Nives Laul, šolska psihologinja: Za rešitev težav mladostnikov potrebujemo čustveno odrasle starše

»Za rešitev težav mladostnikov potrebujemo čustveno odrasle starše«

Med pogovorom za Mladino v njeni pisarni večkrat zazvoni telefon – pa čeprav se šolsko leto še ni začelo. Dela ji ne zmanjka. Zaskrbljeni starši kličejo, da ji potarnajo o težavah z najstniki, neka mati kliče zaradi popravnega izpita. Enkrat vmes pogleda na zaslon službenega telefona in se nasmehne: »Oprostite, moja hči kliče. Moram se javiti.« Nives Laul pozna stiske in izzive otrok in mladostnikov z obeh vidikov – kot svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Celje - Center ter kot mati desetletne deklice, ki se pri vzgoji zanaša tudi na izkušnje iz svojega odraščanja.

So milenijci res posebej razvajeni, leni in nemoralni, kot je prepričan marsikateri pripadnik starejše generacije?

Ni pošteno tega kar povprek posploševati na vse pripadnike neke generacije. Seveda imamo med najstniki tudi posameznike, ki so razvajeni in želijo, da se jim vse prinese k mizi – a takšne si našel tudi v naši generaciji. Je pa treba poudariti, da dijaki dandanes odraščajo v drugačnem okolju in da imajo na voljo precej več možnosti, med katerimi se morajo odločati. Vendar zato še ne moremo reči, da so razvajeni in izbirčni. Nasprotno, preveč izbire lahko vodi tudi v strašno stisko.

Ker se izgubijo med vsemi temi možnostmi?

Točno tako. Že majhnim otrokom – najstnikom pa še toliko bolj – govorimo, da imajo na voljo neomejene možnosti, obenem pa jim dopovedujemo, kako so njihove usode odvisne od tega, katere bodo izbrali, in da zato ne smejo narediti napake; to je ogromen pritisk in marsikateri mlad človek ga ne prenese. Preprosto otrpne, postane pasiven, pusti staršem, da se odločajo zanj oziroma zanjo. Marsikateri od staršev potem počne točno to – češ, jaz že vem, kaj je za mojega otroka najbolje. In nato se sprašuje, zakaj je ta pasiven. Večkrat se srečujem z gimnazijci, ki so zelo sposobni, vendar nimajo več nobene volje, da bi se svojim ciljem tudi približali.

Kako sploh zaznate, kateri najstniki imajo kakšne težave? Včasih je seveda to jasno vidno iz odklonskega vedenja, nemalokrat pa je na zunaj težko zaznati, kaj se dogaja v dijakovi notranjosti.

Včasih nas pokličejo starši in nam povedo, da se nekaj dogaja, da je otrok nesrečen, vendar se z njimi ne želi pogovarjati. Pogosto nas opozorijo razredniki, največkrat pa dijake v svetovalno službo napotijo kar njihovi sošolci oziroma sošolke, ki jih vse prestrašene in nezaupljive pripeljejo za roko. V nasprotju s predsodki so današnji najstniki še vedno zelo sočutni in solidarni. Skoraj vsak dan se zgodi, da sošolka pripelje k meni sošolko in se mi skupaj razjočeta v pisarni. Mladina je čuteča, opazuje, prepoznava, res pa, da pri šestnajstih, sedemnajstih letih še nima docela razvitih predstav o nekaterih odnosih, kako se sklepajo in kako potekajo. Toda tako je bilo od nekdaj; tudi sama se pri teh letih nisem znala pogovarjati in tudi v mojem razredu smo počeli neumnosti. Bistvo odraščanja je, da se teh stvari naučiš. Pri tem pa je ključen zgled, ki ga otroku dajejo starši. Če je dijak iz družine vajen nasilja in prepirov, seveda svojih konfliktov z vrstniki ne bo reševal drugače.

V nasprotju s predsodki so današnji najstniki še vedno zelo sočutni in solidarni. Skoraj vsak dan se zgodi, da sošolka pripelje k meni sošolko in se mi skupaj razjočeta v pisarni.

Torej vzrok za neko nesprejemljivo vedenje ni v današnjih najstnikih, temveč v primarni socializaciji?

Vsak dan pride k meni po šest otrok, včasih več. Eni prihajajo po več mesecev, veliko je takih, ki prihajajo vsa štiri leta, kolikor traja šolanje. In niti pri enem izmed njih ni doma vse v redu; nikoli ni nekaj narobe zgolj z dijakom, družina pa bi bila brez težav. Razen pri dijakih, ki imajo hujše duševne bolezni; pri vseh preostalih, ki prihajajo v šolsko svetovalno službo, pa je vzrok za težave – anksioznost, depresija, samopoškodovanje, motnje hranjenja – v družini. V sedmih letih, kolikor delam na Gimnaziji Celje - Center, še nisem naletela na izjemo. Naloga staršev je, da opolnomočijo otroka in mu dajo občutek varnosti. To je bistveno. Sedaj pa opažam, da se dogaja prav nasprotno. Ne vem, ali so bili naši starši, današnji šestdeset-in-nekaj-letniki, tako lahkomiselni ali pa so nam tako zaupali, a dejstvo je, da so bili manj prestrašeni. Če bi svojega očeta vprašala, kam sem hodila v srednjo šolo, dvomim, da bi mi znal odgovoriti. Ker konec koncev ni bilo pomembno. Sama sem šla s štirinajstimi leti v srednjo šolo v Ljubljano, pa mi ni nihče rekel ničesar, čeprav sem bila pred tem dvakrat v življenju v prestolnici.

Kaj je ključna napaka, ki jo delajo starši otroka s težavami v šoli?

Malo prej me je poklicala mati, ki se je želela dogovoriti za dodaten popravni rok. Ves čas je v pogovoru uporabljala prvo osebo množine: »mi smo razočarani«, »mi smo se pridno učili«, »mi se vozimo sem in tja na inštrukcije«. Kakor da gre za celo družino, kot da se je tudi ona zraven učila in hodila na inštrukcije. Samo to je zdaj pomembno, ta popravni izpit, to je družinski projekt. Ta miselnost je zelo pogosta, otrok kot skupni projekt. Dijak seveda to jasno čuti, zato je pritisk nanj ali nanjo toliko večji; sam si z vsem srcem želi, da bi projekt uspel, poleg svojih pričakovanj pa mora izpolnjevati še pričakovanja staršev. Ti vložijo v projekt vso svojo voljo in energijo, in če se ne izide po njihovih načrtih, je razočaranje gromozansko. Breme tega razočaranja pa potem seveda z vso težo trešči na otroka. Ki mora živeti s krivdo, da se je izneveril žrtvam, ki so jih starši sprejeli za njegovo domnevno srečo.

Imate veliko izkušenj s pretirano zaščitniškimi starši, ki živijo skozi svoje otroke?

Pri nas to še ni takšna težava kot na kakšni drugi gimnaziji, vendarle pa je kar nekaj staršev, ki ves čas bdijo nad otroki, spremljajo vsak njihov in naš premik, vsako odločitev, skratka, povsod morajo biti zraven. Neverjetno je, kako polni so pomislekov in strahov. Vsako leto imamo na programu predšolske vzgoje omejitev vpisa, in kadar komu zmanjka točk, nas starši prosijo za nasvet, pa jim rečemo, naj otroka vpišejo v šolo v Ljubljani, Mariboru ali na Muti, kjer je nižja omejitev. In nam odgovorijo, da se jim pa njihova hči zdi še malo premlada, da bi šla tako daleč od doma, in da se bojijo, da se ne bo znašla ter da se ji bo zgodilo kaj hudega. Dogaja se, da si dijaki izbirajo fakultete zgolj glede na oddaljenost od doma. Ali pa da se ne vpišejo na redni študij, ampak na izrednega, zato da lahko bivajo doma, pri starših. Tega sploh ni tako malo, kot bi si nemara mislili.

Od kod po vašem mnenju izvirajo frustracije sodobnih staršev? 

Glavni namen gotovo ni slab, vsakdo si želi, da bi bil njegov otrok srečen in uspešen. V tej želji pa otrokom pogosto odvzamemo pravico, da bi delali napake in se tako učili. Poleg strahu pred neuspehom so pomemben dejavnik v vzgoji tudi čisto osnovni strahovi za otrokovo varnost in dobrobit.

So ti strahovi odraslih povezani z družbenim sistemom, v katerem je življenje postalo preveč nepredvidljivo? Ker je vse manj rednih služb, težko je priti do stanovanja, starost je negotova ...

Ne bi rekla. Ko se pogovarjam z očeti in materami dijakov v stiski, se največkrat izkaže, da tudi sami med odraščanjem niso imeli občutka varnosti. Gre za temeljni način doživljanja sveta, ki ga razvijemo, ko smo še zelo majhni. Poročila o neprijaznem, krutem in nevarnem svetu, s katerimi nas zasipajo mediji in socialna omrežja, pa te predsodke še krepijo. Na vsakem koraku lahko slišimo, kako je svet neprijazen in nevaren, in to gotovo nekoliko napaja pretirano zaščitniški odnos staršev do otrok. Ko sem kot srednješolka odhajala na maturantski izlet, ni nihče razmišljal o kakšnih bombah v Parizu ali izgredih v Barceloni. Ko pa dandanes s starši in dijaki izbiramo destinacije, je najpomembnejši dejavnik pri izbiri, kje so najmanjša varnostna tveganja. Zgodilo se je že, da so nas neko leto zaskrbljeni starši tako zasuli s pomisleki, da dijakov za maturantski izlet nismo peljali v nobeno izmed evropskih prestolnic, temveč po bolj obrobnih krajih. Ne zgodi se več, da bi slišala, da bi starši dovolili nekemu najstniku, da si kupi Eurail vozovnico in gre z vlakom po Evropi. To se mi zdi precej povedno.

Na drugi strani pa se staršem zdaj očita, da pri vzgoji preveč popuščajo in da otrokom ne postavljajo mej. Kaj menite o tem?

Kot sem rekla, temelj vzgoje je, da otroku daš občutek varnosti. To pa dosežeš tako, da si navzoč. Že kot dojenčku mu moramo dati vedeti, da bomo ob njem, ko bo nekaj narobe, ko bo lačen, pokakan, prestrašen ... Ko pa je ta občutek varnosti vzpostavljen, je treba na zdrav način postaviti meje in pri otroku vzpostaviti razumevanje, da ne more biti na prvem mestu in da se mu zaradi tega še ne bo zgodilo nič hudega. Preveč staršev tega ne stori, nasprotno, že vnaprej predvidevajo, kaj bo njihov otrok potreboval, in mu to priskrbijo. Da ne bi bil žalosten, siten, skratka, da bi imeli mir. Kar je seveda narobe – otroku je treba že dovolj zgodaj, pri štirih, petih letih, omogočiti, da v varnem okolju doživi frustracijo in jo potem predela. Ne pa da ga zavijamo v vato in skrbimo za to, da ne bi doživel ničesar hudega, ker da bo potem doživel travmo in ne bo imel srečnega otroštva. Bojim se, da marsikateri sodobni starši malce narobe razumejo vzgojne nasvete, ki jih preberejo v popularnih knjigah ali na spletu.

Vsi starši so pač prepričani, da je njihov otrok izjemen in da si zasluži le najboljše, da bo lahko izpolnil svoje potenciale.

To je razumljivo. Saj vsak otrok po svoje tudi je izjemen. Ampak zavedati se je treba, da moramo vsi skupaj delovati kot celota in usklajeno, če želimo, da bo družba delovala. Da nekdo lahko izstopi iz okvirja, mora nekdo drug na drugi strani držati ta okvir skupaj. Neki posameznik lahko vse leto potuje po svetu in izpolnjuje svoje osebnostne potenciale, dokler obstajajo ljudje, ki ostajajo na svojih domovih in pridelujejo hrano. Če pa bi se vsi odločili, da bomo bosi romali po Caminu, bi skupnost verjetno hitro nehala obstajati. Tako da sem kar kritična do teh zahtev po izjemnosti. Tudi sama sem se v srednji šoli imela za drugačno, posebno, vendar sem se ves čas zavedala, da bom morala od nečesa živeti in zato igrati po nekih pravilih. Če pa otroka vzgajajo v zavesti, da je pomembnejši od sistema, ker je pač izjemen, je to družbena težava.

Kaj pa najstniki, kako oni sprejemajo to logiko?

Saj dijaki povečini ne mislijo, da so izjemni – vsaj ne v narcističnem smislu. Žrejo jih predvsem utvare, da so slabši, manj sposobni in grši od ostalih. Njihova samopodoba je bistveno slabša, kot verjamejo ljudje, ki stereotipizirajo milenijce. Na začetku sva govorila o pasivnosti – no, med vzroki zanjo je gotovo tudi slaba samopodoba; dijaki se marsikdaj sploh ne lotijo nečesa, ker so že v izhodišču prepričani, da jim bo spodletelo.

Kako pa vi pri dijakih, ki imajo psihične težave, dosežete, da spoštujejo vašo avtoriteto, obenem pa vam zaupajo?

Pomembno je predvsem eno – da jih poslušam. Moja naloga je, da jim zagotovim prostor za izražanje občutkov, obenem pa ne vrednotim tega, kar mi povedo. Ne sodim in ne nastopam pokroviteljsko, ne govorim dijaku, da nekaj ni v redu, in ne ukazujem, da mora storiti tako in tako. Tako ne bi dosegla ničesar, pač pa mu moram omogočiti, da skozi lasten uvid spozna, kaj je najboljše zanj, in potem ukrepa. Preveč staršev počne prav nasprotno, govorijo otrokom, kje pa jih oni vidijo, v čem bi bili po njihovem mnenju dobri, kje se bodo najbolje počutili ... Nato pa se čudijo, ko se otrok zapre vase in se ne želi več pogovarjati. Dijaki, ki pridejo po pomoč v šolsko svetovalno službo, imajo največkrat to težavo, da jih doma nihče ne sliši. Včasih, ko je jasno, da so razmere v družini nepopravljivo slabe, odnosi pa nevarno toksični, otroku tudi svetujemo, naj razmisli, ali ne bi zapustil takšnega okolja.

Starši vložijo v projekt otrokove domnevne sreče vso svojo voljo in energijo, in če se ne izide po njihovih načrtih, je razočaranje gromozansko. Breme tega razočaranja pa potem seveda z vso težo trešči na otroka.

Torej da bi zapustil svojo disfunkcionalno družino? To mora biti peklensko težko za najstnika.

Ampak to se redno dogaja. Razlogi so največkrat alkoholizem staršev, njihove čustvene stiske, duševne bolezni, nasilje v družini. Prva stopnička po odločitvi za odhod je krizni center, ki skupaj s centrom za socialno delo presoja, ali je položaj še drugače rešljiv in ali gre morebiti le za prehodno stanje. Nato pa odločajo o morebitni nastanitvi v stanovanjsko skupino ali pa vrnitvi domov. Takšen je postopek, ko gre za mladoletnike, v našem primeru petnajst- do sedemnajstletnike. Ko so polnoletni, pa jih centri ne morejo več nameščati v omenjene skupine. Takrat so v očeh države sposobni poskrbeti sami zase.

Kdo potemtakem v resnici večkrat potrebuje pomoč psihologa, starši ali otroci?

Starši, brez dvoma. Včasih v pogovoru s prijatelji na pol v šali rečem, da bi ustanovila obvezno šolo še za starše; kdor je ne bi končal, ne bi smel imeti otrok. Karikiram, seveda je to neizvedljivo in tudi razmere niso tako hude. Sveto verjamem, da je 99,9 odstotka staršev, ki imajo iskreno radi svoje otroke, in da jim želijo zagotoviti le najboljše. Vprašanje pa je, ali to tudi zmorejo in znajo narediti. In to je bistvo velike večine najstniških težav – za njihovo rešitev potrebujemo čustveno odrasle starše.

Dijaki, ki pridejo po pomoč v šolsko svetovalno službo, imajo največkrat težavo, da jih doma nihče ne sliši.

Doslej sva govorila izključno o družini, pa nastaviva ogledalo še izobraževalnemu sistemu – koliko pa je ta kriv za stiske najstnikov? Mnenja se razhajajo, specialni pedagog Marko Juhant pravi, da šola ne sme biti Gardaland, pač pa tekoči trak, na drugi strani imamo pobudnike januarske peticije za ukinitev ocen in mature, ki menijo, da je sistem preveč krut in neživljenjski. Kakšno pa je vaše mnenje?

V mojem času ni bilo napovedanega spraševanja, bilo je precej manj različnih statusov in opravičil. Če je kdo ušpičil kaj resnega, so ga tudi izključili. Zato se ne strinjam povsem s pobudniki peticije, ki ste jo omenili. Res je, veliko je faktografskega znanja, ki se ga dijaki naučijo na pamet in nato že čez nekaj dni pozabijo. Vendar gre za dril, ki najstnikom privzgoji osnovne delovne navade. Včasih se pač moraš nekaj naučiti na pamet in to nikakor ne presega zmožnosti povprečnega mladostnika. Kot sem že omenila, pa nekateri starši želijo svojega otroka v celoti obvarovati pred frustracijami, ker naj bi mu le tako prihranili travme in mu omogočili srečno otroštvo. Vendar je šola pač okolje, kjer so frustracije nekaj naravnega – tukaj so sošolci, s katerimi se dijak ne ujame, pa učiteljica, ki ga ne postavlja na piedestal, in potem so takšni starši zaskrbljeni in skušajo otroka obvarovati. Kar je seveda nemogoče.

Če mu ti ne boš postavil meje, mu jo bo pa zunanje okolje, in to prej ali slej.

Vi torej ne bi ukinili šolskih ocen?

Lani sem se ob neki priložnosti o tem pogovarjala z maturanti, torej osemnajstletniki, ki so formalno že odrasli in že imajo svoja prepričanja. Štiridesetminutni pogovor se je končal z ugotovitvijo, da bi njim še najbolj ustrezalo, če se jim ne bi bilo treba učiti, in da tega ne bi počeli, če ne bi bilo ocen. Glede tega so se strinjali vsi, od prvega do zadnjega, niti najbolj pridni niso rekli, da se jim snov zdi zanimiva in da bi se je učili, tudi če potem pedagogi ne bi ocenjevali njihovega znanja. Bila sem tako presenečena, da sem še isti dan za mnenje povprašala svojo hčer, ki je tedaj imela devet let; tudi ona mi je rekla isto. Žal je tako, da potrebujemo ocene, da lahko razvrščamo učence, jih usmerjamo po izobraževalni vertikali in določamo standarde izobraževanja. Če ukinemo ocene, se zruši celoten sistem – kako bomo potem točno vedeli, koga sprejeti na medicino in pravo, koga na drug, manj zahteven študij? Ali pa se bo potem za zdravnika lahko šolal vsakdo, ki bi to želel?

Vam dijaki, ki prihajajo po pomoč, med razlogi za svoje stiske kdaj naštevajo tudi pritiske zaradi ocenjevanja, prezahtevne snovi, prestrogih učiteljev?

Ne zelo pogosto. Praviloma gre za kombinacijo dejavnikov, pri čemer je šolski uspeh le simptom globljih težav. Eni trpijo, ker ne morejo dobiti pozitivne ocene, drugi pa niso zadovoljni s štiricami, celo s peticami ne, če jih ni zadosti, da bi jim prinesle najboljše povprečje v razredu. V takih primerih skušava z dijakom ali dijakinjo v pogovoru ugotoviti, kaj mu v resnici pomeni neka ocena, kaj predstavlja, kaj pomeni z vidika uresničitve njegovih ali njenih dejanskih hrepenenj. Potem se največkrat dokopljeva do pričakovanj, ki pa niso njegova, temveč od staršev. Lahko se zgodi, da kdo izhaja iz povsem tehniško usmerjene družine, sam pa je po duši umetnik, zaradi česar ga ne razumejo in ne sprejemajo. Ali pa prideva do pritiska zaradi zelo uspešnega sorojenca, s katerim ga venomer primerjajo; tega je ogromno. Sestra je bila zlata maturantka, mlajša hči dobiva dvojke in trojke, in starša ji očitata, da se ne trudi zadosti. S tem pa lahko povzročita veliko krivice in bolečine. Kajti zaradi te logike otroka ne vidita kot samostojno osebnost, temveč obstaja zgolj v odnosu do nekoga drugega.

Pa se zgodi, da starši po pogovoru z vami spremenijo svoja pričakovanja?

Se, in takšni primeri me posebej veselijo. Spomnim se dekleta, ki je bilo vpisano v štiriletni strokovni program. Povzročal ji je velike preglavice; od trinajstih predmetov jih je imela ob polletju šest ocenjenih negativno. Ko je z družino prišla k meni, se je zlomila, povedala, da se resnično uči, vendar preprosto ne zmore, ker je pretežko. Oče jo je sprva na vse pretege prepričeval, naj vztraja, ker da si je tako želela te šole in da bo že zmogla. V vsega pol ure pogovora pa je spoznal, da je hči v hudi stiski in da se trudi po najboljših močeh, in je spremenil svoje mnenje. Skupaj so sklenili, da je najbolje, da se deklica vpiše na triletni program in da ni to nobena katastrofa, ker bo še vedno lahko opravila dodatni dve leti izobraževanja, če bo uspešna, potem pa se bo lahko tudi vpisala na želeno fakulteto. Povem vam, ta deklica je iz moje pisarne odšla z nasmehom na obrazu. Ker je prvič po dolgem času čutila upanje. Danes je na svoji novi šoli med najboljšimi dijakinjami in je celo predsednica razreda.

Pogovor z maturanti se je končal z ugotovitvijo, da se oni pač ne bi učili, če ne bi bilo ocen. Glede tega so se strinjali vsi, od prvega do zadnjega. Še moja hči, ki je tedaj štela devet let, mi je povedala isto.

Kaj pa pritiski na vas, šolske psihologinje in psihologe? Kakšnim obremenitvam ste izpostavljeni pri svojem delu?

Dejstvo je, da so kadrovski normativi prestrogi. Na Gimnaziji Celje - Center dve psihologinji v okviru šolske svetovalne službe skrbiva za približno 900 dijakov in dijakinj; ob tem pa obe še poučujeva v učilnici. Pa upoštevajte, da je vsako leto več otrok s posebnimi potrebami in da je precej takih, ki imajo še težave, ki niso zajete v teh statusih. Skratka, dela je ogromno. Ampak da ne bo sedaj zvenelo, kakor da brez potrebe kritiziram slovenski šolski sistem. Nedavno sem bila na Norveškem, kjer sem na svoje veliko presenečenje izvedela, da na šolah sploh nimajo psihologov. Kolikor vem, je podobno še na Irskem in Švedskem, torej v razvitih državah, ki si jih pogosto jemljemo za vzor. Naše javno šolstvo torej še zdaleč ni tako zaostalo in neživljenjsko, kot marsikdo misli.

Kakšno pa je vaše mnenje o walfdorski in pedagogiki montessori ter zasebnih zavodih, ki ju izvajajo?

Alternative so vedno dobrodošle in nič nimam proti svobodni izbiri. Nisem že v izhodišču kritična do teh šol. Nedavno se je k nam prepisalo nekaj dijakov iz waldorfske šole in moram reči, da so se z našimi dijaki ujeli brez večjih težav. Sem pa prepričana, da je slovenski sistem javnega šolstva povsem ustrezen in da dobro deluje.