Marjan Tomšič, pisatelj

Štajerec, predan Istranom

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske.

Minulo sredo ste dopolnili osemdeset let. Kako gledate nanje?

Ni bilo nič dramatičnega. Kot vsak prejšnji rojstni dan. Zgodilo se mi je že, da sem nanj sploh pozabil. In na ženinega tudi … Težko razumem, zakaj nekateri svoje jubileje tako dramatizirajo. Cele orgije delajo. Velika kosila ali večerje, veliko gostov, gora daril … Na dan mojega rojstva me je obiskalo troje prijateljev. Darko Turk, mož, ki vodi planince po Istri, je bil prepričan, da imam tu, v Gucih, najmanj sto ljudi, in to same imenitneže, in je bil pripravljen takoj zbežati s svojim mopedom in čelado, da ga ta gosposka ne bi prepoznala. Pomiril se je, ko je videl, da sem sam. Sedela sva za kamnito mizo, pila refošk in klepetala. Tako je bilo tudi z drugima dvema obiskoma. In meni je bilo to čisto prav.

Veljate za pisatelja, ki je Istro, zlasti Šavrinijo, umestil na literarni zemljevid. A rodili ste se v Račah, na drugem koncu Slovenije. Kje oziroma kaj je vaš dom?

Najbrž ga sploh nimam. Morda je moj dom nigdirdom, kot je o tem pojavu govoril Primož Trubar. Toda pred štirinajstimi dnevi sem imel glede tega krizo. Nekaj v meni je zahtevalo odgovor na to vprašanje: vsi se nazadnje vrnejo domov. Torej, kje je tvoj dom? Kam se boš vrnil, kajti prihaja ta čas, čas vrnitve domov. V tej krizi sem se zatekel k prijateljici, istrski narečni pesnici Alferiji Bržan. Potolažila me je, a noč je bila vseeno blodna, mučna. Nekaj v meni je trdo zahtevalo odgovor.

Otroška leta ste preživeli v račkem gradu. To so bila leta medvojnega trpljenja, kar v vsakem človeku, še posebej v tistem z umetniško dušo, občutljivem za krivice in strahote, ki jim je priča, pusti globoke rane. Kako ste doživljali tisti čas?

Preden smo se preselili v izpraznjeni grad, smo živeli kot dninarji pri raznih kmetih. To pomeni, da sta morala mama in oče kmetu, ki nam je dal sobo (eno samo sobo!), to bivališče plačati z delom na polju. Tudi mi, otroci, smo služili. Jaz sem pasel krave pri Cilki Požegarjevi, brat je bil za hlapca pri Zezmanu in sestra Jožica je bila dekla nekje v Halozah. Mama je umrla za jetiko marca 1943. Oče se je kmalu poročil z Dolenjko Marijo in tako smo dobili drugo mamo. Ta je bila izredno močna in odločna ženska. Takoj je šla v Haloze iskat sestro Jožico, potem je pripeljala domov brata Toneta. Le jaz sem še naprej pasel krave. Pač zato, da smo imeli mleko. No, ta druga mama je potem zadevo uredila tako, da smo se od kmetov preselili v grad. Mislim, da je bilo to malo pred koncem vojne. Že pred poroko z očetom pa nas je skopala, pričarala je dostojna oblačila, čudežno je od nekod prinašala moko, drva, kuhinjsko posodo in vse drugo.

Pomembna prelomnica v vašem življenju je bila odločitev, da iz protesta proti odstranitvi profesorja Antona Slodnjaka, ki je bil takrat vaš profesor, izstopite iz Zveze komunistov. Zaradi tega ste izgubili štipendijo in stanovanje v študentskem domu. Je šlo v tem protestu proti odstranitvi Slodnjaka za dejanje oporečnika? Ste vedeli, kakšna kazen vas čaka?

Bil je le spontan in odločen protest. O posledicah nisem razmišljal. Dr. Antona Slodnjaka sem vzljubil takoj, pri priči. Bil je vehementen, izjemno odločen profesor in čutili smo, da nas spoštuje in da mu ni vseeno, kako živimo. Vse se je odločilo na sestanku vseh študentov, v dvorani nas je bilo okoli tristo. Eno uro so nam razlagali, utemeljevali, zakaj moramo biti ZA izključitev dr. Antona Slodnjaka. Sledil je poziv: »Kdor je ZA, naj dvigne roko.« Videl sem gozd samih rok. Sledilo je ostro vprašanje: »Kdo je proti?« Dvignili sta se dve roki: moja in roka Leva Detele. Nastala je čudna tišina. Nato jezen ukaz: »Če sta proti, morata utemeljiti, zakaj sta proti.« Lev je obsedel, jaz pa sem se dvignil in govoril, govoril, joj, grozne stvari. Ko sem rekel, da zame ni nobene razlike med ZKJ in fašizmom-nacizmom, je nastal v dvorani silen hrup. Lev mi je rekel: »Marjan, morava oditi, takoj.« Vstala sva in odšla. Še na hodniku je bilo slišati ogorčenje množice ...

Tako so nas zaštrigali v svet, kjer smo mučili drug drugega, a bili do gospodarjev ponižni in predvsem molčeči. Sramovali smo se svoje govorice, svojih kamnitih hiš, svoje revščine.

Takoj zatem so sklicali sestanek članov ZK. Nekaj časa sem poslušal obtožbe, žalitve, poniževanje, nato pa sem kar vstal, šel do mize in vrgel nanjo svojo člansko knjižico. V utemeljitvi izstopa iz ZK sem bil napisal, da zame članstvo v katerikoli politični organizaciji pomeni izgubo osebne svobode. Kmalu zatem so sklicali sestanek Zveze študentov. Tu so me stisnili v kot. Na članski izkaznici Zveze študentov Jugoslavije je jasno pisalo, da je Zveza študentov Jugoslavije politična organizacija. Torej sem jim moral vrniti še to izkaznico. Izstop iz Zveze študentov pa je pomenil, da nimam več pravice do štipendije in ne do stanovanja v študentskem naselju. Pa sem bil na cesti … Preživljal sem se kot zidarski pomočnik, kot prenašalec vreč pri podjetju Sadje-zelenjava, bil sem popisovalec pri ljudskem štetju, deček za vse na Zavodu za statistiko, dostavljal sem mleko in jogurt in tako dalje.

Tudi služenje vojaškega roka v Štipu in Strumici v letih 1966–1967 je bilo za vas bridka izkušnja. Nekje ste zapisali, da je šlo za »kazensko vojaščino«, namenjeno oporečnikom. Zakaj?

Ničesar se takrat nisem bolj bal kot vojske, služenja v JLA. Blazna groza. In resnično: nikoli v življenju ne prej ne pozneje nisem tako trpel kot v Štipu in Strumici. Bil sem riba, surovo vržena na kopno. Opisal bom samo ta dogodek: ob reki smo kopali zaščitne jarke. Kapetan je kar naprej drezal vame. Karkoli sem naredil, ni bilo prav. Nazadnje je od mene zahteval, da na ves glas zakričim: RAZUMEM! In pomislite, tega nisem mogel izreči niti polglasno. Resnično, hotel sem zakričati, pa ni in ni šlo. Nazadnje sem še komaj šepetal. Seveda je mislil, da se delam norca iz njega, in je ponorel. Končalo se je tako, da je četa odkorakala na kosilo, jaz pa sem do noči kopal v mivkasto zemljo ...

Razumete? Vojska je bila zame antimaterija. Ubijala je duha in dušo.

Po vrnitvi ste menda imeli na voljo dve delovni mesti slavista. Prvo je bilo v Sv. Juriju ob Ščavnici, a odločili ste se za Istro. Zakaj?

Nisem se jaz odločil. Ženi sem pisal, naj si gre ogledat oba kraja in da bomo šli tja, kjer nam bodo ponudili bolj suho in svetlo stanovanje. Kajti v Horjulu smo z dojenčkom, sinom Matjažem, živeli v silno vlažnem stanovanju. Kuhinja je bila nad kletjo, ki je bila vedno polna vode in pupkov. No, žena Hermina je seveda najprej šla v Marezige, k morju. Tam ji je ravnatelj pokazal v zadružnem domu izjemno sončno, svetlo in popolnoma suho stanovanje, tudi precej veliko. Zato sploh ni šla v Prlekijo. Vem, da bi bil v Sv. Juriju srečnejši, že zato, ker bi bil blizu Rač in v krajih, od koder je bila moja mama Marija Klajzer.

Mi moški smo brez ženske zelo negotovi, bi rekel, da kar izgubljeni. Žal najdemo kompenzacijo v agresivnosti, torej v svoji fizični moči. To je seveda bedno in hkrati žalostno.

Konec šestdesetih let, ko ste začeli poučevati na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču, je bilo v Istri – kot je razvidno tudi iz vašega zapisa v novi izdaji Šavrink – še občutiti prisotnost starega vraževerja. Ste tudi vi, prišlek iz drugačnega okolja in izobraženec, občutili te kraje kot magične, čarobne, tudi kot neizčrpen vir starih vedenj in modrosti?

Ko sem pisal istrske zgodbe, vse te, tudi o štrigerijah, sem bil ves čas prepričan, da so to take štorije, izmišljotine, pač neke vrste pravljice. Ko pa sem štrigerijo prvič doživel v živo in povsem stvarno, otipljivo, me je postalo strah. Dojel sem, da magija deluje, da jo čutim s telesom in dušo. Ko se je potem začelo nizati več in več takih doživetij, sem postal previden. Istra, Istrani … so bili v tistih časih, v časih svojih kamnitih hiš, globoko potopljeni v neki nevidni, a vseeno stvarni in magični svet. To verovanje je bilo globoko nezavedno. In zato tako zelo močno, stvarno, delujoče.

Skrivnost je v veri. V kar najgloblje in nezavedno veruješ, to se bo začelo uresničevati. Ker so jih njihovi gospodarji stoletja prepričevali, da so dobri le za kramp in lopato, za hlev in polja, za garanje od zore do mraka, so drseli globlje in globlje v neprijazne svetove. Pokojni kipar in slikar, Istran Jože Pohlen, mi je nekoč ogorčeno povedal tole: »Na tisoče grdilnih vicev na naš račun je krožilo po Istri. Tako dolgo, dokler nas niso prepričali, da smo dobri le za kramp in lopato, le za garanje od prvega svita do pozne noči. Tako so nas zaštrigali v svet, kjer smo mučili drug drugega, a bili do gospodarjev ponižni in predvsem molčeči. Sramovali smo se svoje govorice, svojih kamnitih hiš, svoje revščine.«

Zanimivo je, da v omenjenem zapisu pišete, da ste roman Šavrinke ustvarili, kot da bi se v ustvarjalnem procesu nekako spojili s kolektivno zavestjo ljudi, ki živijo v teh krajih. Je tako?

Oh, so doživetja in so povezave, razmerja, prepletanja duš ... pa vsega tega ni mogoče opisati. Je zunaj dosega misli in besed. Ko potem ljudje berejo, so prepričani, da so to pač sanjske, izmišljene, sfantazirane štorije. V naši pisateljski hiši v Ljubljani sem kolegom nekoč pripovedoval, kaj sem doživel na avtocesti. Dokler so mislili, da govorim o literaturi, o fikciji, je bilo vse v redu. Ko pa sem jim rekel, da je ta in ta zgodba iz knjig Onstran ali Kažuni resnična, niti malo izmišljena, so ponoreli. Peter Božič je kar skakal v zrak od jeze, češ kako, da jih imam za takšne bedake … Kajti fikcija je fikcija, resničnost pa je resničnost, amen na kamen! Sem pač takšen človek. Vse življenje imam doživetja, o katerih bi bilo bolje, da ne bi ne pisal ne govoril.

Šavrinke, ženske, ki so kupovale jajca v istrskih vaseh in jih prodajale v mestih, zlasti v Trstu, so bile steber družinske ekonomije. To delo, ki je povezovalo Istranke, je bilo izredno pomembno za prenašanje ustnega izročila, tudi vraževerja, kar vse je pomembno vplivalo na miselno podobo današnje Istre. Drži?

Seveda. Iz teh korenin raste vse to, kar je sedanja, sodobna, civilizirana, gospodarsko razvita in z Evropo in vsem svetom povezana ter prepletena Istra. Eden mojih mareziških učencev je svetovno znan pridelovalec refoška. Ni dolgo tega, kar je poslal Donaldu Trumpu ne vem koliko tisoč steklenic najboljšega vina na svetu: refoška!!! Pa recite, da mu ni pomagala istrska štrigerija. Tista od non in nonotov, od pranon in prapranonotov … Ker je združljiva tudi z ekonomijo tega sveta …

Istrsko žensko ste opisovali tudi v Grenkem morju in Južnem vetru. Zakaj so po vašem ravno ženske, tudi z nepredstavljivim žrtvovanjem, prevzele vajeti družinske ekonomije v svoje roke? Kako bi opredelili značaj nas, moških? 

Poslušajte: še noben moški ni rodil. Ženske pa rojevajo fantke in punčke. Torej poznajo oba pola bivanja, življenja. Nekoč me je Marija Franca, Istranka in Šavrinka, vprašala, ali vem, koliko je v Gračišču vdov in koliko vdovcev. Nisem vedel. Pa je povedala: »Je sedemnajst vdov in trije vdovci.«

Razumete? Ta statistika vse pove. Tudi to, s kom je vesolje in zakaj je prav tako. Mi moški smo brez ženske zelo negotovi, bi rekel, da kar izgubljeni. Žal najdemo kompenzacijo v agresivnosti, torej v svoji fizični moči. To je seveda bedno in hkrati žalostno. Govorim o povprečju. So pa tudi izjeme.

V Šavrinkah opisujete Istro kot enoten in samozadosten svet. Kako se je ta spremenil z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške? Meja je zagotovo grobo zarezala v tkivo življa na Istrskem polotoku.

Niti ne. Obe Istri živita naprej kot prej, kot ena sama. To je čudno nasprotje vsem političnim govorancam. Za Istrane vse te zdrahe niso nič novega. Vse to so že doživeli in preživeli. Pokrajina jih združuje kljub mejam in britvicam. Duh je tisti, ki veje, koder hoče. Zanemarjamo tudi mogočen vpliv pokrajine. Poglejte Istro iz vesolja. Začudeni boste, ko boste v njej prepoznali Indijo … Vam to kaj pove?

V zadnjih tridesetih letih se je v Istro preselilo kar nekaj Slovencev in Slovenk od drugod, številni so stare hiše preuredili v počitniške hišice. Po vstopu Slovenije v EU, zlasti pa v zadnjih letih, se je menda tudi kar nekaj Italijanov, predvsem iz Trsta, preselilo v Istro, saj je tukaj prijaznejše življenje kot v Italiji. Kako vse to vpliva na podobo Istre?

Istra se je zelo zelo spremenila. Prišleki z debelo denarnico so skrbno obnovili stare, kamnite hiše. Ali pa iz kamna zgradili po zgledu starih hiš nove. Vse to je lepo videti, toda v teh hišah in vaseh ni več duha Istre. Kar nekaj vasic je tako skrbno obnovljenih, da začuden obstaneš. Toda v tej novi Istri ni več duha stoletij, tisočletij. Vsa magija je poniknila v zemljo, se izgubila v razpokah časa.

Ko sem hodil po eni taki vasi, sem pogrešal vonje in glasove: vonj po hlevih in živini, vonj po senu, po svinjakih, pogrešal sem mukanje krav, riganje oslov, kokodakanje, kikirikanje ... vse je bilo sterilno čisto in strašljivo prazno, prazno. Mislim, da ljudje, ki so si pričarali stare istrske vasi, niso srečni. Med sosedi skoraj ni nobene komunikacije. Ni tiste pristne živosti, kot je bila med domačini po vseh vaseh. Vsaka vas je bila velik, živ, popolnoma prepleten in zaokrožen sistem.

Druga podoba priseljencev pa so velike, sodobne zgradbe (vile). Okoli Marezig jih je sploh veliko. Ker imajo na teh brežinah vsi lep, prelep pogled na morje … Samo da vidijo morje, pa so vsi srečni. Kje pa so tu komunikacije z »domorodci«? Prepletanje z njihovimi stoletji, tisočletji?

Tudi domačini so se posodobili. Obnovili so hiše non in nonotov, ni več starih kort (dvorišč), vse je v betonu in je lepo čisto, pometeno. Izginili so krave, boškarini, osli, purani, pavi, kunići (prašički), štirne s škripci … in vsa druga navlaka bušce Istre se je pometla v preteklost. In je skoraj tako, kot da bi bili v mestu.

Kar nekaj vasic je skrbno obnovljenih, da začuden obstaneš. Toda v tej novi Istri ni več duha stoletij, tisočletij. Vsa magija je poniknila v zemljo, se izgubila v razpokah časa.

Ko sem učil v Marezigah, so me otroci šestega razreda prosili: »Tovariš, vi imate eno takšno moč. Ali nam boste pomagali, nas boste rešili blata?«

Rekel sem jim: »Bom. Toda ne vem, ali boste potem bolj srečni, kot ste zdaj.«

To je zelo usoden delček iz mozaika moje istrske odisejade.

Zadnje mesece so nove italijanske oblasti grozile s postavitvijo ograje na slovensko-italijanski meji. Kako so se na te napovedi odzvali istrski domačini? Se vpliv politike novih italijanskih oblasti občuti tudi v istrskih vaseh?

Ko so se po Istri že pred leti pojavili ogromni plakati z eno samo besedo, ki bi v prevodu pomenila ’kuhinje’, in nato: Prihod, Prihajajo, Prihajamo … so domačini že vedeli, kam piha veter. Naši vrhunski politiki pa se kar naprej smehljajo in govorijo, da je z nami vse v redu. Lažnivi kljukci! Iz roda v rod gre izdajstva pot. Gre za državotvornost. Italijani so v vsem, karkoli rečejo ali naredijo, državotvorni. V nezavednem in zavestnem delovanju. To imajo v krvi. Pač veliki rimski imperij. Mi pa bebasto ponavljamo: večjezičnost. Multikultura. In sploh ne opazimo, kako se je Ljubljana čez noč spremenila v Emono … Tu se kolo, pozor!, vrti nazaj.

So vas Istrani po več kot pol stoletja bivanja in ustvarjanja med njimi in z njimi že sprejeli za svojega ali še veljate za »forešta«, tujca?

Da in ne, ne in da. Pa saj drugače ne more in ne sme biti. Tudi sam se po dvainpetdesetih letih bivanja v Istri nimam za Istrana. Ko bodo vsi že pozabili, da je ta Tončić prišel iz Slovenije, šele takrat ne bom več prišlek. Zdaj pa sem še vedno Štajerec. Toda takšen, ki je Istranom predan in je pripravljen z njimi deliti dobro in slabo.