Literarna kariera Borisa Johnsona

Boris Johnson je po Benjaminu Disraeliju in Winstonu Churchillu predsednik britanske vlade, ki se ponaša z bogato pisateljsko kariero, od katere tudi dobro živi. Johnsonova bibliografija obsega 11 del, med katerimi najdemo življenjepis Winstona Churchilla (ki ga je neskromno primerjal s samim sabo), knjigo o rimskem imperiju in Londonu, pa tudi vodnik po avtomobilskem trgu, ilustrirano knjigo otroške poezije in psevdoavtobiografski roman. Kaj ima Boris Johnson z avtomobili? Med letoma 1998 in 2008 je bil avtomobilski kolumnist za GQ. Neki pisec ga je takrat zaradi seksualnih podtonov v člankih označil za »najslabšega avtomobilskega novinarja«, urednikom pa naj bi bil paral živce s poznim oddajanjem člankov in celo izgubo testnih vozil.

Ne otroška pesniška zbirka, naslovljena The Perils of the Pushy Parents (Skrbi sitnih staršev), ne roman 72 Virgins (72 devic) nista naletela na navdušen kritiški odziv. V 72 devicah Johnson opisuje življenje britanskega poslanca, ki mu je sumljivo podoben, Mark Lawson pa je delo v Guardianu označil za »rasistično, seksistično in v osnovi nediplomatsko«. »Naštel sem 20 prizorov, v katerih se pojavijo ženske. Vsakič jih pripovedovalec premeri in se slini nad ’joški zunaj’, ’poželjivimi očmi’, ’dolgimi nogami’, ’lepimi zobmi in plavimi lasmi’ ali ’nedvomno razkošnim oprsjem’. Pripombo neke ženske pripovedovalec pripiše ’predmenstrualni iracionalnosti’. V tem kontekstu lahko opis ženske, ki je videti ’kot model za spodnje perilo, le da pametnejša in z večjim oprsjem,’ skoraj štejemo za feminizem,« je zapisal.

Kaj pa Skrbi sitnih staršev? Kritik Stuart Jeffries je cinično primerjal Johnsonovo nadarjenost za asonanco s talentom, ki ga je Alexander Pope, angleški pesnik iz 18. stoletja, prikazal v pesnitvi Ukradeni koder. »S čimer hočem povedati, da je v knjigi ogromno slabih rim. /.../ Ne le da Johnson piše grozno poezijo, še ilustriral jo je z amaterskimi sličicami.«

Zadnji Johnsonov literarni dosežek je knjiga o Williamu Shakespearu Shakespeare: the Riddle of genius (Shakespeare: genijeva uganka), katere izid je bil predviden že za leto 2016, a se nenehno prestavlja. Domnevno zaradi piščevih aktivnosti v zvezi z brexitom, zdaj pa mu je račune prekrižalo še to, da je bil izvoljen za premiera, a pojavljajo se špekulacije, da ni napisal še niti stavka knjige, za katero je prejel predujem 500 tisoč funtov. V delu se bo spraševal, »kaj dela Shakespeara Shakespeara«, kar je precej podobno predmetu preučevanja že leta 2005 izdane knjige Stephena Greenblatta Will in svet: kako je Shakespeare postal Shakespeare, delo pa napovedujejo takole: »Boris Johnson razloži Shakespearovega genija preprosto in berljivo; bralcu pomaga razumeti, kaj se zares dogaja, kaj nameravajo njegovi liki, kaj je bistvo vsega skupaj.« Toda mar ni veličina Shakespearovih del ravno v tem, da enoznačna interpretacija ni mogoča in da ne moremo z gotovostjo trditi, kaj se dogaja? Navsezadnje so jih analizirali predstavniki vseh vodilnih teoretskih gibanj v zgodovini, od strokovnjakov za psihoanalizo do strukturalistov ter predstavnic in predstavnikov feministične teorije, in prihajali do popolnoma različnih zaključkov. No, ampak če Boris Johnson misli, da ima preprostejšo razlago, lahko poskusi …