Friderik Klampfer, filozof: Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen

»Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen«

Zdi se, da je Slovenija sredi novega vala moralne panike. Po južni meji patruljirajo vaški stražarji, pod Pohorjem se zbira Štajerska varda, pred ljubljanskim Kliničnim centrom pa nasprotniki splava kličejo k svojemu bogu. Toda v resnici nismo prav nič posebnega in nobenega razloga ni za paniko, napetosti umirja Friderik Klampfer, izredni profesor filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Kot pronicljiv proučevalec človeka in skupnosti v knjigah in prispevkih redno obravnava filozofske vidike najobčutljivejših vprašanj, s katerimi se srečuje Slovenija, od evtanazije in abortusa do beguncev ter odnosa med delom in kapitalom.

Smo v Sloveniji sredi velike revizije vrednotnega sistema? Vidimo, da se nekatera vprašanja, glede katerih smo kot skupnost že pred časom dosegli konsenz, spet odpirajo, na primer vprašanje abortusa, obenem pa se pojavljajo nova, še posebej v odnosu do sodobnih tehnologij in do migracij.

V tem pogledu nismo pravzaprav nič posebnega. Moderne in še bolj postmoderne družbe zaznamujeta nazorski in vrednostni pluralizem. Torej ne le različne predstave in pojmovanja o dobrem življenju, temveč tudi različna pojmovanja o pravičnosti. Pomembno je, ali se znamo o temah, ki jih omenjate in ki vse po vrsti zbujajo močne strasti, civilizirano in argumentirano pogovarjati ali ne. Zrele skupnosti znajo s temi razlikami živeti, nezrele pa se izčrpavajo v nenehnih sporih in razprtijah.

Toda vsaj nekaterih od sedanjih razprtij v preteklosti ni bilo. Pred Kliničnim centrom v Ljubljani še pred dvema, tremi leti ni bilo katoliških molivcev, ki bi nadlegovali ženske, ki naredijo splav.

Sam kake radikalne revizije prevladujočega moralnega sistema pri nas ne opažam. Vsaj ne, če v slovenski družbi prevladujoč vrednostni sistem primerjamo s tistimi v nam primerljivih nekdanjih komunističnih državah. Tam je po propadu prejšnje ureditve nekoč marginalizirani cerkvi uspelo zavzeti mesto osrednje moralne avtoritete ali se celo infiltrirati v izobraževalni sistem. Večina ljudi pri nas je še vedno naklonjena pravici žensk do abortusa na zahtevo, evtanaziji, raje majhnim kot velikim razlikam v dohodkih in premoženju, solidarnostni pomoči revnim in bolnim med nami ... Res pa smo priča novim oblikam nezadovoljstva, ki jih izražajo organizacije civilne družbe, ki posnemajo vzore in retoriko iz tujine, zlasti iz ZDA, in morebiti od njih tudi prejemajo denar. A omenjenih manifestacij nezadovoljstva sam ne bi jemal kot dokaz za temeljni premik v odnosu do omenjenih tem. V resnici so, kot rečeno, stališča ljudi kar trdna. Smo pa kljub temu tudi pri nas priča poskusom restavracije konservativnih, predmodernih ideologij, s katoliško moralno doktrino vred, ki sloni na zelo specifičnem pojmovanju človeške »narave«.

V eni izmed svojih kolumn, objavljenih na spletu, ste to poimenovali »ofenziva nazadnjaške, neživljenjske in v veliki meri uvožene ideologije«. Preiskava novinarjev portala Open Democracy je pokazala, da so organizacije ameriških krščanskih fundamentalistov v letih 2008–2017 skrajno desnim skupinam v Evropi podarile okoli 50 milijonov dolarjev. V zadnjih mesecih pa prihajajo na dan povezave med Rusijo in skrajnimi desničarskimi politiki v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

Takšne povezave seveda okrepijo skrajna stališča in opogumijo njihove nosilce. Ko spoznate, da v svojih nazorih niste sami, da je uspelo vašim somišljenikom v ZDA v vrhovno sodišče spraviti vrsto odkritih nasprotnikov splava in da so ga konservativne oblasti v celi vrsti zveznih držav v zadnjem času de facto prepovedale, se tudi sami lažje organizirate in aktivirate, tudi na ulici.

Posamezniki še zdaleč nismo v celoti odgovorni za stanje, v katerem smo se znašli, ljudje nismo izključni tvorci svoje usode – neoliberalci to dejstvo preprosto zamolčijo.

Prej ste omenili podporo katoliške cerkve tovrstnim prizadevanjem. Ta je posebej očitna v delovanju Komisije za medicinsko etiko; med člani komisije je zadnjih 14 let tudi predstavnik Teološke fakultete Roman Globokar, ki je na Gregorijanski univerzi v Rimu doktoriral s temo »Odgovornost za vse, kar živi: Od Alberta Schweitzerja in Hansa Jonasa k teološki etiki življenja«. Kaj mislite o tem?

Naj vas popravim, kolega Globokar v komisiji formalno ne predstavlja slovenske RKC, temveč je bil tja imenovan kot strokovnjak za krščansko etiko in moralno teologijo. Sestava te komisije, zlasti izrazita prevlada zdravnikov v njej, je nekoč tudi mene močno razburjala. Je pa, kot me je opozoril kolega Borut Ošlaj, edini filozof v komisiji, z vidika njenega osnovnega poslanstva v resnici čisto smiselna. Komisija je bila namreč ustanovljena z namenom, da obravnava vloge za raziskave s področja medicine in preverja, ali so te zasnovane in bodo predvidoma tudi izvedene etično neoporečno ali ne. Tudi zato so skoraj vsi njeni člani zdravniki, saj ti edini razumejo, kaj se bo v predlaganih raziskavah sploh dogajalo. Vse druge naloge, ki ji jih javnost nalaga, pa v resnici sploh ne sodijo med njene pristojnosti in se komisija glede na svojo sestavo o njih ne more kompetentno izrekati.

Toda ravno to počne, in to na veliko. Zdi se, da komisija največkrat deluje kot glasnik konservativizma in zaviralec sprememb.

Za odločanje o posebej družbeno občutljivih vprašanjih, od umetne oploditve do uporabe sodobnih biotehnologij, bi v resnici potrebovali drugačno, bolj interdisciplinarno in nazorsko bolj pestro sestavljeno strokovno telo. Poglavitno težavo s komisijo v trenutni sestavi in pod trenutnim vodstvom vidim v tem, da si jemlje več pristojnosti, kot jih v resnici ima. Če bi se znala samoomejiti, se ne bi v izjavah za javnost in »strokovnih mnenjih« opredeljevala do vprašanj, za katera niso njeni člani ne usposobljeni in ne poklicani, ter tako aktivno, čeravno brez demokratičnega mandata ali potrebne spoznavne avtoritete, sooblikovala zdravstveno in socialno politiko. V mislih imam, recimo, po strokovni plati škandalozno odklonilno izjavo ob referendumu o noveli družinskega zakonika, pa tudi njeno vztrajno zavračanje evtanazije je bolj dogmatično kot argumentirano.

Omejitve posameznih pogledov na to vprašanje se kažejo tudi v nasprotovanju javno izpostavljenih zdravnikov uzakonitvi evtanazije; vtis je, da za njimi niso strokovni in moralni argumenti, temveč predvsem izogibanje prevzemanju odgovornosti.

Pri evtanaziji je treba razlikovati med njenim moralnim statusom in morebitno zakonsko ureditvijo. Moralni vidik, torej vprašanje, ali in kdaj je koga dopustno ubiti na njegovo zahtevo, da bi mu s tem prihranili neznosno trpljenje, je le eden, čeravno je ta izredno pomemben pri premisleku o uzakonitvi evtanazije. Drug vidik je pravni oziroma politični, dilema, ali je, če upoštevamo vse verjetne posledice za posameznike in za skupnost, problem trpljenja umirajočih najbolj smotrno rešiti z uzakonitvijo pravice do evtanazije. Večina ljudi bi se najbrž strinjala, da nima smisla podaljševati življenja, če na smrt bolni strašno trpi in mu muk ne znamo ali ne moremo olajšati kako drugače. Precej težje pa je oceniti, ali bi uzakonitev take pravice družbo na dolgi rok spremenila na boljše ali slabše. Je res pametno, da zdravnikom podelimo, oni bi rekli vsilimo, tako široka pooblastila za odločanje o življenju in smrti? Ali ne bomo z uzakonitvijo ene izjeme glede prepovedi ubijanja odprli Pandorine skrinjice še za celo vrsto drugih izjem? Na ta zapletena vprašanja za zdaj še nimamo dokončnih odgovorov.

Kdo je potemtakem sploh usposobljen, da celovito premišljuje o teh zagatah in deluje kot nekakšen moralni kompas družbe – če sploh kdo?

Pri tako kompleksnih vprašanjih je nujen celovit, interdisciplinaren pristop. Nihče ne more odločati sam, tudi moralni filozofi ne, ker so ti in podobni družbeni problemi preprosto preveč kompleksni. Z evtanazijsko zakonodajo je podobno – moralni vidik, kakorkoli pomemben že je, je samo eden od mnogih. Pred njenim sprejetjem je obvezen razmislek, ali ne bomo s tem na dolgi rok razvrednotili človeških življenj, ali ne bomo zaradi postopnega rahljanja prepovedi ubijanja nekoč v prihodnosti z manj zadržki pobijali neozdravljivo bolnih in ali se ne bo ta trajni vpliv na naš vrednostni sistem sčasoma začel prelivati še na druga področja življenja. Če presojamo evtanazijo zgolj skozi prizmo etike posamičnega uboja iz usmiljenja, se nam ta širši družbeni in kulturni kontekst izmakne. Taka presoja je podobno enodimenzionalna in redukcionistična, kot kadar se pri ocenjevanju smotrnosti političnih ali zakonodajnih ukrepov osredotočamo izključno na ekonomski vidik.

Primer kompleksnosti družbenih vprašanj je debata glede univerzalnega temeljnega dohodka. Vlada je napovedala, da bo uvedla univerzalni otroški dodatek v enaki višini za vsakega otroka. Moralni argument tistih, ki imajo manjše dohodke, je, da bodo bogati sedaj deležni enake podpore, kar seveda ni pravično. Na drugi strani pa imamo ekonomsko logiko, po kateri bo to spodbudilo potrošnjo posameznih družin in pospešilo gospodarsko rast.

Na tem področju zaznavam dva enako legitimna, a potencialno neskladna premisleka. Prvi je egalitaristični refleks, da je edino enako visok znesek pravičen do vseh otrok in bi bilo vsakršno razlikovanje med njimi zato krivično; drugi je pomislek, da se po svojih finančnih potrebah družine med seboj močno razlikujejo in da bi bilo zato bolj smotrno in bolj prav, če damo otrokom revnih staršev več denarja, ker ga ti pač bolj potrebujejo. Zakaj bi, skratka, otroku staršev z 10.000 evri prihodkov na mesec odmerili enak znesek kot otroku brezposelnih staršev ali staršev na minimalcu? Oziroma zakaj bi prvemu sploh dali karkoli, če pa take finančne pomoči ne potrebuje? S podobnimi dilemami se soočamo tudi drugod, na primer v razpravah o socialni kapici in dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, kjer je sedaj višina prispevka enaka za vse zavarovance ne glede na prihodke.

Zanimivo, da se tovrstni pomisleki posebej izrazijo, kakor hitro začnemo govoriti o progresivni prerazporeditvi bremen in o redistribuciji družbenega bogastva. Koliko kapital v javni razpravi zlorablja moralne argumente?

Z nekaj poenostavljanja in precejšnjo mero previdnosti bi lahko rekli, da smo koristi in bremena skupnega življenja do nedavna delili po načelu »od vsakogar po njegovih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«. V zadnjih petnajstih letih pa sta to samoumevno logiko spodnesla neoliberalizem in z njim povezana ideologija racionalne izbire in individualne odgovornosti zanjo. Naj vsak prevzame odgovornost za svoje življenjske odločitve, tako pravilne kot zgrešene, to je logika neoliberalizma. Ta miselnost se zadnje čase posebej opazno vsiljuje pri debatah o reformi zdravstvenega in tudi pokojninskega sistema. A tudi če odmislimo težave z odmerjanjem stopnje krivde za slabe izide in zaslužnosti za dobre, neoliberalna logika ne upošteva širšega konteksta, v katerega smo ujeti. Posamezniki, skratka, še zdaleč nismo v celoti odgovorni za stanje, v katerem smo se znašli, ljudje nismo izključni tvorci svoje usode – neoliberalci to dejstvo preprosto zamolčijo.

Vaški stražar gotovo verjame, da se žrtvuje za širšo skupnost in da nam dela vsem skupaj uslugo. Konec koncev namenja svoj prosti čas temu, da nas brani pred vsiljivci in pomaga varovati mejo, česar pristojni organi po njegovem ne počnejo dovolj učinkovito.

Je logika neoliberalizma na koncu tudi v ozadju postavitve žice na schengenski meji, pripisovanju krivde beguncem za njihove usode in branjenja lastnih privilegiranih pozicij? Češ, sami so si krivi, da je pri njih počilo, sedaj pa prihajajo, da bi nas zažirali. 

Sam v zahtevah po zapiranju meja ne razberem nujno neoliberalne logike. Mnogi ameriški neoliberalci se pač zavzemajo za globalno tržišče in prost pretok blaga in delovne sile, in ker jih pri vrednotenju družbenih pojavov zanima izključno ekonomski vidik, od migracij pa je po njihovih izračunih več individualne in posledično družbene koristi kot škode, jih načeloma podpirajo. Z moralnega vidika so zadeve v izhodišču dokaj jasne – razvite zahodne države, med njimi tudi naša, so dolžne po svojih najboljših močeh pomagati pri odpravljanju vzrokov za množične migracije, od lakote in pomanjkanja do brezposelnosti in korupcije, od vojn in strahovlade do podnebnih sprememb. Migracije, pa naj si ljudje z begom rešujejo življenje ali pa ga skušajo zgolj narediti znosnega, so žal najdražja rešitev teh problemov. To bi bilo res celo v primeru, da bi migrantom velikodušno odprli meje, kaj šele v aktualnih razmerah, ko jih skušamo od tega odvrniti za vsako ceno, tudi za ceno človeških življenj. Je pa res, da nam ob pomanjkanju politične volje za odpravo sistemskih vzrokov na globalni ravni trenutno ne preostane drugega, kakor da v skladu s svojimi mednarodnimi obvezami poskrbimo za vse, ki so zaradi hude stiske potrkali na naša vrata.

Kaj pa so potem motivi za izolacionizem? Kakšno je moralno izhodišče nekega belokranjskega vaškega stražarja, ki v tem trenutku patruljira ob meji? 

Preveč preprosto bi bilo, če bi tega človeka pavšalno odpravili kot ksenofoba, čeprav, tragikomično, tudi ta oznaka ni neustrezna. Sam gotovo verjame, da se žrtvuje za širšo skupnost in da nam dela vsem skupaj uslugo. Konec koncev namenja svoj prosti čas temu, da nas brani pred vsiljivci in pomaga varovati mejo, česar pristojni organi po njegovem ne počnejo dovolj učinkovito. Ob tem pa ne prepozna, kako problematičen je že v izhodišču sam medijski konstrukt o ogrožanju državne meje; meja je abstrakten pojem, še do pred sto leti ste jo lahko našli le na zemljevidih, v realnosti pa so jo ljudje prestopali brez dovoljenj in zamudnega preverjanja dokumentov. V zahtevi oblasti, da si je treba pred vstopom na državno ozemlje za prestop meje pridobiti dovoljenje, ni torej nič »naravnega«. Fetišiziranje meje in histeriziranje javnosti zaradi njene domnevne ogroženosti – pri čemer ljudje, ki si jo drznejo prečkati brez dovoljenja oblasti in ustreznih dokumentov, niti ne želijo ostati pri nas – se hranita z iracionalnimi strahovi, izmišljenimi govoricami in napihovanjem razsežnosti redkih incidentov. Ti vaški stražarji ali, bolje, ovaduhi so žal podlegli tej kolektivni paranoji. Če se bodo začeli še oboroževati in jih oblasti ne bodo pravočasno ustavile, zna dogajanje uiti izven zakona in izpod nadzora. Če se ni to že zgodilo.

Kakšna je pri tem vloga politikov? Vi ste strokovnjak za moralna vprašanja, pa se ne oglašate ob vsaki priložnosti in ljudem ne govorite, kako naj živijo; na drugi strani pa naši politiki kar tekmujejo, kdo se bo vzpostavil kot najvišja moralna avtoriteta – poglejva samo Cerarja, sedaj tudi Šarca, Janša na Twitterju ves čas izreka moralne sodbe, Brglez na Facebooku redno »urbi et orbi« nagovarja svoje sledilce z nabuhlo, skorajda papeško retoriko ...

Poglaviten razlog za poplavo tega, kar se strokovno imenuje »signaliziranje kreposti« oziroma po angleško virtue signaling, v slovenski politiki je, da ti morajo, če kandidiraš za javno funkcijo, volivci zaupati. V naši javnosti pa prevladuje mnenje, da je politika kurba in da kdorkoli že vstopi vanjo, tega prav gotovo ne počne z dobrimi nameni ali iz plemenitih vzgibov. Nekaj časa se je dalo zato na volitvah zmagovati s sloganom, da je treba ta Avgijev hlev preprosto počistiti, na ključna mesta pa postaviti moralno neoporečne, nekoruptivne osebnosti in bodo težave odpravljene. Kar je seveda nevarna iluzija. Demokracija ni namenjena angelom in svetnikom in prav je tako, kajti pod kožo smo vsi enako krvavi, volivci nič manj kot izvoljeni funkcionarji. Volivci imamo o politiki nasploh zelo zgrešena pojmovanja in do nje gojimo zelo nerealna pričakovanja.

Če se ne bomo uprli tem trendom, se zna zgoditi, da bomo že v bližnji prihodnosti na najvplivnejše položaje v oblastnih strukturah redno imenovali najspretnejše in najnevarnejše demagoge.

Kandidat za položaj, na katerega vodi le zmaga na volitvah, ima tako na izbiro dve slabi možnosti – volivcem lahko skuša iluzije razbliniti ali pa jih obrniti sebi v prid. Kar pa se v preteklosti ni izkazalo kot posebej uspešna volilna strategija, zato vsi kandidati pač raje hranijo pošast zgrešenih pojmovanj in pričakovanj. Ki jih prej ali slej požre.

Na primeru Mira Cerarja smo videli, kako je to videti. Načrtno se je predstavljal za odrešenika in obljubljal novo etiko, danes je politični mrtvec. 

Cerar je šel s svojimi obljubami o etičnem prekvašenju politike resnično v skrajnost. Zato je na koncu postal žrtev lastnih obljub. Ljudje imamo do politike in politikov tako ali tako previsoka pričakovanja, ki jih je zato že v izhodišču težko, če ne celo nemogoče izpolniti. Raziskave kažejo, da verjamemo, da se da vsak, tudi najbolj zapleten družbeni problem rešiti, če le obstaja politična volja za to. Kar je seveda neumnost. Če po vaši zaslugi volivci pomešajo obljubljeno moralno integriteto z brezkompromisnostjo in trdno načelnostjo, ste si v politiki, ki je v prvi vrsti umetnost sklepanja kompromisov in začasnih zavezništev, podpisali smrtno obsodbo. Taka usoda je, ob razočaranju volivcev, ko jim je namesto obljubljenega novega jedilnika postregel s še več starimi, postanimi jedmi, ki so se jih dotlej že dodobra zasitili, doletela tudi Cerarja.

Torej mora posameznik okrepiti svojo sposobnost moralne presoje. Toda kako lahko to stori v današnjem času informacijskega šuma, lažnih novic in mnenjskih mehurčkov?

Za začetek bi zadostovali že boljša informiranost in izboljšana sposobnost politične presoje. V izobraževalnem sistemu bi bilo treba vzgoji za aktivno državljanstvo nameniti več časa in pozornosti ter nas že od mladih nog seznanjati s tem, kaj sploh je država, kako je v njej porazdeljena oblast, kdo sprejema katere odločitve in je zato zanje tudi v prvi vrsti odgovoren. Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen ali kvečjemu polpismen. Lep dokaz za to so pričakovanja ljudi, da bo župan, če je količkaj sposoben, v svojo občino že znal pritegniti tuje naložbe in odpraviti brezposelnost. Kdor zahteva take reči, sploh ne ve, do kod v resnici segajo županska pooblastila. Hočem reči, da je za pomanjkljivo delovanje demokratičnih ustanov pri nas, pa tudi drugod po demokratičnem svetu, krivda porazdeljena med nesposobne funkcionarje in anemične volivce. Seveda pa je prizemljitev nerealnih pričakovanj volivcev in volivk samo del rešitve. Obenem bi bilo treba politiko približati ljudem, tako v smislu, da jih bolj vključimo v procese odločanja o zadevah, ki se jih tičejo, kot tudi v smislu, da jih bolj motiviramo in bolje usposobimo za razpravljanje o skupnih zadevah. Slednje se je zadnje čase bolj ali manj preselilo na spletne forume in socialna omrežja in tam docela spridilo.

Pri čemer sta dodatna težava komercializacija politike in uveljavitev marketinških prijemov, ki iz strankarskih liderjev in kandidatov za javne funkcije delajo blagovne znamke, ki učinkovito manipulirajo s posameznikovim čutom za moralo.

To je najbrž ena od ključnih nevarnosti za prihodnost demokracije. Volilne kampanje se vse pogosteje opirajo na znanstvena spoznanja o ustroju človeških možganov in dejavnikih, ki krojijo naše odločitve. V politični marketing in oglaševanje se uvajajo načela in zakonitosti komercialnega oglaševanja in zanj značilne tehnike manipulacije; spletne tehnologije in socialna omrežja so te procese še poenostavili. Kot volivci se v poplavi kontradiktornih informacij in oglasnih sporočil slabo znajdemo, zato si skušamo odločitev kar najbolj olajšati; eni preprosto odnehajo in na dan volitev raje ostanejo doma, drugi iščemo bližnjice do pravilne volilne odločitve – namige, znamenja, simbole, ki jih prepoznamo in s katerimi se zlahka identificiramo. Tako postanemo lahka tarča oglaševalskih manipulacij. Če se ne bomo uprli tem trendom, se zna zgoditi, da bomo že v bližnji prihodnosti na najvplivnejše položaje v oblastnih strukturah redno imenovali najspretnejše in najnevarnejše demagoge. In tako naknadno pritrdili Platonu, ki je v Državi svaril pred nevarnostjo, da bo ljudstvo v demokraciji na oblast izvolilo tistega, ki mu bo znal najbolje laskati, in ne onega, ki pozna in govori resnico in služi pravici.

Demokracija je formalno gledano res oblast večine, za njeno kakovost in legitimnost pa še zdaleč ni vseeno, kako se ta večinska volja izoblikuje – ali temelji na posameznikovem avtonomnem premisleku ali pa jo krojijo manipulacije, laži in prevare.

Je potemtakem treba posamezniku pomagati pri vzpostaviti in obrambi avtonomne moralne pozicije ter spremeniti pravni in ustavni red, da ga bo ščitil pred tovrstnimi pritiski? Švicarska znanstvenika Marcello Ienca in Roberto Adorno sta sprožila pobudo, s katero bi določili novo človekovo pravico, in sicer pravico posameznika, da korporacije, zabavljaška industrija in politične stranke ne posegajo v njegovo mišljenje s svojimi dovršenimi psihološkimi prijemi in algoritmi.

Takšne pobude pozdravljam, četudi je njihov domet omejen, vrednost pa prej ko ne simbolična. Demokracija je formalno gledano res oblast večine, za njeno kakovost in v končni fazi legitimnost pa še zdaleč ni vseeno, kako se ta večinska volja izoblikuje – ali temelji na posameznikovem avtonomnem premisleku ali pa jo, kot recimo pri brexitu ali Trumpovi volilni zmagi krojijo manipulacije, laži in prevare. Če naj na dolgi rok ohranimo zaupanje v demokratične ustanove in demokratično izvoljeno oblast, bo morala ta sprejemati le potrebne in dobro utemeljene zakone, takšne torej, da je mogoče o njihovi potrebnosti in smiselnosti načeloma z razumskimi sredstvi v javni razpravi prepričati vsakega dobronamernega in opravilno sposobnega državljana. Deliberativno, razpravljalno demokracijo, ki je šele v povojih, je treba za vsako ceno zavarovati pred algoritemsko demokracijo. Sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije pa iz grožnje demokraciji spremeniti v njeno orodje. A za kaj takega jih bo treba najprej iztrgati iz korporativnega in spraviti pod demokratični nadzor.