Že spet usodno

»Konec je,« je Uroš Slak v ponedeljek naznanil paradno novico 24ur Zvečer, kot da si lahko oddahnemo ob koncu vojne. Pa se je izkazalo, da se očitno le preveč razigrano veseli konca poletja, v katerem je moral kot zadnji krajcar petkrat obrniti vsako novico o odstrelu divjadi, zdaj pa lahko spet sam veselo strelja kozle.

Konec da je sprenevedanja Zorana Jankovića glede ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Vrhovno sodišče je namreč razsodilo, da zavrača županovo revizijo poročila. Kot da javnost za ugotovitve, da sta si Janković in tudi tedanji premier Janez Janša sproščeno razlagala Zakon o preprečevanju korupcije, ne ve že od leta 2013, ko je komisija poročilo prvič obelodanila. Kot da nismo prepričani, da sta se šla oba politika nato dekorativno, postopkovno pravno bitko (čeprav je v ponedeljek Janković novinarko, ki ga je na njegovo nejevoljo s prošnjo za komentar zmotila ob praznovanju odprtja novega trga, dekorativno podučil ne le, da to ni primeren čas za taka vprašanja, temveč tudi, da so mu bile v postopku KPK kršene pravice). Naloga komisije je, da javno razglasi ravnanje, ki ga z veliko stopnje verjetnosti lahko obravnavamo kot koruptno, kazenske postopke pa usmerja tožilstvo. Politično kazen javnosti pa sta že plačala in je malo verjetno, da jo bosta ponovno. Nihče od njiju ni po razkritju poročila vljudno odstopil. Janševa vlada je padla, ker je vsled protestom, ki so sledili poročilu KPK, njegova koalicija razpadla, parlamentarne stranke pa so bile pripravljene oblikovati vlado z dotlej Jankovićevo Pozitivno Slovenijo le, če se znebijo kompromitiranega vodje. In nastala je vlada pod vodstvom nove predsednice Pozitivne Slovenije Alenke Bratušek.

Slak je v studio povabil predsednika komisije Borisa Štefaneca, kot da bi javnost cenila njegovo dosedanje delo na tej funkciji. Štefanec je končno dobil priložnost, da zasije, a kaj, ko je njegov trenutek zvodenel, tako kot je pod njegovim vodstvom zvodenel ugled prej spoštovane komisije. Revež je še pod žarometom, na katerega se je lahko leta pripravljal pred ogledalom, moral priznati, da je zdaj potrjeno uspešni postopek začel prejšnji, Klemenčičev senat. Pa čeprav je to razkritje izvedel tako, da je Klemenčiča z njim okrcal, češ da je sodišče prvotno poročilo razveljavilo (J&J nista imela možnosti pravočasnega ugovora), Štefanečeva komisija pa je leta 2015 izdala novo, brezhibno. Pozabil je omeniti, da je bilo vsebinsko malodane identično in že takrat ni več nikogar presenečalo. Se je pa nanj Janković pritožil, Janša pa ne, tako da so Janezove krivde avtomatično postale pravnomočne, Zoranove pa šele sedaj.

Gledalci smo bili sicer veseli, da se Uroš pri delu spet zabava, a kaj, ko mu je zmanjkalo zagona za vzpon na aktualne novice. Na dan, ko je v domovino Melanie Knaus prišla nova veleposlanica najmočnejše države na svetu, tako ni zmogel komentirati, da gospa sploh nima diplomatskih izkušenj, da razsvetljuje družbo z bodrili, kot je »Naj Bog Oče obarva našo deželo z Jezusovo krvjo!«, in da je bila njena nemara najmočnejša karierna poteza, da je finančno podprla kampanjo Donalda Trumpa.