16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura
Pobeg iz »votlin« zdajšnjega sistema
Predstava, ki tematizira našo (ne)zmožnost v zamišljanju boljšega sveta
Igralka Nika Rozman v vlogi nekdanje britanske premierke Therese May
© Matej Povše
Zanimivo je, da ustvarjalci dvodelne predstave z naslovom Država pravzaprav v njej ne ponujajo premisleka o temeljnih vrednotah, na katerih temeljijo današnje države, temveč so vzeli pod drobnogled nedržavo – Evropsko unijo. V kontekstu delovanja te nadnacionalne politične tvorbe ter na osnovi Platonove Države in priredbe tega utemeljitvenega dela zahodne politične filozofije izpod peresa francoskega teoretika Alaina Badiouja so premišljevali – kot pravi režiserka Anja Suša – o času, ko »naraščata tako razočaranje nad politiko kot nezaupanje v delovanje države nasploh«. Režiserka Suša, sicer tudi direktorica mednarodnega gledališkega festivala Bitef v Beogradu, izbiro Evropske unije kot tematskega okvira za premislek o današnji politiki pojasnjuje z besedami, da »ta doživlja nemara največjo krizo, odkar obstaja«. V tem ima povsem prav. V krizi ni nacionalna država, ta spričo zdajšnjih populistov, ki pozivajo k njeni revitalizaciji, doživlja »preporod«, temveč Evropska unija, po mnenju pokojnega sociologa Ulricha Becka »zadnja politična utopija«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura
Igralka Nika Rozman v vlogi nekdanje britanske premierke Therese May
© Matej Povše
Zanimivo je, da ustvarjalci dvodelne predstave z naslovom Država pravzaprav v njej ne ponujajo premisleka o temeljnih vrednotah, na katerih temeljijo današnje države, temveč so vzeli pod drobnogled nedržavo – Evropsko unijo. V kontekstu delovanja te nadnacionalne politične tvorbe ter na osnovi Platonove Države in priredbe tega utemeljitvenega dela zahodne politične filozofije izpod peresa francoskega teoretika Alaina Badiouja so premišljevali – kot pravi režiserka Anja Suša – o času, ko »naraščata tako razočaranje nad politiko kot nezaupanje v delovanje države nasploh«. Režiserka Suša, sicer tudi direktorica mednarodnega gledališkega festivala Bitef v Beogradu, izbiro Evropske unije kot tematskega okvira za premislek o današnji politiki pojasnjuje z besedami, da »ta doživlja nemara največjo krizo, odkar obstaja«. V tem ima povsem prav. V krizi ni nacionalna država, ta spričo zdajšnjih populistov, ki pozivajo k njeni revitalizaciji, doživlja »preporod«, temveč Evropska unija, po mnenju pokojnega sociologa Ulricha Becka »zadnja politična utopija«.
Zato ni naključje, da ustvarjalci v prvem delu predstave, besedilo zanj je napisala mlada poljska dramatičarka Agnieszka Jakimiak, tematizirajo usodo politike skozi »realno« utopijo, ki jo je še nedavno, pravzaprav do finančne krize leta 2008, utelešala Evropska unija. Nekateri sociologi so v tej nadnacionalni politični tvorbi namreč prepoznavali zametke naprednih, odgovornih in zrelih oblik politik, ki bi – tako kot v osnovi evropska integracija – temeljile na konsenzu, pogajanjih in iskanju kompromisov med različnimi političnimi deležniki. Jakimiakova vse te njene »utopične« sestavine predstavi kot lažne; zavedajoč se, da je evropeizacija v resnici le »osvobodila« evropske družbe varovalk, ki so jih v preteklosti razvile zato, da bi se znale spoprijeti s svojimi patologijami. Brez takšnih varoval na evropski ravni se je v EU zlahka razrasla neoliberalna ideologija in ustvaril prostor za zdajšnjo neokonservativno revolucijo. Vse te spremembe so na evropskem političnem prizorišču zamajale poprejšnja razumevanja o tem, kako »prevzeti odgovornost v družbi«, »kako biti pravičen« in »kdaj človek ve, da ima prav«, piše v gledališkem listu Jakimiakova.
Od tu verjetno njena odločitev o umestitvi dogajanja v dvorano, v kateri so predstavniki evropskih držav leta 1992 podpisali maastrichtsko pogodbo, s katero so postavili temelje današnje EU, in tudi o predstavitvi današnje podobe Evrope skozi primerjavo tez o pravični družbi, ki jih izrekajo predstavniki današnje evropske politične, gospodarske, kulturne in intelektualne elite s tistimi, ki so jih zagovarjali protagonisti Platonove Države. Avtorica je denimo misel (zdaj že nekdanje) britanske premierke Therese May o tem, da vsak sloj znotraj sebe določa svoja pravila pravičnosti, postavila ob bok misli atenskega filozofa in Platonovega starejšega brata Glavkona, da ljudje izberejo pravičnost zaradi njenih koristnih posledic in ne zaradi nje same. Lastnika trgovske verige hitre mode H &M Stefana Perssona in premožnega atenskega izdelovalca orožja Kefala druži spoznanje, da je pravično govoriti resnico in poplačati dolgove, za bolj humanistično razumevanje pravičnosti pa nobeden izmed njiju nima posluha. V tezah Beatrix von Storch, druge najvplivnejše političarke skrajno desne nemške stranke AfD, avtorica »prepozna« misli grškega sofista Trazimaha, ki je trdil, da pravičnost ni nič drugega kot prevlada močnejšega.
Že v prvem delu predstave režiserka z različnimi postopki izpostavi tezo, da preobilje fikcije v današnjem svetu onemogoča zamišljanje drugačnega, boljšega sveta. Ta misel je izhodiščna v drugem delu predstave, za katerega je dramski tekst napisal Tom Silkeberg. Švedski dramaturg s prispodobo o votlini, s katero Platon predstavi prepričanje filozofov, da večina ljudi zaznava le posnetek resničnega sveta, le redki pa so deležni resničnega spoznanja, torej »pobega« iz votline senc, ponazori zdajšnjo nezmožnost v zamišljanju drugačnega sveta in jo dopolni z mislijo Walterja Benjamina, da se v naših hotenjih po spreminjanju prihodnosti v resnici odzivamo na krivice, ki so se nam ali našim prednikom zgodile v preteklosti. Od tu v predstavi dramatizirani opisi nedavnih ikoničnih dogodkov – »arabske pomladi«, gibanja zasedb, boja za okolje v obliki zdajšnjih gibanj »petki za prihodnost«, poboja v kinu v Koloradu in denimo napoved nove kitajske svilne poti.
Država v režiji Anje Suša kompleksno tematiko o usodi države, tudi z lociranjem nevralgičnih točk v protislovjih sedanjega sistema, predstavi skozi premislek o (ne) zmožnosti zamišljanja drugačnega sveta; je prispevek k temu, da bi se izognili najbolj črnim scenarijem, ki se bodo zgodili, če bo, kot pravi Slavoj Žižek, večina delovanje sistema še naprej doživljala kot neizbežno usodo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.