Sproščanje analne zakrčenosti

V dolgih letih pisanja za pričujočo rubriko je avtorica teh vrstic na televizijskem zaslonu videla že marsikaj, kar je za vedno zaznamovalo njeno psiho. Tudi sama bi zato pričakovala, da je zaradi tega na zrela leta dosegla stanje zenovske neobčutljivosti in dokončno opustila upe o sposobnosti nacionalne televizije za opravljanje poslanstva, ki ji je zaupano. A ko uboga gledalka že verjame, da so v informativnem programu nacionalke že davno dosegli dno, jo njegovi ustvarjalci pograbijo za živčne končiče in zvlečejo v skrito klet svoje na negativni selekciji utemeljene hiše. Slednja si je za letošnje poletje zamislila rubriko, v kateri gledalce in gledalke seznanjajo s počitniškimi aktivnostmi poslancev iz različnih strank. Ampak ne vseh, kot bi bilo pravično in spodobno, temveč le štirih izbrancev, ki so si povabilo zdolgočasenih in brezidejnih televizijcev bržkone prislužili le zato, ker so bili v danem trenutku pri roki.

Med njimi je poslanec DeSUS Ivan Hrščak, ki je bojda že v svojem tretjem poslanskem mandatu, pa vendar njegova lik in delo poznajo zgolj največji parlamentarni fetišisti. Kot smo lahko izvedeli, možaku več moči pobere udejstvovanje v Društvu copatarjev, nekakšni pivski verziji Iluminatov, ki jih je bojda razsvetlilo spoznanje o superiornosti njihovih soprog, da jim sedaj izkazujejo »čast« z žlampanjem vina, petjem hvalnic in razkazovanjem logotipa v obliki – klanjamo se tolikšni izvirnosti – copate. A nič nas ni moglo pripraviti na intelektualno opustošenje, ki je sledilo dva dni zatem – prispevek novinarke Katarine Golob o lovskih podvigih samega prestolonaslednika Mordorja, poslanca SDS Žana Mahniča, ki je menda »že večkrat dvignil prah s svojimi izjavami, spreten pa je tudi s puško«. To spretnost je dokazal tako, da »sem uplenil srnjake, gamse, uplenil sem jelena, v Avstriji pa sem lovil svizca« – nemara, ker mu je zavil tisto čokolado, bi lahko pripomnili. Čast, da je bil prva Mahničeva žrtev, pa je pripadla enoletnemu srnjaku, silno nevarni in vsega zmožni zverini, ki jo je junaški jager ustrelil, medtem ko »sem ležal v koprivah, zdaj pa si predstavljajte, moraš imeti mirno roko«. Resnično, podvig brez primere.

Kakšno razkritje – da je najljubši hobi paradnega poslanca najbolj nazadnjaške in nestrpne med slovenskimi strankami krvoločna aktivnost, ob kateri se sprošča analna zakrčenost s plazenjem po hosti in izživljanjem nad nemočnimi bitji s streljanjem iz jeklenega faličnega nadomestka. Mahnič je pač že tudi s svojim delom v parlamentu dokazal, da je po naravi plenilec, saj je venomer na preži, včasih bi po južni meji lovil begunce, včasih pa bi jagal Karla Erjavca; za nekoga je svet oder, za Mahniča lovišče. Ali kot je poslanec sam nehote parafraziral Niete: »Dons je pa ris en fajn don za jaga.«