomnica?

Zelo velika. Poleg razvoja spolne medicine je tudi povsem spremenila družbeno konstrukcijo spolnosti. Pri spolnem odnosu je vse postalo osredotočeno na moški spolni ud, ki mora biti vedno funkcionalen in učinkovit. Ker je bilo naenkrat na voljo zdravilo, je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek oziroma uživanje v spolnosti. Pri tem se ne omenjata intimnost in čutnost, skratka uživanje v osredotočanju na občutke, kot so dotik, vonj, okus itd.

Torej smo kljub navidezni liberalizaciji spolnosti še vedno ujeti v družbene norme?

Pri heteroseksualcih je še vedno prisoten t. i. koitalni imperativ, kjer je vse, kar ne vključuje penetracije in ne vodi do vrhunca, videno kot nezadostno. Ljudje o spolnosti dobivajo napačne informacije. Mediji opravljajo vse prej kot pozitivno vlogo. Dekleta pogosto berejo Cosmopolitan, kjer si lahko denimo preberejo navodila za spolni odnos po minutah na posamezni položaj. Tudi v literaturi, v leposlovju, je spolnost pogosto opisana kot nekaj zelo preprostega in uživanje v spolnosti nekaj samo po sebi umevnega, čeprav je vse prej kot to. Sposobnost doživljanja užitka v spolnosti je posledica sporočil in prepričanj, ki jih pridobimo v primarni družini, primerne spolne vzgoje, kasnejših sporočil institucij in celotne družbe, pri čemer ne smemo pozabiti na prve spolne stike z istim ali nasprotnim spolom in možnost raziskovanja svojega ter partnerkinega oziroma partnerjevega telesa tudi kasneje v spolnosti. Nič od tega ni samoumevno in veliko stvari gre lahko narobe. Vedeti moramo, da se z odprtostjo lahko naučimo vsega. Vpliv medijev in literature na sploh se mi zdi s tega vidika celo bolj problematičen kot vpliv splošne dostopnosti pornografije, ki je sicer pri tem prav tako pomemben dejavnik.

Pornografija nima zgolj slabih strani, a če pomeni temelje za predstavo, kakšna naj bi bila primerna spolnost, vsekakor ni najboljša.

Kaj so dobre strani sodobne pornografije?

Po raziskavah redni uporabniki pornografije, ki niso odvisniki od nje, povedo, da jim je pornografija zabava, pozitivno vpliva na njihov odnos do spolnosti, jim da navdih za nove spolne tehnike, za nekatere tehnike dobijo potrditev oziroma z njeno pomočjo umestijo svoje spolno vedenje kot normalno, izboljšuje užitek v dolgih partnerskih razmerjih, lahko si ogledajo stvari, o katerih fantazirajo itd. Hkrati jim pornografija poveča število spolnih odnosov, izboljša nastop, pogled na seks, izboljša celo samopodobo in užitek pri samozadovoljevanju in seksu v paru.

Smo glede na široko dostopnost pornografskega gradiva z vsemi mogočimi spolnimi praksami in nišnimi fetiši postali v spolnosti zahtevnejši? So naše fantazije postale ujetnice preširoke izbire?

Vsi imamo fantazije. Se je pa treba zavedati, da se v večini primerov fantazije, ko jih udejanjimo, ne iztečejo tako, kot smo si predstavljali. Znano je, da smo potem v večini primerov razočarani. Pogosto je bolje, da fantazije ostanejo fantazije. Zelo dobro je, da fantaziramo, ni pa vedno dobro, da vse tudi udejanjimo.

Bi torej lahko rekli, da so največji problem v spolnosti pravzaprav prevelika pričakovanja?

Največji problem v spolnosti je, da nihče ne ve, kaj se dogaja pri sosedih. Vsi si mislijo, da imajo drugi bolj »spektakularno« spolno življenje od njihovega.

Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek oziroma uživanje v spolnosti.

Pogosti so dvomi o tem, kaj je pri spolnosti normalno. S fiziološkega vidika je dejansko normalno vse, v kar privolita oba partnerja in ne pomeni kriminalnega dejanja.

Kaj je za vas deviantna spolnost?

Če sta partnerja odrasla in je odnos konsenzualen, omejitev v spolnosti praktično ni. Deviantna spolnost bi lahko postala takšna, če bi začela ovirati siceršnje vsakodnevno življenje. V spolnosti je dovoljeno vse, kar ustreza obema partnerjema. Tudi vse parafilije ne pomenijo patološkega spolnega vedenja. Če ima kdo stomo, umetno izvodilo črevesa skozi trebušno steno, in če si oba partnerja želita imeti spolne odnose v to izvodilo, s tem ni nič narobe. Tudi to se dogaja. Verjetno se kakšen kirurg ne bo strinjal z mano in mi bo očital, da to izvodilo ni primerno za spolni odnos. A moja naloga je, da partnerjema pojasnim vse potrebne higienske ukrepe in nevarnosti, ki jih morata upoštevati in se jih zavedati pri tej obliki spolnega odnosa.

Je pa na drugi strani lahko v heteroseksualnem spolnem odnosu problematičen že oralni ali analni spolni odnos, če partnerka ne pristaja na to, moški pa kljub temu vztraja.

Tu moram seveda omeniti še pedofilijo, kjer gre za kriminalno dejanje zlorabe otrok in je nedopustna.

Zakaj po vašem mnenju del družbe še vedno čuti potrebo po urejanju odnosov in postavljanju omejitev v spalnicah, po oženju polja dopustne in »naravne« spolnosti?

Oblast je spolnost skozi zgodovino vedno poskušala regulirati. Verjetno je bilo to v nekaterih zgodovinskih obdobjih delno tudi potrebno in koristno, danes je to ostanek preteklosti.

Koliko vašega dela pomeni razbijanje mitov o mejah normalnosti?

Osveščanje o širši definiciji zdrave spolnosti je pravzaprav ključna dejavnost v moji ambulanti. Nekateri miti so izjemno zakoreninjeni v družbi. Eden takih je, da mora moški pri vsakem spolnem odnosu doživeti izliv, čeprav se je z veliko raziskavo pokazalo, da moški s primarnim partnerjem orgazem in izliv dosežejo le v 70 odstotkih spolnih aktov. A če se ljudje tega ne zavedajo, lahko odsotnost orgazma hitro pomeni velik stres in pritisk za oba partnerja.

Ali niso s pričakovanjem orgazma obremenjene tudi ženske? 

Po spolni revoluciji smo tudi ženske pridobile pravico do orgazma. Vendar se je ta pravica v zadnjih desetletjih spremenila v pogoj. Ženske so danes prisiljene v to, da morajo oziroma želijo pri vsakem spolnem odnosu doseči orgazem in s tem potrditi partnerja kot ljubimca. Zaradi tega danes vse več žensk zaigra orgazem. Tu bi spet poudarila, da bistvo spolnega odnosa ni orgazem, ampak uživanje v dotiku in gibu.

Seksologi vztrajno zanikate obstoj točke G. Zakaj ta mit kljub temu še kar vztraja v družbeni zavesti?

Pravzaprav je nekoliko drugače. Ženske, feministične seksologinje, obstoj točke G vztrajno zanikamo, moški seksologi raziskovalci pa si še vedno prizadevajo dokazati njen obstoj pri ženskah, ki doživijo orgazem med vaginalnim spolnim odnosom. Še vedno je namreč zakoreninjeno prepričanje o več različnih vrstah ženskega orgazma, čeprav je fiziološko orgazem eden sam, ki ga lahko dosežemo s stimulacijo različnih točk na telesu. Fiziologija orgazma je vedno ista – doživljamo ga z možgani. Če ženska doživi orgazem med vaginalnim spolnim odnosom, to praviloma zgolj pomeni, da je bil klitoris ob tem zadostno stimuliran in da je razdalja med vhodom v nožnico in klitorisom pri njej takšna, ki to omogoča. Seveda je vse to odvisno tudi od položaja med spolnim aktom.

V večini primerov se fantazije, ko jih enkrat udejanjimo, ne iztečejo tako, kot smo si predstavljali. Pogosto je bolje, da fantazije ostanejo fantazije.

Redkokdo ve, kako velik je klitoris oziroma ščegetavček. Tega podatka tudi številni ginekologi ne poznajo. Na zunanjem spolovilu je vidna zgolj glavica klitorisa, kraka klitorisa, ki potekata od zunanjega spolovila navznoter v nožnico, pa sta lahko dolga tudi po sedem centimetrov. V predelu okrog klitorisa in v sprednji zunanji tretjini nožnice so številni živčni končiči – erogena področja –in v tem predelu nožnice seksologi znanstveniki poskušajo dokazati točko G. Klitoris med spolnim odnosom nabrekne, ker je sestavljen iz povsem enakega tkiva kot moški spolni ud.

Debata torej še ni končana?

Pri nekaterih ženskah, ki doživljajo orgazem med vaginalnim spolnim odnosom, so s pomočjo ultrazvoka in magnetne resonance našli neko zadebelitev. In to je vse. Lahko se oklepamo teh študij, če pa v ospredje postavimo bio-psiho-socialni model obravnave spolnosti, pa je to nesmiselno. Veliko o tej razpravi pove tudi dejstvo, da še vedno ne obstaja zdravilo za ženske spolne motnje – na žensko spolnost preprosto vpliva preveč različnih dejavnikov. Moški spolni odgovor je biološko veliko laže izmeriti kot ženskega.

Moški smo očitno preprostejša spolna bitja. Se moški hitreje in lažje vzburijo kot ženske?

Po mojem mnenju je to spet kulturno pogojeno. Moškim je bil skozi zgodovino dovoljen užitek zaradi biološke potrebe, ženskam pa ne. Še pred 200 leti je ženska, če je uživala v spolnosti, veljala za razuzdanko. Načeloma se je to sčasoma spremenilo, a družbeni spomin je ostal. Nekako so nam ženskam s prepovedjo užitka »zatrli« tudi našo biološko potrebo.

Bi torej lahko sklepali, da je moškim v spolnosti še vedno mehkeje postlano?

Tega ne bi rekla. Celotno življenje je postalo bolj stresno in to vpliva tudi na moške. Po mojem nam je vsem težje. Spontano predajanje spolnosti je vse težje dosegljivo. Časovno smo vse bolj omejeni, domov prihajamo utrujeni. Tudi če smo biološko in psihološko zdravi, obstajajo številni socialni vsakodnevno omejevalni dejavniki.

Ali danes torej seksamo manj kot včasih?

Težko rečem, a glede na to, da število porodov in število splavov upada, uporaba kontracepcije pa se ne povečuje, bi morda lahko sklepali, da seksamo manj. Bi pa za tak zaključek potrebovali bolj usmerjeno raziskavo.

Nekatere raziskave kažejo, da mladi seksajo manj kot včasih, večinoma pa to pripisujejo razmahu pametnih telefonov in družbenih omrežij. Se strinjate?

Na Finskem so izvedli veliko raziskavo, v kateri so ugotovili, da imajo njihovi današnji mladostniki v primerjavi z njihovimi vrstniki iz preteklosti veliko več težav v spolnosti. Mnogo več je denimo pojavov erektilnih motenj pri fantih in orgazmičnih motenj pri dekletih. To pripisujejo temu, da se mladi vse manj srečujejo v živo, pogosteje se pogovarjajo s pomočjo elektronskih naprav. Premalo je spogledovanja, zapeljevanja v živo. In ko vendarle pride do spolnega stika, odpovedo, ker se ne znajdejo.

Kaj se dogaja s povprečno starostjo ob prvem spolnem odnosu?

Starost pri prvem spolnem odnosu se glede na raziskave med slovenskimi mladostniki niža. V tem trenutku se mi to ne zdi skrb zbujajoče, ker tega ne spremljajo drugi negativni trendi. Še vedno imamo denimo eno najnižjih stopenj najstniških nosečnosti in splavov. Je pa znano dejstvo, da se v državah s primerno spolno vzgojo starost ob prvem spolnem odnosu praviloma zvišuje.

Torej menite, da v Sloveniji nimamo primerne spolne vzgoje?

Pri tem nismo velika izjema. Večina evropskih držav nima primerne spolne vzgoje. Ne morem reči, da izstopamo v slabem pomenu besede. Prevladujoča doktrina spolne vzgoje še vedno temelji na negativnem pristopu, na poudarjanju nevarnosti spolnosti, kot so spolno prenosljive okužbe in neželene nosečnosti. Ostalih vidikov pa na vseh stopnjah primanjkuje. Pri razvoju odnosa do spolnosti so zelo pomembni čutnost, zavedanje lastnega telesa, dotika, telesne integritete, tudi zavedanje svoje spolne identitete, uživanje v intimnosti. Hkrati pa bi bilo treba tudi poudariti negativne vidike spolnosti, kot je seksualizacija, ena izmed njenih oblik so priljubljene fotografije na družbenih omrežjih, kjer se dekleta razkazujejo predvsem kot spolni objekti.

V enem od intervjujev ste dejali, da bi morali spolno vzgojo začeti že pri starosti dveh let. Kaj bi morali povedati dveletnemu otroku?

Pri tej starosti se otrok zave, ali se v svojem telesu počuti dobro ali slabo. Povemo mu lahko, da dojenček pride iz maminega trebuščka, ne pa da ga je prinesla štorklja. Zelo pomembno je, da začnemo pri otroku vzpostavljati zavedanje o lastnem telesu in spoznavanje le tega. Prepričanja in stališča primarne družine v zvezi s spolnostjo so zelo pomembna. Spolnosti ne bi smel dojemati kot nekaj slabega, otrokovo lastno dotikanje telesa na mestih, kjer mu je všeč, pa ne kot nekaj prepovedanega.

Pri ženskah s težavami seks še vedno pogosto velja za nekaj umazanega, omejenega na strogo določena pravila in prvenstveno namenjenega reprodukciji.

V realnosti se veliko staršev izogiba odkritim odgovorom na vprašanja otrok, povezana s seksom.

Otrok hitro začuti stisko staršev, ko jih preseneti s kakšnim tovrstnim vprašanjem. In ob neprimerni reakciji lahko dobi občutek, da je to nekaj slabega, prepovedanega, nekaj, o čemer se ne pogovarjamo. Nikakor ni nujno, da starši otroku razlagajo podrobnosti o tem, kako je videti spolni odnos, pomembno pa je, da se na vprašanja v zvezi s tem odzovejo sproščeno. V ambulanti vidim številne ženske, ki imajo težave zaradi prepričanj o spolnosti, ki so jih pridobile v primarni družini. Nekatere imajo težave, ker so bile kot otrok kaznovane zaradi dotikanja spolovila. V otroštvu je samozadovoljevanje dečkov še vedno nekako bolj sprejemljivo kot samozadovoljevanje deklic. Sporočilo, ki naj bi ga dobili deklice in dečki, je, da s tem ni nič narobe, seveda pa jim je treba povedati, da naj tega ne počno pred drugimi in da naj se ob tem raje umaknejo na samo. Je pa dotikanje samega sebe na mestih, kjer ti godi, fiziološko normalno, ne nazadnje to počno že dojenčki in plodovi v maternici. Plodovi imajo v maternici za igro na voljo samo popkovino in spolovilo.

Že v maternici? 

V 17. tednu nosečnosti se začne otrok v maternici dotikati in igrati s spolovilom in mu to povzroča ugodje. To pogosto vidimo tudi na ultrazvoku, kar med svojim delom pokažem in razložim tudi staršem.

Mi lahko opišete najpogostejši primer, s katerim se srečate v svoji ambulanti?

Ženske največkrat pridejo zaradi bolečih spolnih odnosov. Vedno naredim zelo široko bio-psiho-socialno anamnezo. V njihovi zgodovini me zanimajo bolezni, njihova samopodoba, prepričanja in vrednote v spolnosti, pridobljene med odraščanjem, itd. Pri ženskah s težavami seks še vedno pogosto velja za nekaj umazanega, omejenega na strogo določena pravila in prvenstveno namenjenega reprodukciji.

Dotikanje samega sebe na mestih, kjer ti godi, je fiziološko normalno, ne nazadnje to počno že dojenčki in plodovi v maternici.

Sledi psihoedukacija, kjer je praviloma prisoten tudi partner in kjer ju seznanim s fiziološkimi zakonitostmi spolnega odgovora in spolnega vedenja ter napačnimi miti in predstavami. Nato po pregledu ženske dobita navodila za skupne in individualne vaje, kot so vaje osredotočanja na občutke, pri katerih si z dotikanjem po celem telesu iščeta občutke ugodja drug pri drugem. Moški se večinoma ne zavedajo, da lahko tudi s stimulacijo, z masažo drugih točk, ne samo spolovila, žensko spravijo do orgazma in obratno. Prav tako ne vedo, da so erekcija, izliv in orgazem tri različne stvari. Da lahko doživijo orgazem tudi brez erekcije in izliva, da je mogoč tudi izliv brez orgazma itd.

Nujno je, da se partnerja vsaj v začetku izogibata praksam, ki ženski povzročajo bolečino. Bolečina lahko povzroči začaran krog, ko že samo pričakovanje bolečine zaradi zakrčenja mišic medeničnega dna tudi povzroči bolečino. Skrajna oblika tega je vaginizem.

Kaj je to?

Vaginizem je najhujša ženska spolna motnja. Gre za stanje, pri katerem je popolnoma onemogočena penetracija prsta, moškega spolnega uda ali katerega koli drugega predmeta, ne glede na to, ali si ženska to želi. Ob tem doživlja katastrofični strah, kaj se bo v primeru penetracije zgodilo, pogosto se ne more spolovila niti dotakniti. Nekatere ženske ne morejo niti razširiti nog. Velikokrat je to prva vaja v terapiji, ki jo izvajamo v ambulanti in je lahko zelo stresna, saj ženske ob tem občutijo slabost, bolečino in so od strahu povsem prepotene. Ko je ženska zmožna dotika, sledijo vaje za sproščanje mišic, ki povzročajo zakrčenost medeničnega dna. Pri tem uporabljam tudi ogledalo, s pomočjo katerega si lahko ženska ogleda in se poduči o svojem spolovilu. Vaje, ki jih izvajamo v ambulanti, dobijo potem tudi za domačo nalogo. Napredovanje je počasno, pomembno je, da ženska ohranja nadzor nad situacijo. Gre za trdo delo, ne užitek. Motivacija in disciplina ter sodelovanje partnerja so izjemnega pomena za uspeh obravnave.

Kaj povzroča vaginizem in kako pogost je?

Pri ženskah z vaginizmom naj bi bile nekatere psihološke karakteristike, kot so nevroticizem, depresija, anksioznost, fobična zaskrbljenost, socialne fobije itd., močneje izražene. Kot pomemben vzrok so se pokazali kulturološki dejavniki, kot so negativni pogledi in stališča do spolnosti, verska konvencionalnost, pomanjkanje spolne vzgoje in travmatični spolni dogodki. Te ženske so bile v večjem deležu spolno zlorabljene v otroštvu. Ocenjujejo, da se vaginizem lahko pojavi pri 1–5 odstotkov žensk.