Richard, begunec iz Konga in z družino že peto leto živi v Sloveniji: Delam z ljudmi različnih narodnosti

»Vsak dan smo pred poukom dvigali zastavo, mirno smo stali v vrsti, potem pa peli in plesali v čast predsednika Mobutuja. Pred vsakimi poročili so na televiziji pokazali njegovo podobo, na kateri je stopal z neba kot bog. Ko smo bili otroci, smo bili vsi prepričani, da je bog, da ne more umreti in da je edini, ki lahko obvaruje Kongo. Tega, ko smo bili otroci, nismo opazili, a z očmi odraslega je seveda postalo očitno, da so iz dolgoletnega predsednika načrtno delali polbožanstvo,« se otroških let spominja Richard iz Demokratične republike Kongo, ki zdaj z družino že peto leto živi v Sloveniji, kjer imajo vsi priznan status beguncev.

Richard je danes malo starejši od 40 let. Polnega imena in obraza ne skriva pred slovensko javnostjo, pač pa pred tisto v Kongu. »Varnost je na prvem mestu,« pravi. Njegovo življenje je bilo v nekem pogledu in v nekem obdobju kar nekoliko podobno življenju vrstnikov iz Slovenije. Otroštvo in najstniška leta je preživel v državi z enopartijsko politično ureditvijo, kjer se je okoli vodje, predsednika Joseph-Désiréja Mobutuja, gradil kult osebnosti. »Poznala sta se z vašim nekdanjim predsednikom Titom,« dodaja Richard. Prek gibanja neuvrščenih kakopak, gibanja iz časa hladne vojne, v katero so se združevale države, ki se niso želele izreči ne za »kolonije« ZDA in ne Sovjetske zveze.

A podobnosti med Mobutujem in Josipom Brozom Titom so precej površinske. V primerjavi z Mobutujem Tito v bistvu ni bil kaj prida diktator in tudi ne kaj prida uspešen pri klasičnih totalitarnih poslih, vzpostavljanju vseobsegajočega družbenega nadzora, brezsramnem bogatenju, pridobivanju diktatorskih privilegijev, ustvarjanju lastne herojske, skorajda božanske podobe v družbi …

»Tedaj je bilo seveda tudi veliko strahu. Če si doma kaj rekel čez Mobutuja, je oče takoj opomnil, da se to ne sme. Imel je močno nadzorstveno mrežo, nikoli nisi vedel, kdo ovaja in kdo je ovaden. Mobutu je bil seveda diktator. Ampak bil je tudi tisti, ki se je boril za to, da morajo vsi držati skupaj, biti kot eden in da je vsak človek Kongo. En oče, ena mama, ena država, eno ljudstvo. Prav iz njegovega časa izvira izjemna povezanost ljudi. V Kongu se govori kakih 200 različnih jezikov, a tam so vsi kot eden, čeprav je to morda težko razumeti,« razlaga Richard.

Življenje njegovih slovenskih vrstnikov je bilo v odraslosti, po najstniških letih, precej drugačno od njegovega. Razmeroma neboleče so prešli iz obdobja totalitarizma v obdobje »svobode«, v Kongu pa so se težave takrat šele začele kopičiti. Enega diktatorja je v bistvu zamenjal drugi, država je iz leta v leto bolj nestabilna. Nemiri, državni udari, državljanske vojne, spopadi z ruandskimi silami, ebola … Najkrajšo so potegnili ljudje. Richard o podrobnostih ne želi govoriti, a njegovo življenje je postalo tako nevzdržno, da je moral zapustiti veliki Kongo. Zunaj države sicer živi do šest milijonov Kongovcev, velika večina v drugih afriških državah.

Begunec iz Konga, ki živi v Sloveniji, pravi, da je barva kože včasih lahko tudi problem, a se je s tem treba naučiti živeti.

Iz Richardovega opisa domovine hitro postane jasno, zakaj je tam življenje iz dneva v dan težje: »Kongo je zelo bogata država. Pri nas je veliko naravnih bogastev, rudnin, mineralov, ki se dandanes uporabljajo v sodobni tehnologiji, recimo v pametnih telefonih. Osemdeset odstotkov koltana, ki se uporablja pri izdelavi elektronskih naprav, prihaja iz Konga. Imamo tudi diamante, zlato, baker, nafto, zemeljski plin, največje gorile, največja drevesa, za Amazonijo drugi največji pragozd na svetu pa mogočno reko za proizvodnjo elektrike. Lahko bi rekel, da imamo v Kongu čisto vse, a prav zato imamo zdaj težave.« Težava Konga je v njegovem neizmernem naravnem bogastvu, ki si ga želijo svetovne velesile, multinacionalke in tudi vedno več okoliških držav.

Glavna težava so po Richardovem mnenju ljudje na vodstvenih položajih. »Problem je, če so na oblasti ljudje, ki niso sposobni poskrbeti za svoje ljudi in obvarovati svojega bogastva. Vsi ljudje si želijo bogastva in tudi pridejo in si ga začnejo jemati s silo. Če tega nisi sposoben preprečiti, ti to bogastvo vzamejo.«

Doma je z družino živel v glavnem mestu Kinšasi, kjer živi več kot deset milijonov ljudi. Imel je lastno malo podjetje z desetimi zaposlenimi, ki se je ukvarjalo z nameščanjem in servisiranjem klimatskih naprav. Po izobrazbi je elektroinženir. Ko se je odločil zapustiti nekoč varno okolje, ki pa se je hitro spreminjalo v kaos, si je želel v Francijo: »Tam poznam nekaj ljudi, tudi jezik je enak kot uradni jezik v Kongu, francoščina.« A ko ni mogel več odlašati, ko je moral rezervirati letalsko vozovnico, je bilo prosto mesto za Pariz na poletu s postanki v turškem Carigradu in Ljubljani. Slovenija je bila tako prva evropska država, v katero je vstopil, zato je tu zaprosil za mednarodno zaščito. O Sloveniji, kot je to med begunci običajno, ni vedel nič. Še slišal ni zanjo, dokler ni pristal na Brniku.

»Tudi kasneje, ko sem govoril s kakim prijateljem zunaj Slovenije, seveda nihče ni vedel, kaj in kje je Slovenija. Vedno sem potem razložil, da je to evropska država, varna in čista in tako naprej. Ko je pred časom prišel k meni na obisk prijatelj iz Pariza, je bil presenečen in navdušen. Preden je prišel, sem mu govoril, da je res prijetna država in mu bo všeč. A ko je prišel, je bil vseeno presenečen, čeprav že 20 let živi v Franciji. Potem je rekel, če bi lahko, bi takoj prišel živet sem.« Zadnje čase, pravi, ima s pojasnjevanjem osnovnih informacij o svoji novi domovini nekaj manj težav. »Predsednik evropske nogometne zveze je iz Slovenije pa soproga ameriškega predsednika,« razlaga s hudomušnim nasmeškom.

Ko so mu v Sloveniji priznali status begunca, so se mu pridružili žena in štirje otroci, ki so danes stari od sedem do 13 let. Ko so prišli, so govorili zgolj francosko, a zdaj že vsi govorijo slovensko in tudi hodijo v šolo. »Otroci so zadovoljni, imajo prijatelje. Brez težav ne gre, a navadno jih nimajo. Res je barva kože včasih problem, toda s tem se moramo naučiti živeti.«

O Sloveniji in njenih prebivalcih ima Richard zelo dobro mnenje. Pomembno se mu zdi, da imajo radi svojo državo: »Dobro je, če so ljudje patrioti. S tem ne mislim na to, da bi sovražili druge in drugačne in pred njimi zapirali meje. A če imaš rad domovino, navadno pomeni, da tudi skrbiš zanjo, kot si zasluži. In če tako ravnaš, bodo tako ravnali tudi ljudje, ki od drugod pridejo živet sem.« Sčasoma je prepoznal številne kulturne razlike. Na začetku je iz navade od doma – čeprav je tudi tam živel v velikem mestu – pozdravljal ljudi na avtobusni postaji in na drugih podobnih krajih. »Pa so me večinoma čudno gledali,« pravi. Zdaj ve, da v Ljubljani to ni v navadi. In tudi, da zunaj glavnega mesta veljajo drugačna pravila. Da je na podeželju, kjer se ljudje med sabo poznajo, tak pozdrav skorajda obvezen.

Richard je najprej opravljal splošna, fizična dela, kjer znanje jezika ni tako pomembno. Da bi dobil službo na svojem področju, se je moral tudi sam spoprijeti s slovenščino. »Odločil sem se, da bom naredil vse, kar je treba, da bom delal na področju, ki ga obvladam, in imel sem srečo, da so me v podjetju, v katerem zdaj delam, sprejeli na preizkus in me potem zaposlili.« Zdaj opravlja delo, za katero se je izučil, predvsem gre za montažo in servisiranje klimatskih naprav, hladilnih sistemov … Znanje slovenščine si želi kar se da izpopolniti, saj se zaveda, da je to prvi pogoj, da bi morda nekoč spet lahko odprl lastno malo podjetje. »

A niti znanje slovenskega jezika včasih ni dovolj,« šaljivo pojasni in doda: »V službi pač delam z ljudmi različnih narodnosti, Slovenci, Srbi, Bosanci. Včasih sem zmeden in ne vem več, iz katerega jezika izvira kaka beseda. Je slovenska, srbska, bosanska …? Posamezen predmet ima tako v praksi več imen. Eni rečejo kladivo, drugi macola, spet tretji čekić.«