Kako je Charles Manson poskrbel, da se šestdeseta niso nikoli končala

»Slišim, da je Laurel Canyon
poln slavnih zvezd,
toda sovražim jih bolj kot gobavce
in pobil jih bom v njihovih avtomobilih.«

Kako se je končal štikel Revolution Blues, ki ga je leta 1974 posnel Neil Young. In anonimni pripovedovalec, ki tako zelo sovraži zvezde iz holivudskega Laurel Canyona in ki pravi, da s svojim klanom živi v »prikolici na robu mesta«, da jih »ni videti, ker se ne kažejo«, da imajo »petindvajset pušk« in da se bliža revolucija (»Vidim fontane krvi in deset milijonov puščavskih bugijev, ki prihajajo s planin«), naj bi bil Charles Manson.

S svojo »družino« – bolj ali manj mladenkami, ki so padle na njegov koktajl biblične apokaliptike, scientološke konspirologije in kantavtorske »globine« (in res verjele, da je novi Jezus Kristus) – je v resnici živel »na robu mesta«, na robu Los Angelesa, na zapuščenem Spahnovem ranču (kjer so nekoč snemali vesterne). V Los Angelesu se niso kaj dosti kazali, bili so oboroženi, sam, sicer prepričan, da se bliža apokaliptična revolucija, ki jo povsem jasno napoveduje Helter Skelter, sloviti štikel Beatlesov z »Belega albuma« (na katerem so tudi štikli Revolution 1, Revolution 9 in – ha! – Piggies), pa se je skušal najprej prebiti kot glasbenik – rocker. Neil Young ga je dobro poznal: »Manson je pel in si pesem tri ali štiri minute sproti izmišljal in niti ene besede ni ponovil in vse je zvenelo popolnoma smiselno, in ko si to poslušal, te je kar streslo. To je bilo tako dobro, da te je prestrašilo.«

Manson se je poleti 1968 na hitro sprijateljil z Dennisom Wilsonom, bobnarjem benda The Beach Boys, in poletje – s številnimi članicami svoje »družine« – preživljal v njegovi palači na Sunset Boulevardu. In Wilson, ki je bil fasciniran nad Mansonovim voljnim haremom in ki je priskrbel ne le droge, ampak tudi penicilin, ko je skupinski »free« seks navrgel gonorejo, je tja ponosno vabil glasbenike, da bi slišali, kako dober je Manson.

»To je Charlie, pravi čarodej. Zelo zabaven,« je rekel, ko ga je komu predstavil. Tudi zelo globok se mu je zdel. »Dennis, a veš, koliko hrane vsak dan zavržejo v Ameriki?«

Tam, pri Dennisu Wilsonu, ga je slišal tudi Neil Young – in ga takoj priporočil Moju Ostinu, šefu mogočne založbe Reprise Records. Ni bil njegov edini fen.

In medtem ko so mansonovke po Hollywoodu in Sunsetu divjale z Wilsonovimi športnimi avtomobili, je Manson – white trash, nezakonski sin 16-letne roparke, ki je imel več groupies kot The Beach Boys – v domačem studiu Dennisovega brata Briana snemal svoje štikle.

Imel se je za petega angela. Ostali štirje so bili Paul, John, Ringo in George. Zelo rad je sedel na neki pečini sredi kalifornijske puščave in učencem stresal mesijanske oraklje. Večino dotedanjega življenja je preživel v poboljševalnicah in ječah (kraje, ropi, poneverbe, zvodništvo), tako da je znal zapeljati ljudi, ki ga niso poznali.

Manson se je imel za petega angela. Ostali štirje so bili Paul, John, Ringo in George. Zelo rad je sedel na neki pečini sredi kalifornijske puščave in učencem stresal mesijanske oraklje.

Ko so ga leta 1967 spustili iz ječe (Terminal Island), je krenil v San Francisco in na Haight-Ashburyju še ravno ujel zadnje odmeve »poletja ljubezni«, a tudi kopico zadetih deklet, »ki-jih-doma-niso-razumeli-in-so-potrebovale-nekoga-ki-bi-mu-lahko-zaupale«. Zdel se jim je kul. Šel je za seksom, drogami in rokenrolom.

Znal se je karizmatično prilizniti. A prav to, da je tako nenadjebljivo »očaral« in »hipnotiziral« slavnega zvezdnika, Dennisa Wilsona, pravi Dianne Lake, nekdanja članica »družine«, je dokončno utrdilo njegov voditeljski status v »družini«. To, da je osvojil Wilsona, je bil kronski dokaz, da je Mesija.

Manson si je verjetno celo domišljal, da ni le novi kralj »scene«, temveč tudi novi član benda The Beach Boys – ta je namreč le nekaj mesecev kasneje posnel njegov štikel Cease to Exist, po novem naslovljen Never Learn Not to Love. Pristal je na B-strani singla Bluebirds Over the Mountain, kmalu zatem pa tudi na albumu 20/20. Manson je v zameno dobil nekaj denarja in motor. Oh, in prišel je na lestvice.

Toda kot avtor je bil podpisan le Dennis Wilson. Pa še besedilo so spremenili! Manson je ponorel. Menda je celo ustrelil v Wilsonovo posteljo. Svojo »družino« je spokal na Spahnov ranč, Wilsonu pa grozil s smrtjo, a ga je vendarle pustil živega, saj je upal, da ga bo predstavil slovitemu producentu Terryju Melcherju, enemu izmed najpropulzivnejših kreatorjev »kalifornijskega zvoka«.

Helter Skelter

Ko se je Los Angeles sredi šestdesetih spremenil v omamni lalalandski epicenter ameriške rock scene, so se začeli tja zlivati glasbeniki z vseh koncev Amerike – Mamas and Papas, Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, Frank Zappa, Alice Cooper, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons in tako dalje. Celo Phil Ochs in Arlo Guthrie – protestna pevca – sta se preselila v Los Angeles. Pa James Taylor. Bend The Band je svoj drugi album – The Band – posnel v Los Angelesu, ob bazenu s pogledom na Sunset Strip, Carole King je prišla in posnela album Tapestry (»Tu sem lahko zvok slekla do golega«), bend Led Zeppelin je bil tako navdušen, da je posnel štikel Going to California, Bob Dylan se je preselil v Malibu, Rolling Stones, John Lennon in Ringo Starr pa so tam preživljali vse več časa.

Graham Nash – kasneje član superskupine Crosby, Stills, Nash & Young – pa je vse pustil v Britaniji ter s sabo prinesel le kovček in 500 dolarjev, da bi »začel povsem novo življenje«. Laurel Canyon, kjer so nekoč živeli hipsterski igralci (Marlon Brando, James Dean, Dennis Hopper), slikarji (Ed Ruscha, Ed Kienholz, Frank Stella) ter komunisti in kjer je zdaj živela večina teh glasbenikov, se mu je zdel kot Dunaj na prelomu stoletja in Pariz v tridesetih.

Tam zgoraj, v Laurel Canyonu, nad Sunset Boulevardom, sredi kantavtorskega psihedeličnega transa, je živela večina teh glasbenikov. Vsi so poznali vse: hodili so drug z drugim, pisali drug o drugem, drug drugega spremljali na albumih, neprestano prestopali iz benda v bend, kot da bi iskali idealno kombinacijo, ki bo ustvarila idealni »kalifornijski zvok«, spali drug z drugim in drug drugemu speljevali punce in fante. Vsaka ločitev je dala vsaj tri dobre pesmi. Tabletka je že obstajala, aidsa pa še ni bilo. Hiti so deževali, biznis je cvetel. Morali so tekmovati le drug z drugim, silovitostjo acida, doslednostjo svojih fantazij, dolgimi orgiastičnimi nočmi, ležerno mladostjo, dionizično svobodo, spontano slavo in »dobrimi vibracijami« kontrakulturne dekade (»sixties«), ki se je iztekala.

Ameriko je po pokolu preplavila histerija. Mediji so vreščali, da sta bila Polanski in Sharon Tate orgiastična satanista, častilca kulta wicce.

Tam, v Laurel Canyonu, polnem lepih (belih) ljudi, glasbenih prišlekov, boemov, outsiderjev, hustlerjev, wannabejev, genijev, bleferjev in trubadurjev, ki niso imeli kaj početi, a si že v njihovih glasovih začutil, da hočejo početi vse, so se odpirala vrata v fantastične in fantazijske svetove, tja, kjer je bilo vse mogoče in kjer si imel vedno občutek, da lahko prehitiš čas, sprožiš transformativno gibanje in postaneš multiinstrumentalni multilateralni multimilijonski trend, radikalni chic s faustovsko pogodbo, Next Big Thing, del nove aristokracije, z založbo, agentom, menedžerjem, odvetnikom, megalomanskim apetitom in palačo v kakem losangeleškem kanjonu, uglednejšem od Laurela.

Charles Manson – popadljivi grandoman nizke rasti in modrih, udrtih, divjih oči, vljudni manipulator, avtodestruktivni mistik, sveto prepričan, da mu vsi le kradejo, tudi Rolling Stonesi, in da bi, če bi le imel priložnost, postal večji od Beatlesov – si je rekel: danes Sunset Boulevard – jutri Laurel Canyon! In res, zdaj so ga videli na tej žurki, zdaj na oni. Zdaj v hiši tega glasbenika, zdaj v hiši onega. Zapeljeval in osvajal je Laurel Canyon. Vedno je hitro prevzel oblast, a jo vedno tudi hitro izgubil. Mama Cass Elliot, članica benda The Mamas and the Papas, znanega po megahitu California Dreamin’, ga je nagnala iz svoje hiše, John Phillips, šef benda The Mamas and the Papas, prav tako rezident Laurel Canyona, ni hotel posneti Mansonovih štiklov, Terry Melcher, producent benda The Beach Boys (in sin holivudske zvezdnice Doris Day, žene Hitchcockovega Moža, ki je preveč vedel), pa je odločno zavrnil izdajo Mansonovega albuma.

Manson je bil prepričan, da je njegove glasbene kariere konec. Čas je bil za obračun, apokalipso – Helter Skelter! Kako si je Manson to predstavljal, je leta 1974 razkril losangeleški javni tožilec Vincent Bugliosi v bestsellerju Helter Skelter. Ko bo Manson, ki je itak verjel, da Beatlesi pojejo o njem in njegovi »družini«, posnel svojo verzijo »Belega albuma«, bo ta tako hipnotičen, da se bodo vse belske hipice pridružile njegovi »družini«. Črnci, ki so bili zdaj – v liberalnih časih – vajeni seksa z belkami, bodo na lepem ostali brez belk, zaradi česar bodo ponoreli in začeli terorizirati belce, ti pa se bodo strahovito maščevali. Črni panterji bodo rekli: Glejte, kaj nam delajo! In vzkliknili: Vstanimo!

In res, eksplodirala bo rasna vojna.

»Look out, helter skelter,
she’s coming down fast.
Yes, she is,
yes, she is
coming down fast.

« Črnci bodo vstali in pobili vse belce, Manson pa se bo s svojimi »apostoli« – no, »apostolkami« – umaknil v Dolino smrti, v skrivnem podzemskem mestu počakal na konec rasne vojne in izpolnitev bibličnih prerokb z »Belega albuma«, nasledil Zemljo in postal njen novi kralj, vladar novega svetovnega reda. S tem, ko bo človeštvo odpeljal v novo dobo, se bo maščeval Laurel Canyonu in Terryju Melcherju.

Melcher ni živel v Laurel Canyonu, toda pogosto je zahajal tja. Z igralko Candice Bergen je živel v Benedict Canyonu – na naslovu Cielo Drive 10050, v magični vili, v kateri so nekoč živeli Michèle Morgan, Lillian Gish, Henry Fonda in Cary Grant. Ker se je okrog njegove vile pogosto smukal Manson in težil, se je odselil drugam, tja, na Cielo Drive 10050, pa se je na začetku leta 1969 preselil nov holivudski sanjski par – Sharon Tate in Roman Polanski.

Polanski je tik pred tem posnel okultno grozljivko Rosemaryjin otrok, v kateri pohlepni, ambiciozni igralec (John Cassavetes), ki mu ne gre, svojega še nerojenega otroka skrivaj – brez vednosti žene Rosemary – proda satanistični sekti, ki stanuje v stanovanjskem kompleksu »Dakota«, v katerega se preselita (in v katerem so 12 let kasneje ustrelili Johna Lennona). V zameno za obredno kri svojega otroka dobi filmske vloge, kariero, slavo, socialni uspeh, ameriški sen. »Bog je mrtev! Satan živi,« slišimo. Polanski je svetu prelomnega leta 1968 pokazal hudiča.

Rosemary je igrala Mia Farrow. Toda igrati bi jo morala Sharon Tate, ki se ji je Polanski odkupil tako, da jo je napol golo fotografiral za Playboy. Imela sta precej svobodno zvezo. »Roman laže, jaz pa se pretvarjam, da mu verjamem,« je rekla Sharon Tate, Romanova soigralka v Plesu vampirjev. Kmalu zatem je postala soigralka Charlesa Mansona.

»Ameriška kot napalm«

Sharon Tate je leta 1959, pri šestnajstih, zmagala na petih lepotnih tekmovanjih. Postala je Miss Frontier Days, Miss Richland, Miss Tri-Cities, Miss Water Follies in Miss Auto-Rama. Sodnikom je rekla, da bo študirala psihiatrijo. A na lepotnem tekmovanju je prvič zmagala že, ko je bila stara šele pol leta. Ja, šest mesecev. Postala je Miss Tiny Tot of Dallas.

Takrat je živela v Teksasu, a ker je bil njen oče polkovnik, so se stalno selili. Kamor so premestili njega, je šla tudi ona. Srednjo šolo je končala v Italiji, kjer naj bi jo bil, pravi njen biograf Ed Sanders (Sharon Tate: A Life, 2016), pri sedemnajstih posilil neki vojak in kjer je malce kasneje tudi začela filmsko kariero – nič usodnega, le statirala je, kot okras, ker je bila lepa, mlada, seksi, manekenska. Dobro se je podala staremu Rimu, starim kristjanom in starim kostumom, ki so preplavljali tedanje sandalske biblične pudinge (à la Barabbas), še bolje pa filmom, ki jih je tedaj Hollywood produciral v cenejši, davčno ugodnejši Evropi. Dnevnik mladega človeka, posnet po zgodbah Ernesta Hemingwaya, je bil že tak.

Ker je med letoma 1963 in 1965 nekajkrat – s črno lasuljo! – nastopila v seriji The Beverly Hillbillies, je bil čas, da se preseli v filme, na velika platna, toda holivudski producent Martin Ransohoff, ki jo je nastanil v samskem domu za holivudske debitantke (Hollywood Studio Club), kjer sta nekoč, na začetku kariere, stanovali tudi Marilyn Monroe in Kim Novak, je sklenil, da jo najprej testira v evropskih produkcijah, v britanskem okultnem šokerju Hudičevo oko (1966), v katerem je igrala eterično čarovnico, ki Davida Nivena prepričuje, da bodo njegove trte obrodile le, če jih bo obredno zalil s krvjo, in pri katerem so se zamenjali štirje režiserji, in v obešenjaškem Plesu vampirjev (1967), v katerem postane žrtev vampirjev, a se še pravi čas vanjo zaljubi Roman Polanski, edini režiser te mitteleuropske burleske.

Še malo, pa sta se poročila. In še malo, pa je pristala v »pravih« holivudskih filmih – v kvazibondiadi Matt Helm ureja račune, v kateri je igrala kvazibondovsko dekle, in senzacionalistični Dolini lutk, v kateri je igrala igralko, ki dahne: »Vem, da sploh nisem nadarjena, in vem, da imam le telo, zato tudi delam vaje za zadnjico.« A kasneje, ko ugotovi, skozi kakšen pekel morajo filmske zvezde (hudi emocionalni konflikti, utrujenost, negotovost, psihiatri, potreba po stalni pozornosti in »ljubezni množic«), doda: »Morda imam srečo, da nisem nadarjena.«

Res, bolje bi bilo, da ne bi bila nadarjena.

Sharon Tate – »bolj ameriška od napalma«, kot je rekla Julie Burchill, menda model za igračo »Malibu Barbie« (ali pa naj bi to vsaj bila njena bikinska vloga v komediji Ne delaj valov), »nova Marilyn Monroe« – je imela vse. Lepoto, seksapil, zvezdniško slavo, slavnega moža in otroka na poti. Zaželela si je malce več zasebnosti. Zato se je preselila na Cielo Drive, v kanjon nad Beverly Hillsom.

Tu je bilo mirno, sveže, idilično.

Sojenje je bilo spektakel, trajalo pa je rekordno dolgo – devet mesecev in pol. A ni bilo le najdaljše v zgodovini, temveč tudi najdražje, saj je stalo več kot milijon dolarjev.

Tudi tisto noč, z 8. na 9. avgust 1969, ni bilo nič drugače. Vse je bilo okej. Na obisku je imela tri prijatelje – dvaintridesetletnega Wojciecha »Voyteka« Frykowskega, dolgoletnega prijatelja Romana Polanskega, playboya in džankija z bujnim smislom za humor, njegovo dekle, petindvajsetletno Abigail Folger, prostovoljno socialno delavko in dedinjo kavnega imperija (Folger Coffee Company), ter šestintridesetletnega Jaya Sebringa, svojega nekdanjega fanta, sicer prestižnega holivudskega frizerja (friziral je Franka Sinatro, Paula Newmana, Stevea McQueena in – domnevam – tudi Warrena Beattyja, ki je svojega Holivudskega frizerja, alias Shampooja, menda zmodeliral prav po njem). Oskrbnika Williama Garretsona, ki je živel v hiši za goste, je ravno zapuščal osemnajstletni Steven Earl Parent, prodajalec v neki trgovini s tehniko, ki ga je zanimalo, ali bi Garretson vilo opremil z najnovejšo feršterkarijo.

Polanskega ni bilo doma – daleč stran, nekje v Evropi, je iskal lokacije za triler Dan delfina, v katerem naj bi atentat na ameriškega predsednika izpeljali ob pomoči genialnih delfinov.

Sosedje so ponoči sicer slišali krike, pasji lajež in streljanje, toda nihče se ni vznemirjal ali pa klical policije. Zjutraj jih je našla gospodinja Winifred Chapman – mrtve. Zmasakrirane, zadavljene, zaklane, ustreljene. Ležali so v mlakah krvi. Vsi. Frykowski, Abigail Folger, Sebring in Sharon Tate. Tudi Parentu ni uspelo zbežati – ustrelili so ga v avtu. Frykowskega so zabodli 51-krat. Sharon Tate 16-krat.

Na vrata so z njeno krvjo napisali: »Svinja.«

Manson je štirim svojim vernikom – Charlesu »Texu« Watsonu, Susan Atkins, Patriciji Krenwinkel in Lindi Kasabian – zapovedal, naj odidejo v vilo Terryja Melcherja in vse, ki so tam, preprosto pobijejo. Ni vedel, da se je Melcher že odselil. Sam tja ni šel.

»V hiši se je zgodila katastrofa!«

Še isti dan sta se zakonca Leno in Rosemary LaBianca vrnila domov, na losangeleški Waverly Drive. Potem se je znočilo. Zjutraj so ju našli – mrtva. Zmasakrirana, zadavljena, zaklana. V mlakah krvi. Le napisi so bili drugačni: »Smrt svinjam!« Pa: »Helter Skelter!« Rosemary so zabodli 41-krat. Lenu, direktorju nekega supermarketa, je iz trebuha štrlel nož, v meso pa je bila vrezana beseda »vojna«.

Manson je na Waverly Drive poslal Watsona, Patricio Krenwinkel in Leslie Van Houten. Sam je menda počakal v avtu.

Policija obeh pokolov ni povezala. Pa tudi o tem, kdo je zagrešil pokol na Cielo Drivu, se ji dolgo ni niti sanjalo. Najprej so poligrafirali oskrbnika Williama Garretsona, ki je pokol čudežno prespal (kasneje se je poročil z Rosie Tate-Polanski, ki je trdila, da jo je Mansonova »družina« izrezala iz maternice Sharon Tate).

Potem so poligrafirali še Polanskega, ki mu je novico o tem, kaj se je zgodilo, sporočil njegov odvetnik: »Roman, v hiši se je zgodila katastrofa! V tvoji hiši! Sharon je mrtva! In Voytek je mrtev in Gibby in Jay!« Polanski je najprej mislil, da so zgoreli.

Ameriko je preplavila histerija. Mediji so vreščali, da sta bila Polanski in Sharon Tate orgiastična satanista, častilca kulta wicce. Nekateri so trdili, da je pokol delo mafije, drugi, da je delo poljske tajne policije, tretji, da je šlo za mamilarski posel, ki se je katastrofalno ponesrečil, spet drugi pa so v tem videli le del tajne vojaške operacije, s katero so skušali očrniti hipije, rokenrol, kontrakulturo in protivojno gibanje.

Polanski, Peter Sellers, Yul Brynner in Warren Beatty so ponudili 25 tisoč dolarjev za informacije, ki bi pripeljale do aretacije morilca, polkovnik Paul Tate, oče Sharon Tate, pa se je maskiral v hipija in začel brskati po losangeleških luknjah.

Potem je policija oba pokola vendarle povezala. »Hoteli smo šokirati svet,« so povedale Mansonove amazonke, ko so jih prijeli, in dodale, da Sharon Tate ni bila naključje. Na spisku so imeli tudi druge zvezde. Elizabeth Taylor so nameravali z žarečim nožem na obraz vrezati besedi helter skelter in ji izrezati oči, Richarda Burtona so hoteli kastrirati in njegov penis z očmi Elizabeth Taylor zapakirati v steklenico ter jo poslati Eddieju Fisherju, njenemu bivšemu možu. Franka Sinatro so nameravali živega odreti, pri čemer bi mu vrteli štikel My Way, iz njegove kože pa delali denarnice, ki bi jih prodajali v hipijevskih trgovinah. Tomu Jonesu pa bi prerezali vrat, toda pred tem bi moral pofukati Susan Atkins.

Sojenje je bilo spektakel, cirkus, dogodek, trajalo pa je rekordno dolgo – devet mesecev in pol. A ni bilo le najdaljše v zgodovini, temveč tudi najdražje, saj je stalo več kot milijon dolarjev. Porota je bila sekvestrirana 225 dni, transkript sojenja pa je štel kar 31.716 strani – osem milijonov besed.

Manson je filozofiral, poziral, koketiral z ženskami, predvsem tistimi iz publike, občasno pa manično izbruhnil in celo naskočil sodnika: »Tebi bi pa moral nekdo odsekati glavo!« Njegove amazonke – Susan, Patricia in Leslie – so medtem prepevale. V španščini. Jasno, vso krivdo so vzele nase: »Charlie ni kriv! Charlie nima nič s tem! Nedolžen je!«

Vse štiri so leta 1971 obsodili na smrt, prav tako Charlesa »Texa« Watsona, ki je vodil oba pokola. Po nekaterih teorijah naj bi bil vrhovni arhitekt obeh pokolov v resnici Watson, ki je vse to storil na svojo roko, brez Mansonove vednosti in odobritve. Manson naj bi bil začel v »družini« počasi izgubljati kontrolo in oblast, Watson, študent iz Teksasa, pa naj bi se bil začel v »družinski« hierarhiji vzpenjati.

Ko so se Watson in njegove kompanjonke po pokolih vrnili na Spahnov ranč in povedali, kaj so »ušpičili«, Manson ni mogel ravno reči: Norci, kaj ste storili! Moje besede ste vzeli preveč zares! Guruji in profeti slednikom ne morejo reči: Saj nisem mislil resno! Le šalil sem se! Če bi Manson rekel kaj takega, bi izgubil avtoriteto in karizmo, zato mu ni preostalo drugega, kot da je rekel: O, zlati moji, tako sem vas učil! Vse je vzel nase – in se pustil križati. Kot Jezus Kristus.

Ker je Kalifornija naslednje leto smrtno kazen suspendirala, so vse prekvalificirali v dosmrtne jetnike. Susan Atkins je sodnike in porotnike gnevno svarila, naj zaklepajo vrata in pazijo na otroke, ker da jih čakajo hude reči. Mia Farrow si ni upala na pogreb Sharon Tate, Mick Jagger in Keith Richards sta bila na ameriški turneji ves čas oborožena, Steve McQueen ni šel nikamor brez pištole, Hugh Hefner pa se je zaklenil v svoj Playboy Mansion – za vsak primer. Tudi v Laurel Canyonu je bilo konec dobe odprtih vrat.

A nič dramatičnega se ni zgodilo, le novi ameriški predsednik Gerald Ford, ki je leto prej zamenjal padlega Richarda Nixona, je bil 5. septembra 1975 skoraj žrtev atentata, ko ga je skušala ustreliti Lynette »Squeaky« Fromme, fanatična članica Mansonove družine, a se ji je kolt zataknil. Imela je slabo leto. Malo prej se je skušala sprijateljiti z Jimmyjem Pageem, kitaristom benda Led Zeppelin, in ga posvariti pred novo verzijo helterja skelterja.

Manson, ki so mu leta 1970 vendarle izdali album Lie: The Love and Terror Cult (s štiklom Cease to Exist), a prodali le 300 kosov, si je dal med sojenjem na čelo vrezati svastiko. Da se je hotel simbolno povezati s Hitlerjem, ne preseneča: tudi Hitler je bil umetnik, ki so ga zavrnili. Tudi Hitler je sprožil rasno vojno. Tudi Hitler je hotel podedovati Zemljo. In seveda: tudi Hitler ni osebno nikogar ubil. Le druge je znal pripraviti do ubijanja. S pogledi, grimasami, kretnjami in besedami, ki niso bile brez smisla.

Življenje za Charlieja

Štirinajstega julija 1969, slab mesec pred pokoloma na Cielo Drivu in Waverly Drivu, je na ameriška platna prišel film Goli v sedlu, v katerem se dva hipija, Wyatt (Peter Fonda) in Billy (Dennis Hopper), odpravita iskat Ameriko, a ju na koncu sestrelita dva zategnjena, nestrpna južnjaka, ki očitno ne preneseta fuck-you dolgolascev. Ker ne ubogajo, ker se jim posmehujejo, ker dišijo po seksu, drogah & rokenrolu. Vsi so bili zgroženi nad koncem – vsi so objokavali Wyatta in Billyja. Po pokolih Mansonove »družine« pa se je vse spremenilo – zdaj so vsi slavili južnjaka. Prav sta naredila!

Tudi filmi so se spremenili – nenadoma so bili polni mansonovskih gurujev, profetov in pridigarjev ter pošastnih »družin«. Spomnite se le tiste kanibalske iz Teksaškega pokola z motorko. Polni so bili tudi vodljivih hipijev. Sporočilo je bilo jasno: s hipiji je mogoče zlahka manipulirati. Psihopati in serijski morilci so zdaj izgledali kot hipiji. Spomnite se le »Škorpijona« iz prvega Dirty Harryja. V Modrih angelih (Electra Glide in Blue), posnetih leta 1973, policaja streljata v tarčo, toda namesto klasične tarče si nastavita poster Golih v sedlu.

Manson je hotel, da ga v filmu igra Dennis Hopper.

Mansona je bilo nemogoče ubiti: postal je ideja, postal je metafora, postal je način, kako Američani razmišljajo o sebi, postal je koncept.

Roman Polanski si je hotel urediti misli, zato je leta 1974 – tri leta pred begom iz Amerike – posnel Kitajsko četrt, v kateri zasebni detektiv Jake Gittes (Jack Nicholson) ugotovi, da pod citronsko masko Los Angelesa vrejo zarote, korupcija, pohlep, moralni razkroj, degeneriranost, paranoja in incest, toda karizmatični, fašistoidni magnat, ki je zaplodil otroka svoji lastni hčerki, preživi, rekoč: »Politiki, stare stavbe in kurbe postanejo ugledni, če vztrajajo dovolj dolgo.« Nekaj takega se je zgodilo tudi Charlesu Mansonu – Američani se ga niso nikoli naveličali. O njem so snemali filme, telefilme, serije, dokumentarce in podcaste, pisali knjige, romane, trilerje, pesmi in opere. Živel je dolgo.

Tako kot je »očaral« Dennisa Wilsona, je »očaral« tudi ameriško imaginacijo. Skupina Nine Inch Nails je leta 1994 v vili na Cielo Drivu 10050 posnela prelomni album The Downward Spiral. Potrebovala je navdih.

Charlieja je bilo nemogoče ubiti: postal je ideja, postal je metafora, postal je način, kako Američani razmišljajo o sebi, postal je koncept. Brutalen in pošasten, toda vedno se je lahko zanesel na filme in popkulturo. Podaljšali so mu življenje.

In bolj ko se je bližala 50. obletnica pokola na Cielo Drivu, več je bilo filmov o tem pokolu – House of Manson, Manson Family Vacation, Wolves at the Door, Manson’s Lost Girls, Charlie Says, The Haunting of Sharon Tate in Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.

Vsi so poudarjali, da so se z Mansonovim pokolom končala šestdeseta. Kar seveda ni res – Manson je poskrbel, da šestdesetih ni bilo nikoli konec.