Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

»Sistem se sesuva pred našimi očmi«

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem.

Ko sva šla od vhoda proti vaši pisarni, ste praktično z vsakim stanovalcem, ki sva ga srečala, spregovorili po par besed. Je mogoče, da vseh 800, kolikor jih je v domu, poznate po imenih?

Hja, med temi, ki se redno sprehajajo zunaj in zadržujejo pred vhodom, res ni nikogar, ki ga ne bi dobro poznal. Zdi se mi, da je osebni stik nujen, da nas ohranja pri zdravi pameti. Res pa je, da sem včasih dejansko poznal skoraj vse oskrbovance, sedaj pa to ni mogoče, ker imam preprosto preveč obveznosti. Žal je stanje v sistemu takšno, da nas ima velika večina tistih, ki delamo v njem, vedno manj časa za pristen stik in čustva. Bojim se, da bomo prišli do točke, ko nam bo vsem zmanjkalo energije in ne bomo več zmogli niti prijaznega nasmeha, ki je temelj bližine.

Tako hudo je?

Ljudje so v resnici na skrajni meji svojih zmogljivosti. Domovi za starejše imajo v odnosu na subjekte v drugih panogah eno najvišjih stopenj absentizma. To je razumljivo glede na izjemne fizične in psihološke obremenitve, pod katerimi delajo naši zaposleni; izgorelost je njihova stalnica. Šele ko si sam na oddelku in opazuješ njihovo delo, lahko razumeš, kako zelo zahtevno je. Nemara bi bilo za vse koristno, če bi odločevalci, ki nam režejo finančno pogačo, samo enkrat sodelovali pri jutranji negi v nekem domu za starejše; prepričan sem, da bi povsem drugače gledali na naše klice na pomoč.

Zakaj pa preobremenjene medicinske sestre in delovni terapevti v domovih za ostarele nikoli ne protestirajo – v nasprotju na primer z družinskimi zdravniki, ki vlagajo odpovedi ali zavračajo nove paciente?

To pa je zanimivo vprašanje. Mislim, da je dobršen del zaposlenih v dolgotrajni oskrbi že tako otopel, da niti ne zmore razmišljati o kakšni stavki ali čem podobnem. Še sam ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi moji ljudje dokončno pregoreli in mi rekli, da jim sedaj ostane edino še štrajk, da dosežejo izboljšanje stanja. Ne vem – skoraj gotovo bi jim dejal, da ne rešujmo naših težav na hrbtih nemočnih ljudi, ki niso nič krivi. Četudi bi bila smiselna, je stavka vsaj v naši branži praviloma neproduktivna.

In zato vam kadri uhajajo čez mejo v Avstrijo, kjer so boljše plače in humanejše delovne razmere?

To je tipična slovenska zgodba – kader, ki ga izšolamo pri nas, si poišče boljše službe v tujini. Še malo in zgodilo se nam bo podobno kot preostalim balkanskim državam, ki so že ostale brez dobršnega dela najbolj produktivne populacije, ki opravlja ključne naloge v sociali in zdravstvu. To se zgodi, ko se neka skupnost vda tujemu kapitalu in deluje kot njegov podporni servis. Nam zato že manjka ljudi, še posebej diplomiranih medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in bolničarjev; nemški in avstrijski trg delovne sile te kadre pričakata z odprtimi rokami, v Sloveniji pa za njimi že zija krater. V marsikaterem domu so kolegi obupani. Pri tem pa nimamo skorajda nobenih vzvodov, da bi svojim zaposlenim vsaj malo olajšali položaj.

Nemara bi bilo za vse koristno, če bi odločevalci, ki nam režejo finančno pogačo, samo enkrat sodelovali pri jutranji negi v nekem domu za starejše.

Zaradi omejitev plačnega sistema v javnem sektorju?

Med drugim. Plače so takšne, kot pač so, predpisane so na državni ravni in direktor posameznega doma za ostarele nima pristojnosti, da bi jih znatno korigiral. Včasih sem lahko komu še izplačal dodatek za delovno uspešnost, zdaj še za to ni denarja. Za nameček je vnaprej na ravni države določena tudi cena oskrbe, iz katere lahko potem plačamo le omejeno število osebja na področju oskrbe in zdravstvene nege. Čeprav je moje osebje nesorazmerno obremenjeno, torej praktično ne morem pripeljati dodatnih ljudi, da bi jih razbremenili. Ob tem pa plače nekaterih profilov, na primer strežnic, ne dosegajo ravni minimalne plače, razliko do nje moramo kriti iz lastnih sredstev.

Se je torej struktura javnih domov za ostarele v praksi že zlomila? Trenutno ni v vseh slovenskih domovih prosta niti ena postelja, na čakalnem seznamu je 25.000 ljudi, od tega bi jih 10.000 potrebovalo takojšen sprejem. Čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let.

Sistem se sesuva pred našimi očmi. Ne morem reči, da javni zavodi ne nudimo oskrbovancem kakovostne oskrbe, toda za to so že potrebni skrajni napori vseh zaposlenih.

Trendi pa so vse prej kot obetavni. Že zdaj smo v položaju, ko vsi starostniki nimajo enakega dostopa do dolgotrajne oskrbe, pač pa je to odvisno od socialnega statusa oziroma premoženja. Imamo celo množico ljudi, ki v življenju niso imeli sreče in čakajo v vrsti za vstop v sistem; gre torej za temeljno neenakost in razslojevanje.

To je dejstvo. Dobrih petsto evrov, kolikor znaša zagotovljena pokojnina za polno delovno dobo, v večini domov ne zadostuje niti za posteljo v najbolj uborni sobi; zlasti starejša kmečka populacija tako odhaja na Hrvaško. Bogataši pa si bodo lahko privoščili bivanje v butičnih domovih, kot so tisti, ki jih bo v petih občinah gradila francoska korporacija Orpea.

Te krivice naj bi odpravil novi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi zagotovil dodatna sredstva; ta se bodo zbirala na novem paradržavnem skladu, v katerega bomo solidarnostno vplačevali prispevke. A tudi zasebniki, ki jih omenjate, se bodo kot koncesionarji napajali iz teh – javnih – sredstev. Toda namen sistemskega vira in obveznega prispevka, ki naj bi ga predpisali z novim zakonom, ni omogočanje dobička, temveč skrb za starejšo populacijo in stabilnost celotne družbe. To me boli; tujci bodo lahko brez velikih poslovnih tveganj ob podpori države ustvarjali dobiček iz pokojnin naših državljanov in iz drugih državnih virov. In seveda se bodo ti dobički pretakali na ustanove v tujini in tako bo naš slovenski proračun vedno bolj obubožan. Čeprav po zakonu ob koncu poslovnega leta dobičkov iz naslova oskrbe starejših sploh ne bi smelo biti! Tako tudi bo, dovolj bo samo eno naročilo za svetovalne storitve ustanovi v tujini in v bilanci ne bo več dobička. Bojim se, da bo privatizacija skrajnosti, ki ste jih omenili, le še poglobila.

Župani občin, v katerih želi Orpea graditi svoje domove, se ne bi strinjali z vami. Žirovski župan Janez Žakelj je za Delo dejal, da bo »tujec vložil svoj denar, tvegal bo svoj kapital, delovna mesta bodo slovenska, če odide, izgubi vse, nam pa ostane stavba«. Kaj pravite na to?

Ko bo spoštovani župan dovolj dobro spoznal zakonodajo in ugotovil, da bodo v ceni storitve domskega varstva njegovi občani plačevali iz lastnih žepov 60 odstotkov kredita za novi lastniški dom, naj jim to tudi jasno pove. In tudi, da bo zgrajeni dom ob odprtju vreden sedem milijonov evrov, po izteku amortizacijske dobe pa še najmanj štiri milijone. In četudi bo ta dom sicer res stal v Sloveniji, bo tedaj tudi formalno postal del novega premoženja istih, tujih zasebnikov, prost vseh vezi z našo državo. Ob tem, da glede na trende v njem verjetno ne bo zaposlenega veliko slovenskega osebja, saj bodo naši kadri, kot že kdaj v zgodovini, ponižno sklanjali glave za nekaj sto evrov višje plače v tujini. Župan se torej moti, tujci v tej igri ne nosijo prav nobenih tveganj – prihajajo na varen, zanesljiv trg z zagotovljenimi prilivi, tudi s strani države, in na katerem bo povpraševanje zaradi staranja prebivalstva še naraščalo.

Orpea oziroma SeneCura, ki so jo kupili od Avstrijcev, sta ugledni in v evropskem prostoru uveljavljeni skupini, ki upravljata veliko število domov. Mar s svojimi kompetencami ne moreta pomeniti svojevrstne osvežitve? To naj bi bil namen konkurence. 

Veste, kaj je pri vsej stvari najbolj pomenljivo? Da znamo slovenski javni zavodi svoje delo opravljati vsaj tako dobro kot te tuje korporacije. SeneCura redno vabi mene in druge direktorje slovenskih javnih zavodov, da jim predavamo, kako postavljati učinkovite organizacije z dobrimi programi. Ne nazadnje je organizacija EAN, ki združuje okoli 10.000 tovrstnih ustanov, Dom Danice Vogrinec lani razglasila za najboljšo tovrstno ustanovo v Evropi. Edina prednost zasebnikov pred nami je, da imajo prost dostop do kapitala, sicer pa smo mi po pristojnostih pred njimi. Ampak bojim se, da bomo po razprodaji znanja in referenc v gospodarstvu razprodali tudi znanje na področju javnih podsistemov, kot so zdravstvo, sociala in šolstvo. Razumem, da smo del evropskega trga in da se ne moremo zapreti vase. Ne morem pa sprejeti argumentacije, da smo javni zavodi sami po sebi neučinkoviti zaradi državnega lastništva.

Glede na vse, kar ste povedali, je sedanje stanje povsem logično. Država je svoj zadnji dom za ostarele zgradila leta 2004, od tedaj krpa luknje v javni mreži s podeljevanjem koncesij. Še ena zgodba o tem, kako je pasivnost odločevalcev odprla kapitalu pot do obvladovanja enega ključnih podsistemov. 

Meni je ta pasivnost nerazumljiva. Neverjetno je, da vsa ta leta ni ustrezne podpore za optimizacijo javne mreže zavodov na področju dolgotrajne oskrbe, čeprav bi se naložba vanjo splačala, saj bi na dolgi rok imela vrsto pozitivnih učinkov – tudi ekonomskih. Pa ne le to, nemalokrat ni posluha niti za posamezne manjše naložbe v infrastrukturo domov za ostarele, s katerimi bi znižali obratovalne stroške in posledično cene storitev za oskrbovance. Ker menda ni denarja v proračunu; to je mantra, ki jo poslušamo že leta.

Nadaljevanje te mantre pa je, da je zato treba manjkajoče zmogljivosti zagotoviti prek zasebnikov. Se nam torej na področju oskrbe starejših obeta ponovitev zgodbe s privatizacijo zdravstva – ter daljše čakalne dobe, višje cene storitev in bogatenje koncesionarjev?

Na papirju koncesionarji delujejo po enakih pravilih in pod nadzorom kot javni zavodi, saj so tudi oni vključeni v javno mrežo. Očitno pa slednja le ni tako brez perspektive, če zasebniki v njej vidijo možnost za uresničevanje svojega interesa po dobičku; to je pač cilj vsake gospodarske družbe. A država se žal ne zna organizirati in doseči, da bi ta vrednost ostajala v družbeni lasti. Pa javni zavodi ne prosimo dosti, sploh glede na svoje zmožnosti in požrtvovalnost naših zaposlenih. Vendar že predolga leta delujemo brez zadostne podpore. In sedaj smo ob težnjah po privatizaciji sistema dolgotrajne oskrbe starejših povsem v podrejenem položaju glede na zasebnike; kot sem omenil, smo omejeni z okvirjem plačne sheme za javni sektor, obenem pa nam ni dovoljeno, da bi sami iskali dodaten denar, na primer z zadolževanjem. V takšnih razmerah seveda ne moremo govoriti o pošteni konkurenci med nami in koncesionarji. To pa je mogoče samo zato, ker odločevalci v politiki niso sposobni sestaviti javne mreže, kot se spodobi in kot si jo uporabniki zaslužijo.

Še malo in zgodilo se nam bo podobno kot preostalim balkanskim državam, ki so že ostale brez dobršnega dela najbolj produktivne populacije, ki opravlja ključne naloge v sociali in zdravstvu.

Da je tako, potrjujejo podatki OECD, po katerih je Slovenija izrazito krivična do svojih državljanov in je med državami, ki stroške dolgotrajne oskrbe v največji meri prelaga na uporabnike; delež državnega sofinanciranja oskrbe v domovih za ostarele je med najnižjimi med razvitimi državami. 

Pravičnejša porazdelitev teh bremen je ključni razlog, zaradi katerega nujno potrebujemo sistemski zakon. Pri tem pa moramo upoštevati slovensko realnost – razprodano gospodarstvo, ki ga obvladujejo multinacionalke, pač ne ustvarja zadosti dobičkov, da bi lahko izravnali krivice, ki pri tem nastanejo. Oziroma so ti dobički preusmerjeni v tujino, h gospodarju. Kljub temu sam vidim še dosti rezerv tako znotraj državnega proračuna kakor v sposobnostih ljudi, ki ga upravljajo.

Koliko denarja bi torej potrebovali, da bi oskrbeli vse starostnike, ki potrebujejo pomoč in nego?

Po mojih izračunih bi sistem dolgotrajne oskrbe starejših potreboval dodatnih 30 odstotkov sedanjih kadrov, če želimo ohraniti kakovostno raven naših storitev, kot jo predpisujejo standardi za to področje. Sedaj pa nam že skorajda ne ostane nič časa za negovanje nekih poglobljenih in dostojanstvenih odnosov, ki bi zagotavljali, da so oskrbovanci več kakor pa zgolj številke. Pa zagotovitev dodatnega osebja države ne bi stala strašno veliko denarja, okoli 2,5 milijona evrov na mesec; verjamem, da ob smotrni prerazdelitvi to ne bi smel biti prevelik zalogaj za državni proračun.

Ampak kot ste rekli, to bi zadostovalo le za ustrezno zagotavljanje sedanjih zmogljivosti javne mreže zavodov za oskrbo starostnikov. Glede na staranje prebivalstva in naraščanje potreb po dolgotrajni oskrbi bi javna mreža potrebovala še precej več kadra in denarja.

Točno tako. V domovih za ostarele je v tem trenutku okoli 24.000 ljudi. Še 20.000 jih prejema oskrbo na domu, torej patronažo, nadaljnjih 20.000 jih prejema dodatek za pomoč in postrežbo. Torej imamo v Sloveniji okoli 60.000 ljudi, ki so upravičeni do dolgotrajne oskrbe. Če bi hoteli toliko povečati obstoječe zmogljivosti, da bi lahko v domove sprejeli vse, ki čakajo na sprejem, da bi torej odpravili čakalne vrste, bi morala imeti javna mreža precej več domov. To pa seveda stane; če bi želeli, da naši domovi delujejo kot svojevrstni hoteli, v katerih se vedno najde prosta soba, bi se morala cena oskrbe bistveno povečati. Zato država krepi sistem nege v domačem okolju.

Že zdaj vsi starostniki nimajo enakega dostopa do dolgotrajne oskrbe, pač pa je to odvisno od socialnega statusa oziroma premoženja. Gre torej za temeljno neenakost in razslojevanje.

Mislite na pilotne projekte, ki potekajo v zdravstvenih domovih v Celju in na Koroškem ter v centru za socialno delo Krško, kjer zaposleni skrbijo za starostnike na njihovih domovih? Ne gre tukaj spet za prelaganje odgovornosti in iskanje zasilnih rešitev, namesto da bi tem ljudem omogočili bivanje v domovih za ostarele?

Država ni institucija, ki bi morala nadzirati vsak vidik človekovega življenja; prav je, da starostnikom omogočimo življenje v domačem okolju, če tako želijo. Res pa je, kar pravite – javna mreža bi ob izdatnejši podpori, sistematični gradnji zmogljivosti in vpeljevanju sodobnih konceptov dolgotrajne oskrbe lahko poskrbela zanje. Toda sedaj imamo ob vsem, kar sva naštela, še dodatno težavo, da zdravstveni in socialni sistem nista dovolj usklajena in da se storitve patronaže, ki jo izvajajo zdravstveni domovi, ter pomoči na domu, ki je v naši pristojnosti, mnogokrat brez potrebe podvajajo. Pričakujem, da bo novi zakon tovrstna neskladja odpravil in tudi namen pilotnih projektov, ki ste jih omenili, je, da bodo pomagali oblikovati optimalno ureditev.

Na ta nesrečni zakon čakamo že sedemnajsto leto ... 

Žal je tako. Težava je seveda v financah; organizacijsko je zadeva čisto lahko rešljiva. Ve se, kolikšne so potrebe, kako jih zadovoljiti in koliko nas bo to stalo. Nobena vlada pa ne želi sprejeti politične odgovornosti za novo breme, ki bi ga naložila davkoplačevalcem, bodisi s povišanjem cen oskrbe starejših bodisi z novim dodatnim zavarovanjem za starost, s katerim bi po načelu medgeneracijske solidarnosti vsi prispevali sredstva za gradnjo novih zmogljivosti po domovih in zaposlovanje dodatnih kadrov v sistemu dolgotrajne oskrbe. Takšne rešitve žal ne prinašajo političnih točk in v tem je vsa zgodba. Zato odločevalci raje razpisujejo koncesije in podpirajo privatizacijo sistema dolgotrajne oskrbe. Morda se celo dogaja, da je v skladu z ustanovitvenimi akti in prevladujočim vplivom določenih strank na vodstvene pozicije dobršnega dela javnih zavodov vedno znova nameščen politično pravoveren, strokovno pa premalo kompetenten menedžment, da bi bil kos diktatu kapitala. O tem pa čez leta, ko bo ob razprodaji javne mreže prepozno. Vsaj zase vem, da sem pri ohranjanju poštenega in učinkovitega sistema storil vse, kar je v moji moči.

Bodo lahko enako rekli tudi poslanci, ministri in državni sekretarji, pristojni za to področje?

Pisarne so pač daleč od domov za starejše in centrov za pomoč na domu ... Vsekakor tej problematiki kot družba namenjamo premalo tehtnega premisleka. Vendarle pa je na splošno gledano odnos slovenske skupnosti do starejših na visoki ravni, kar se kaže zlasti v odnosu osebja, ki se ukvarja z nego in pomočjo starejšim, do oskrbovancev. Nemara smo si ravno s tem naredili medvedjo uslugo – da smo s prilagajanjem in žrtvami na lasten račun nekako obdržali sistem nad vodo in da naši oskrbovanci vseh kadrovskih, finančnih in drugih težav ne občutijo. In morda se tudi zato zakonodajalci žal ne zavedajo zadosti vseh razsežnosti stanja na terenu. Očitno so tudi župani brez skrbi. Razumljivo, pred volitvami bodo razpisane nove koncesije, tuji in domači zasebniki bodo iz socialnih, v resnici pa čisto posvetnih motivov zgradili domove za starejše občane, gospode v oblekah pa ob aplavzu čakajo novi mandati. In vsi bodo zadovoljni – dokler ne bodo stari.